E-novice

ženske

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico »

Amanda Mihalopulu »

Maria Papamavru, pripovedovalka romana Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, se iz Nigerije, kjer se je rodila in skupaj s starši grškega rodu živela do svojega devetega leta, vrne v Grčijo. Selitev v domovino staršev jo zelo pretrese. Tudi Anna Horn, ki je prišla v Atene iz Pariza, se ne more vživeti v novo okolje. Deklici, obe tujki v domovini staršev, se toliko bolj navežeta druga na drugo in kmalu postaneta neločljivi. Prijateljstvo, ki ju povezuje od otroštva do zrelih let, pa je vse prej kot izpolnjujoče. Njun odnos prekipeva od nasprotujočih si čustev in se ves čas giblje med zatiranjem in samožrtvovanjem, tako kot družbena klima, v kateri odraščata.

več »

Obtožena: Wiera Gran »

Agata Tuszyńska »

Wiera Gran je bila ruska Judinja, rojena kot Weronika Grynberg leta 1916. Med nemško okupacijo je kot znamenita judovska pevka ob klavirski spremljavi Władysława Szpilmana nastopala v kavarni sredi varšavskega geta. Oba sta pekel geta preživela. Na dan, ko je leta 1942 zbežala iz geta, je opazila Szpilmana v uniformi judovske policije, ko je Jude iz geta gnal v konvoj za taborišče, po vojni pa je prav on njo prvi osumil kolaboracije z Nemci in ji s tem uničil življenje. (V znanem filmu Pianist Romana Polanskega je prikazan v povsem drugačni luči!) Obtožbe so se vlekle skozi vse njeno življenje, in čeprav je bila na vseh procesih oproščena, to ni bilo dovolj za tiste, ki so jo obtoževali. Zadnjih trideset, štirideset let življenja je poskušala dokazati svojo nedolžnost in za to porabila vso svojo energijo.

več »

Piaf, francoski mit »

Robert Belleret »

O Édith Piaf (1915–1963), tej znameniti umetnici, ki je umrla leta 1963 pri komaj 47 letih, je bilo objavljenih veliko knjig, a doslej najzajetnejša, najnatančnejša in najbolj dokumentirana je biografija, ki jo je leta 2013 objavil Robert Belleret. Opravil je velikansko in pionirsko delo: življenje in kariero najslavnejše, najbolj oboževane in najbolj mitizirane osebnosti francoske glasbene scene je raziskal in analiziral do potankosti. Porušil je kar nekaj ukoreninjenih mitov, ki jih je širila sama in so jih vedno znova povzemali mediji.
V zameno zanje ponuja resnično zgodbo njenega fantastičnega, turbulentnega in kaotičnega življenja ter njeno neverjetno mnogoplastno podobo: bila je skrajno tankočutna pa hkrati egocentrična, zahtevna in trmasta; ambiciozna in gospodovalna pa hkrati negotova; velikodušna in pogosto krivična, strastna in zapeljiva pa obenem prestrašena in ljubosumna.

več »

Jaz, Maja Plisecka »

Maja Plisecka

Maja Plisecka (1925–2015) je živela na Vzhodu, v dramatičnem obdobju surovega političnega režima v Sovjetski zvezi. V Stalinovih čistkah so ji ubili očeta, mater pa deportirali v Kazahstan. Sama je dobršen del življenja čutila, kaj pomeni biti otrok »sovražnika ljudstva«. Kljub težavam je z nadarjenostjo, neverjetno energijo, strastno predanostjo plesni umetnosti in pokončno držo zrastla v ikono baletne umetnosti 20. stoletja. Nastopala je 50 let, zadnjikrat je zaplesala leta 2003 pri 78 letih v Favnovem popoldnevu.
Sovjetska oblast ji je dovolila nastopiti v tujini šele leta 1959. S soprogom, skladateljem Rodionom Ščedrinom, je od 80. let veliko časa preživela v tujini, med drugim je delovala kot umetniška vodja Rimske operno-baletne hiše in Španskega nacionalnega baleta v Madridu. Pri 65 letih se je kot solistka poslovila od Bolšoj teatra, kjer je bila primabalerina od leta 1960.

več »

Moja sijajna kariera »

Miles Franklin »

Moja sijajna kariera je pripoved o »navadnem« dekletu, ki se boleče zaveda svoje navadnosti in se na umetnosti nenaklonjenem avstralskem podeželju zaobljubi prav in samo tej. Čuti se prikrajšano in nerazumljeno ter žrtev neusmiljene usode. Zaveda se, da je dekle v moškem svetu; da so vse najboljše stvari prihranjene za može in fante; da je podrejeno, manjvredno bitje, ne da bi bila sama kaj kriva za to. Namesto da bi se trudila odrasti v pridno ženo in gospodinjo, raje piše. S svojimi nemogočimi stremljenji močno razburka enoličnost življenja v domačem kraju. Starši jo zaradi denarne stiske pošljejo živet k babici v živahnejše in bolj uglajeno okolje, kjer spozna mladega, dobrosrčnega in bogatega veleposestnika, ki jo ima kljub vsem njenim muham resnično rad. Ona do njega sicer ni ravnodušna, vendar trmasto kljubuje dvorjenju in zavrne snubitev, saj si po njenem dekle zasluži kaj boljšega kot dolgočasen zakon in služenje možu ter otrokom.

več »

Moje življenje »

Isadora Duncan

Leta 1927 je v groteskni nesreči življenje izgubila znana plesalka, pionirka sodobnega plesa, Isadora Duncan. Šal, ki se ji je med vožnjo zapletel v kolo športnega kabrioleta, ji je zlomil vrat. Tisti, ki pripadate starejšim generacijam, si boste ob tem morda v spomin priklicali tragični prizor iz biografskega filma Isadora (1968, režija Karel Reisz), v katerem je Duncanovo igrala Vanessa Redgrave, šoferja usodnega avtomobila pa Lado Leskovar. Malo pred smrtjo je Isadora, že dolgo svetovna zvezda, znana tudi po burnih privatnih in družbenih odzivih ter številnih ljubezenskih aferah, povsem obubožana sprejela ponudbo, da napiše avtobiografijo, ki naj bi po željah založnika gradila predvsem na Isadorinem intimnem življenju, seveda skupaj z njenimi »škandali«.

več »

Prvi polčas »

Slastne četrtine

Barbara Pešut »

Avtobiografija Barbare Pešut ni klasično kronološko delo, ki bi poskusilo zaobjeti življenje ali določeno življenjsko obdobje v linearno, zaključeno celoto, ampak izhaja iz sprotnih trenutkov, v katerih besedilo nastaja. Od tod se avtorica sladostrastno potaplja v spominske epizode, vezane na glasbeno in literarno preteklost ali na ljubezen, na posebne trenutke, preživete v dvoje, a tudi na bolezen, ki vse skupaj preplavlja kot nekakšen protitok, ki pa se mu znova in znova postavi po robu. Ob vsem tem se dotakne različnih življenjskih tem, prikliče odlomek iz svojih kolumn, še raje pa svojo pesem, besedilo pa na koncu zašpili celo z erotično zgodbico, in tako skače »iz svetlega v temno, iz zdravega v bolno, iz pisanega v sivo, iz 1 : 0 v 0 : 1, in to brez reda«, kot pove sama.

več »

Modro okrasje »

Katharina Winkler »

Modro okrasje je roman o ljubezni in nasilju, odvisnosti in krutem zatiranju. Pripoveduje o ženski, njenih sanjah o samostojnosti, trpljenju pod udarci moškega in o njeni nezlomljivi volji po uveljavitvi.
Knjiga je pretresljiva, ker ne govori o nasilju kake izjemne patologije, nasilju, ki bi bilo očitno družbeno nesprejemljivo in zato tudi sankcionirano. Ne. To je pripoved o družinskem nasilju, o pretepanju in maltretiranju žensk in otrok: o samoumevnosti, neizbežnosti, neizprosnosti, o nedopustnosti nasilja.

več »

Babuškin kovček »

Mirana Likar »

Štiri generacije, štiri ženske, štiri zgodbe v petih delih. Družinska saga zajame intimni in zgodovinski lok skoraj celega zadnjega stoletja, v katerem se dediščina dobrega in slabega kot živa materija, ki ima praizvore, prenaša iz roda v rod in preoblikuje skozi čas. Katere poteze neprilagojene Magdalene odkrijemo v njeni hčeri Bibi, ki je v najstniških letih odšla od doma in se vrnila šele, ko je bila mama na smrtni postelji? In kateri obraz najstarejše, Sofije, ki je po svojih najboljših močeh prebrodila drugo svetovno vojno, lahko uzremo v najmlajši, študentki prava Miji?

več »

Jaz, Christiane F., kljub vsemu življenje »

Christiane V. Felscherinow s Sonjo Vukovic

Za usodo Christiane F. je izvedel ves svet. Milijoni bralcev so odraščali ob pretresljivih izpovedih te nemške najstnice, ki je bila pri trinajstih letih zasvojena z mamili in prostitutka. A kaj se je zgodilo zatem?
Petintrideset let pozneje se Christiane V. Felscherinow v spominu vrača v leta, ki so sledila izidu knjige Mi, otroci s postaje Zoo, in k številnim postajam svojega življenja do danes: od srečnih let v Grčiji do životarjenja v zaporu, od boja z odvisnostjo do srečanj z njenimi idoli rock and rolla, od trenutka, ko je v njeno življenje stopil njen angel varuh, do trenutkov sreče s sinom Phillipom.

več »