Knjiga

Kava

Čarobni napoj

Božidar Jezernik»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 210 × 265

strani: 240

vezava: trda

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-659-1

redna cena: 34,90 €

modra cena: 33,16 €

vaš prihranek: 1,74 €

na zalogi

V knjigi je v devetnajstih poglavjih opisan zmagoviti pohod kave na vse celine sveta, od Jemna, Etiopije, Osmanskega cesarstva, Balkana, zahodne Evrope, Brazilije do sodobne proizvodnje in porabe, kjer sta pomembna igralca Vietnam in ameriški Starbucks.
Avtor je v desetletjih ukvarjanja s to tematiko zbral okoli 500 razglednic; izbor iz njegove in zbirk drugih zbiralcev je zdaj prvič objavljen. Več kot 250 fotografij, risb in reklamnih sporočil ilustrira proizvodnjo, razširjenost, nasprotovanje in odobravanje napitka, »črnega kot hudič in vročega kot pekel«. Razlike v pogledih na učinke tega čarobnega napoja so sprožile v muslimanskih deželah, kasneje pa tudi v Evropi, vroče polemike o njegovi koristnosti oziroma škodljivosti. Knjiga prinaša tudi zgodbe o številnih zanimivih osebnostih, ki so bili njeni odvisniki.
Posebna pozornost je posvečena prihodu kave v slovenske dežele, ki je v 17. in 18. stoletju ostala omejena na najbogatejše sloje, sredi 19. stoletja pa so jo začeli piti bogati kmetje, predvsem pa so se z njo krepčale ženske. Prostori, kjer se je uživala – kavarne, pa so postale priljubljene med meščani. Za Slovence so imele še poseben pomen, saj so bile zbirališča družabnega in političnega življenja v času narodnega prebujenja. Večina kave je na Slovensko prihajala iz Trsta, ki je še danes v svetovnem merilu pomembno pristanišče za kavo. Zadnje poglavje je namenjeno sedanjemu stanju, kajti na svetu se vsak dan popije skoraj poldrugo milijardo skodelic kave.

Najboljša knjiga o kavi na svetu – nagrada Gourmand 2014.

Prelistajte knjigo

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Goli otok – Titov gulag »

Božidar Jezernik »

Angleški dopisnik Bernard Newman je svojo knjigo Titova Jugoslavija (1952) začel s šalo o nekom, ki naj bi se mu v tistih časih smejali vsi Jugoslovani. Kmalu po koncu vojne je namreč zavpil: »Dol s Stalinom!« in bil zaprt leta dolgo. Ko je prestal kazen, je bil odločen, da ne bo ponovil iste napake. Pa je zavpil: »Naj živi Stalin!« in bil takoj zaprt za naslednja štiri leta.
Mi, ki smo bili rojeni v letih po drugi svetovni vojni, smo se naučili še nadaljevanja šale. Nesrečnik si je ob zaporniški košti ves čas želel, da bi se vsaj enkrat lahko posladkal. In ko je prišel drugič iz zapora, ga je ena njegovih prvih poti vodila v slaščičarno, kjer si je naročil baklavo. A ko ga je natakar vprašal, ali želi grško ali turško, se je prestrašen premislil in ni naročil nič. Za vsak primer, da ne bi bilo spet kaj narobe.

več »

Mesto brez spomina »

Javni spomeniki v Ljubljani

Božidar Jezernik »

Kateri je najstarejši še stoječi javni spomenik v Ljubljani? Kakšne namene je imel Primož Trubar: ustvariti slovenski narod ali ponemčiti slovensko ljudstvo? Je bil Jurij Vega španski plemič? Je Ljubljana slovensko narodno središče zaradi geografije ali zaradi politike? Kako je mogoče, da slovensko mesto ne prenese pogleda na največjo umetnino, nastalo izpod rok slovenskega umetnika?
Na ta in še mnoga druga vprašanja opozarja pa tudi odgovarja knjiga Mesto brez spomina. Poglavje za poglavjem prehajamo obdobja slovenske zgodovine in jih opazujemo skozi lečo kulture, politike, gospodarstva, ljudske in »aristokratske« miselnosti. Obenem spoznavamo, kako zelo pomembno je v narodovem spominu tisto, kar aktualni nazori postavljajo v ospredje, pa tudi ono, kar ob tem neizogibno tone v pozabo.

več »