Knjiga

Kostja Veselko. Igra z ognjem

Derek Landy»

prevod: Maja Novak

naslovnica: ilustracija Tom Percival

format: 130 × 200

strani: 296

vezava: mehka

izid: 31. 3. 2016

ISBN: 978-961-241-939-4

redna cena: 17,90 €

modra cena: 17,00 €

vaš prihranek: 0,90 €

na zalogi

Kostja Veselko in Valkira Vihar se vračata! Še bolj duhovita, še bolj udarna, s še več vitamini ... Po uspešnem boju s sprijenimi čarovniki in pošastmi, o katerem poroča prva knjiga iz serije irskega pisca Dereka Landyja Kostja Veselko, se bosta v mladinskem romanu Kostja Veselko. Igra z ognjem spopadla z novimi, nevarnimi nasprotniki s čudežnimi močmi, s častihlepnim baronom Maščevalskim, z Žarkom Krvavcem, specialistom za podzemne rove, vampirjem Mrakom, zveriženim Zverižarjem, ukrojenim iz kosov mračnih poganskih bogov, in Jakom Brzohopom, katerega jezikovne veščine se pač ne morejo primerjati z zgovornostjo naših junakov. Seveda bosta spet zmagala in rešila svet, kakršnega poznamo, a na obzorju se že riše slutnja širše zarote temačnih sil, ki jima še zlepa ne bodo dovolile počitka ...
Kostja Veselko, detektiv okostnjak, je seveda še vedno mrtev, a zato nič manj gobezdav, njegova pomočnica in učenka Valkira Vihar, ki jo nič hudega sluteči starši bolje poznajo kot Stephanie Edgley, pa v nasprotju z njim živi kar dvojno življenje, saj ji pri tem pomaga njena zrcalna dvojnica, ki namesto nje hodi v osnovno šolo in se ubada z nadležnimi malenkostmi vsakdanjega življenja, medtem ko se Stephanie pridno uči čarovništva in borilnih veščin, ki jih potrebuje v svojih spopadih z zlikovci. Toda ali je pametno, da tako zanemarja svoje prijatelje in svojo družino? Se bo to res dobro končalo?

Mladinski roman Kostja Veselko. Igra z ognjem je mogoče brati celo, če ne poznamo prve knjige iz serije ... a vsi mlajši najstniki (in njihovi starši) bodo seveda najbolj veseli, če bodo lahko na dušek prebrali obe.

Prevod je finančno podprl Irski sklad za literarno izmenjavo (ILE).

Preberite odlomek

na vrh strani

Zapustila sta svetišče in se peljala čez mesto, dokler nista prispela do ulice, ob kateri je stala vrsta grdih stanovanjskih blokov. Kostja je parkiral bentleyja, si okoli spodnjega dela obraza ovil šal in si potegnil klobuk nizko na oči, nato pa sta stopila iz avta.
»Vidim, da nič ne omenjaš dejstva, da so me nocoj vrgli z zvonika,« je rekla Valkira, ko sta prečkala cesto.
»Je to sploh treba omenjati?« se je pozanimal Kostja.
»Grehoslav me je zabrisal z zvonika. Če to ni vredno omembe, kaj je?«
»Vedel sem, da se boš znašla.«
»Z zvonika
Valkira je prva vstopila v enega od blokov.
»Še s česa višjega so te že vrgli,« je pripomnil Kostja.
»Že, ampak takrat si bil vedno kje v bližini, da si me prestregel.«
»In tako si se zdaj naučila nečesa pomembnega – včasih me ne bo v bližini, da bi te prestregel.«
»Glej, po mojem bi mi to lahko kratko malo povedal
»Neumnost. Tako nikoli ne boš pozabila lekcije.«
Ko sta se vzpenjala po stopnicah, si je Kostja snel krinko. V drugem nadstropju se je Valkira sunkovito ustavila in se zasukala k njemu.
»Je bil to nekakšen preizkus?« je vprašala. »Hočem reči, vem, da sem še novinka, tako rekoč vajenka. Si se držal v ozadju zato, da bi me preizkusil in videl, ali bom sama kos položaju?«
»No, najbrž že,« je rekel Kostja. »Pravzprav ne, niti pod razno. Ampak vezalka na čevlju se mi je razvezala. Zato sem zamudil. Zato sem te pustil samo.«
»Torej bi lahko umrla, ker si si moral zavezati vezalko
»Razvezana vezalka je lahko nevarna,« se je glasil odgovor. »Lahko bi se spotaknil obnjo.«
Valkira je bolščala vanj. Preteklo je nekaj sekund.
»Hecam se,« je končno rekel Kostja.
Valkira se je sprostila. »A res?«
»Seveda. Ne bi se spotaknil. Za kaj takega sem vse preveč gibčen.«
Stopil je mimo in ona se je še malo mrščila, nato pa mu je sledila v tretje nadstropje. Prišla sta do vrat na sredini hodnika, odprl jima jih je možic z metuljčkom pod brado in ju spustil noter.
Knjižnica je bila velikanski labirint iz visokih knjižnih regalov, kjer se je bilo Valkiri posrečilo izgubiti se vsaj že enajstkrat. Kadarkoli se je znašla v slepi ulici ali še huje, spet na začetku poti, je to Kostjo neskončno zabavalo, zato mu je tokrat pustila, naj ji kaže pot.
Pred njima se je prikazala Žalna Moder v temnem hlačnem kostimu in s črnimi lasmi, začesanimi z obraza ter spetimi v čop. Ko ju je zagledala, je obstala in se jima nasmehnila. Bila je najpopolnejša lepotica, kar jih je Valkira kdaj videla, in brž ko so jo uzrli, so se ljudje ponavadi zaljubili vanjo.
»O, Kostja,« je rekla. »In Valkira. Kako lepo vaju je videti. Kaj neki je pripeljalo dvoje cenjenih preiskovalcev svetišča nazaj na moj prag? Saj pravilno domnevam, da sta tu po opravkih svetišča?«
»Tako je,« je pritrdil Kostja. »In prepričan sem, da že veš, kaj je posredi.«
Žalnin smehljaj je postal spogledljiv. »Naj pomislim ... Za nekega barona gre, ki je pravkar ušel na prostost? Mar vaju zanima, ali so mi na uho prišle kake posebej sočne govorice?«
»So ti res?« je vprašala Valkira.
Žalna je, ozirajoč se naokrog, malce oklevala in se znova nasmehnila. »Pojdimo se pogovorit kam na samo,« je rekla in ju iz knjižnice popeljala čez hodnik v svoje razkošno stanovanje. Brž ko je Kostja zaprl vrata, je sedla.
»Povej mi, Valkira,« je rekla, »koliko veš o baronu Maščevalskem?«
Valkira je sedla na kavč, Kostja pa je stal. »Ne veliko,« je priznala. »To, da je nevaren, pa že.«
»O ja,« se je strinjala Žalna in modre oči so se ji iskrile v luči svetilk. »Nadvse nevaren. Je fanatičen privrženec Brezlikih, na svetu pa ni nič hujšega od gorečnega fanatika. Tako kot Hudomir Kačnik in lord Ogaba je bil tudi Maščevalski med generali, najbližjimi Zlohotarju. Zadolžen je bil za najskrivnejše naloge. Si kdaj slišala za Zverižarja, ljubica?«
Valkira je odkimala.
»Preden so ga prijeli, je bilo baronu Maščevalskemu naročeno, naj oživi ostanke enega od Brezlikih, ki so jih našli v neki davno pozabljeni grobnici.«
Valkira se je namrščila. »Pa je to sploh mogoče? Oživiti jih, po vsem tem času?«
Odgovoril ji je Kostja. »Pokazalo se je, da Maščevalski ni dovolj močan, da bi oživil Brezlikega takega, kakršen je bil nekdaj, zato je njegove posmrtne ostanke dopolnil s kosi in organi drugih bitij, in nastal je zverižen stvor, ki ga je poimenoval Zverižar. A še vedno je nekaj manjkalo.«
»Pravzaprav je manjkalo dvoje,« je povzela Žalna. »Da bi stvor zaživel, bi moral Maščevalski imeti moč nekromantov, ko pa bi bil živ, bi moral baron poznati čarovnijo, ki bi ga ohranjala pri življenju.
Po smrti lorda Ogabe je Maščevalski menil, da se bo lahko polastil njegovih moči. Ogaba je bil nekromant, vešč čarovnij smrti – čarovnij senc. Nekromanti imajo navado večino svojih moči preliti v kak predmet ali orožje, ali kot je to storil Ogaba, v oklep.«
»In ko bi si Maščevalski nadel ta oklep,« je rekla Valkira, »bi pridobil vso Ogabovo moč ...«
»Le da oklepa ni mogel najti,« je rekel Kostja. »Ob smrti lorda Ogabe ob njem ni bilo nikogar in sleherna sled za oklepom se je izgubila.«
»Kaj pa tista druga čarovnija? Je baron odkril, kaj je potrebno zanjo?«
»Kolikor sem slišala, ja,« je odvrnila Žalna. »Odkril je, kaj jo sestavlja.«
»No, in za kaj gre?«
»To ve le on. Mi pa ne.«
»A.«
»Na našo srečo in srečo celega sveta je bil tu Kostja, ki je Maščevalskemu prekrižal načrte, preden je našel oklep in dobil v roke vse sestavine skrivnostnega uroka. Kostja mu je sledil v znano skrivališče naših sovražnikov in ga po eni najbolj opevanih bitk v vsej vojni pripeljal pred sodišče. Če se prav spomnim, je bil tudi sam med bojem hudo ranjen.«
Valkira se je zazrla v Kostjo, ki je prekrižal roke na prsih.
»To je zgodovina,« je rekel. »Zakaj zdaj jemljemo to lekcijo?«
»Zato,« se je nasmehnila Žalna, »ker sem izvedela, da so se baronovi tovariši polastili poslednje manjkajoče sestavine uroka – karkoli že ta je – ali pa vsaj vedo, kje jo lahko dobijo.«
Kostja je nagnil glavo. »In kdo so ti tovariši?«
»Žal tega niti jaz ne vem.«
»Če ima torej Maščevalski zdaj v rokah vse sestavine uroka,« je z nelagodjem v glasu vprašala Valkira, »ali to pomeni, da lahko oživi tisto, uh, Zver?«
»Zverižarja,« jo je popravila Žalna.
»In odgovor je: ne,« je rekel Kostja, »to je nemogoče. Za to bi potreboval tudi Ogabov oklep, tega pa nima.«
»A ko bi ga imel in ko bi oživil to reč, kaj bi lahko naredila? Bi jo lahko ustavili?«
Kostja je za delček sekunde okleval. »V resnici bi bil Zverižar malce bolj nevaren, kot si misliš. Teoretično bi lahko na naš svet spet priklical Brezlike, in sicer tako, da bi odprl portal med različnimi stvarnostmi.«
»Portal?« je malce v dvomih rekla Valkira.
»Ja, a za to bi moral zbrati vse svoje moči, to pa se ne bo zgodilo.«
»Zakaj ne?«
»Potreboval je srce, vendar je bilo edino, ki mu je ustrezalo, srce Cu Gealacha.«
»Kako, prosim?«
»Srce Cu Gealacha Dubha,« je rekla Žalna, »če naj povemo po irsko. Saj se v šoli še učite irščine, drži?«
»Ja, beseda pomeni ... črnega psa ali nekaj podobnega, ne?«
»Skoraj pravilno. V resnici gre za psa črne lune. To so bila pošastna bitja. Zdaj so že skoraj izumrla, a nekdaj so bila neusmiljene, divje zverine.«
»Te neusmiljene, divje zverine,« je pripomnil Kostja, »pa so bile neusmiljeno divje le eno noč v več letih, v noči luninega mrka. Tudi ko bi Maščevalski v Zverižarja prelil še toliko moči, ta ne bi bil dovolj močan, da bi odprl portal med svetovi, dokler se Zemlja, Mesec in Sonce ne bi postavili v ravno črto, to pa se bo zgodilo šele ...«
»Čez dve noči,« je rekla Žalna.
Kostju je vzelo veter iz jader in glava se mu je pobesila. »No, če ni to lepo,« je zagodrnjal.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Poglejte tudi

na vrh strani

Kostja Veselko »

Derek Landy »

Stephaniejin stric Gordon piše grozljivke. A ko umre in zapusti Stephanie svoje posestvo, deklica spozna, da so bile v resnici bolj avtobiografije ...
Temne sile so ji na sledi, ko se trudi, da bi našla skrivnostni ključ, s katerim bo preprečila, kaj pa drugega, konec sveta. Pomoč najde tam, kjer je najmanj pričakovala – pri okostnjaku v deževnem plašču, ki rad duhoviči in je bil zaživa čarovnik.
Res sreča, da je že mrtev, kajti zdaj zdaj bo izbruhnil kaos. Vendar Kostja Veselko kmalu odkrije, da je mogoče tudi okostnjake mučiti. In če Kostja česa ne mara, je to mučenje ...

več »