E-novice

Knjiga

Kralj vseh bolezni

Biografija raka

Siddhartha Mukherjee»

prevod: Lili Potpara

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 225

strani: 640

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-691-1

Delo, ki ga je avtor podnaslovil Biografija raka, predstavlja tega »kralja vseh bolezni« na prav tak – biografski – način. Avtor ne občuti raka kot nekaj, temveč kot nekoga. S to knjigo prodira v sam um te bolezni, v njeno vedenje, v njeno temno veličino. Poseže v začetke zgodovine naše civilizacije, ko so pradavni zdravniki glede te bolezni zapisali, da »zdravila ni«, in spremlja načine zdravljenja ter raziskovanje raka vse do danes, do tarčnih terapij, kombiniranega zdravljenja in predvsem do vse močnejše zavesti o pomenu preprečevanja bolezni. Slikovit in izčrpen zgodovinski prikaz razvoja človeškega razumevanja raka in delno tudi razvoja same bolezni je podprt s številnimi znanstvenimi raziskavami ter bralcu še posebej približan skozi zgodbe posameznikov; tistih, ki so doživeli »čudežno« zdravilo in si bodisi povsem opomogli bodisi si vsaj podaljšali življenje, in tistih, ki so pomembno vplivali na raziskovanje in zdravljenje raka. Knjiga odgovarja na temeljno vprašanje, kaj rak sploh je. Odgovor se počasi zlaga pred očmi bralca kot sestavljanka, katere ključni delci so bili odkriti šele pred kratkim, ko je bila razvozlana celotna človeška DNK in se je razkrilo, da vzrok raka – tako kot tudi njegove oblike – ni en sam, da gre za skupino dejavnikov in da pri tem igrajo pomembno vlogo genske mutacije.
Pokrajina raka je prostrana, razgibana, temačna in tudi svetlejša, predvsem pa je raznovrstna. Nekoč smo z rakom tekmovali tako, da smo ga skušali ustaviti in premagati frontalno, na eni ravni, z enim zdravilom oziroma terapijo. Ta bitka je bila vnaprej izgubljena, kajti nasprotnik je obvladal vse preveč trikov: spreminjanje, prilagajanje, zasedo, potuhnjenje. Danes se tekma odvija drugače. Bolezen vleče poteze, znanost ji skuša slediti pri vsaki posebej in predvideti ter preprečiti njeno naslednjo, morda usodno potezo. Univerzalnega zdravila proti raku ni – tako kot zanj ni univerzalnega vzroka.
Avtor nam bolezen predstavlja skozi časovno, čustveno, znanstveno prizmo, hkrati pa ne spregleda krute ironije tega, da rak ni zunanji, temveč notranji, »naš« sovražnik. Knjiga nas popelje na osupljivo potovanje skozi čas in na tej poti se utegne naš strah pred rakom preoblikovati v radovedno spoštovanje in razumevanje tistega, čemur avtor pravi osebnost raka.

PULITZERJEVA NAGRADA ZA STVARNO LITERATURO

GUARDIANOVA NAGRADA ZA KNJIŽNI PRVENEC

NAGRADA PEN/E. O. WILSON

NAGRADA NACIONALNEGA ZDRUŽENJA KNJIŽEVNIH KRITIKOV, NOMINACIJA

ENA NAJBOLJŠIH KNJIG LETA 2010 PO IZBORU ČASNIKA NEW YORK TIMES IN REVIJE TIME

ENA IZMED 100 NAJPOMEMBNEJŠIH STVARNIH KNJIG, NAPISANIH V ANGLEŠČINI, OD LETA 1923 NAPREJ PO IZBORU REVIJE TIME

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Knjiga ni namenjena le strokovnjakom, ki se ukvarjajo z rakom, ali nasploh medicincem. Tem lahko poglobi vpogled v to kompleksno bolezen, ker jo osvetljuje iz različnih kotov, laični bralci pa v njej najdejo odgovore na številna vprašanja, ki si jih o njej zastavljajo, in to ne le tisti, ki so se s to boleznijo neposredno ali posredno že srečali. To seveda ni delo, ki bi ga prebirali v postelji pred spanjem; malo zaradi njegove zahtevnosti in malo zato, ker preveč spodbuja k razmišljanju, da bi lahko zazibalo v spokojen spanec. No, kljub temu pa je odveč morebitni strah, da bi bralca potegnilo v globino temnih misli in zlih slutenj. Napisano je izobraževalno in strokovno neoporečno, vendar ne suhoparno, kot je večinoma pisana strokovna literatura. Knjiga sicer nima literarnih pretenzij, kljub zahtevnosti pa se bere toliko tekoče, da bralca pritegne. Kakšnega bralca? Teoretično vsakega, saj rak pri iskanju gostitelja ni prav izbirčen. Na svetu za to boleznijo vsako leto umre osem milijonov ljudi in če posplošimo podatke za ZDA, ki jih navaja avtor knjige, bo za rakom umrla četrtina ljudi, za njim bo zbolel vsak drugi moški in vsaka tretja ženska.

Jožica Grgić, »Življenje raka je repriza življenja telesa«, Književni listi, Delo, 4. 2. 2013

Preberite odlomek

na vrh strani

O raku po navadi razmišljamo kot o »sodobni« bolezni, ker so prispodobe v zvezi z njim tako sodobne. Gre za bolezen pretirane proizvodnje, eksplozivne rasti, za neustavljivo razraščanje, rast, ki je zapadla v brezno brez nadzora. Sodobna biologija nas spodbuja, da si celice predstavljamo kot molekularne stroje. In rak je stroj, ki ne more več preklicati prvotnega ukaza (po rasti) in se torej sprevrže v neuničljiv avtomat, ki poganja samega sebe.
Pojmovanje raka kot bolezni, ki paradigmatsko spada v 20. stoletje, spominja na neko drugo bolezen – kot je Susan Sontag zelo nazorno opisala v svoji knjigi Bolezen kot metafora – ki je bila nekoč zaščitni znak neke druge dobe: na tuberkulozo v 19. stoletju. Obe bolezni, kot pronicljivo piše Sontagova, sta podobno »obsceni v prvotnem pomenu besede: zlovešči, sramotni in odvratni za čute«. Obe iz človeka posrkata vitalnost, obe vodita v srečanje s smrtjo, tako da bolezen v obeh primerih bolj kot smrt opredeljuje umiranje.
Toda kljub tem vzporednicam tuberkuloza spada v neko drugo stoletje. TB (ali jetika ali sušica) je bila nekakšna patološka skrajnost viktorijanske romantike – vročična, brez sape in obsesivna. To je bila bolezen pesnikov: John Keats je molče tonil v smrt v sobici s pogledom na Španske stopnice v Rimu, Byron, obsedeni romantik, pa je fantaziral o tem, kako bi umrl od te bolezni, da bi naredil vtis na ljubico. »Smrt in bolezen sta pogosto lepi, tako kot [...] mrzlični soj jetike,« je leta 1852 zapisal Thoreau. V knjigi Thomasa Manna Čarobna gora ta »mrzlični soj« pri svojih žrtvah vzbudi vročično ustvarjalno silo, ki pojasnjuje, vzgaja in vzbuja katarzo in je zatorej nekako nabita z bistvom svoje dobe.
Nasprotno pa je rak obremenjen s sodobnejšimi prispodobami. Rakava celica je obupan individualist, »v vsakem možnem smislu nekonformist«, kot je zapisal kirurg in pisatelj Sherwin Nuland. Beseda metastaza, ki jo uporabljamo za selitev raka z enega konca na drugega, je neobičajna skovanka iz besed meta in stasis, kar dobesedno pomeni »premestitev« ali »prestavitev«, torej nezasidrano, delno nestabilno stanje, ki odslikava tudi svojevrstno nestabilnost moderne dobe. Če je jetika svoje žrtve nekoč pobijala s patološko evisceracijo (bacil tuberkuloze sčasoma izvotli pljuča), nas rak zaduši, ker nam napolni telo s prevelikim številom celic; gre torej za »potrošnjo« v nekoliko drugačnem smislu – patologijo presežka. Rak je ekspanzionistična bolezen: napada tkiva, ustvarja kolonije na sovražnih ozemljih, poišče »zavetišče« v enem organu in se nato preseli v drugega. Živi obupano, iznajdljivo, divje, ozemeljsko, premeteno in obrambno; včasih se celo zdi, kot bi nas hotel učiti, kako preživeti. Soočiti se z rakom je tako, kot bi se soočili z vzporedno vrsto, takšno, ki je bolje prilagojena za preživetje kot mi sami.
Ta podoba raka kot našega obupanega, zlobnega, sodobnega doppelgängerja je tako srhljiva zato, ker je vsaj delno resnična. Rakava celica je osupljiva perverzija normalne celice. Rak je neverjetno uspešen zavojevalec in kolonizator, delno zato, ker izkorišča prav tiste značilnosti, zaradi katerih smo tudi mi uspešni kot vrsta in kot organizem.
Tako kot normalna je tudi rakava celica v najosnovnejšem smislu odvisna od rasti: od celične delitve, pri kateri iz ene celice nastaneta dve. V normalnem tkivu je ta proces neverjetno dobro reguliran, tako da rast spodbujajo specifični signali, drugi signali pa jo zaustavijo. Pri raku nebrzdana rast poraja generacijo za generacijo celic. Biologi za opis celic, ki imajo skupnega genetskega prednika, uporabljajo izraz klon. Kot zdaj vemo, je rak klonska bolezen. Skoraj vse znane oblike raka izvirajo iz ene predniške celice, ki je pridobila sposobnost neskončne delitve in preživetja ter poraja neomejeno število potomcev. Kot je opazil že Virchow – omnis cellula e cellula e cellula, kar se ponavlja ad infinitum.
Toda rak ni samo klonska bolezen, temveč je razvijajoča se klonska bolezen. Če bi šlo samo za rast brez evolucije, rakave celice ne bi imele svoje močne sposobnosti zavojevanja, preživetja in metastaziranja. Vsaka generacija rakavih celic ustvari veliko novih in nekaj od teh je genetsko različnih. Ko raka napade kemoterapevtsko zdravilo ali imunski sistem, izrastejo mutirani kloni, ki se lahko napadu uprejo. Preživijo torej najsposobnejše rakave celice. Ta vztrajni, neprizanesljivi cikel mutacij, selekcije in pretirane rasti poraja celice, ki so vse bolje prilagojene za preživetje in rast. V nekaterih primerih mutacije celo pospešijo nastanek drugih mutacij. Genetska nestabilnost, podobna popolni norosti, priskrbi še več zagona za tvorbo mutiranih klonov. Rak torej bolj kot vsaka druga bolezen izkorišča temeljno logiko evolucije. Če smo mi kot človeška vrsta končni produkt Darwinove selekcije, potem je taka tudi ta neverjetna bolezen, ki ždi v nas.
Te prispodobe so tako mamljive, da nas lahko čisto prevzamejo, a se jim v zvezi z rakom kar ne moremo izogniti. Pri pisanju te knjige sem si projekt zamislil kot »zgodovino« raka. Toda vse bolj neizbežno sem dobival občutek, kot da pišem o nekom, ne pa o nečem. Moj subjekt se je iz dneva v dan spreminjal v nekaj, kar je bilo podobno individuumu – skrivnostni, čeprav nekoliko blazni podobi v ogledalu. Torej nisem pisal medicinske zgodovine bolezni, temveč nekaj bolj osebnega, globljega: njeno biografijo.

***

Če torej začnem še enkrat, kajti vsak biograf mora spregovoriti o rojstvu svojega subjekta: Kje se je rak »rodil«? Koliko je star? Kdo je bil prvi, ki ga je prepoznal kot bolezen?

© Modrijan založba, d. o. o., 2012