E-novice

Knjiga

Pedagoško delo v šolski knjižnici

Savina Zwitter»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 96

vezava: mehka

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-679-9

redna cena: 19,90 €

modra cena: 18,90 €

vaš prihranek: 1,00 €

na zalogi

Šolska knjižnica je prostor, v katerem se lahko učenci seznanijo z delovanjem knjižnic. Pomembna naloga šolskega knjižničarja je približati knjižnice novim mladim uporabnikom tako, da jih bodo uspešno in z veseljem uporabljali. Magistrica Savina Zwitter je na podlagi dolgoletnih izkušenj v gimnazijski knjižnici pripravila strokovni priročnik, namenjen predvsem šolskim knjižničarjem. Predstavljeni so različni načini pedagoškega dela: neposredno delo z dijaki, posredno pedagoško delo s sodelovanjem z učitelji in mentorstvo mladim knjižničarjem. Poleg teoretičnih osnov priročnik ponuja tudi praktične napotke, kako pedagoško delo čim bolje vključiti v delovanje knjižnice.

Preberite odlomek

na vrh strani

Kako motivirati dijake, lahko ponazorimo s primerom ure knjižnično-informacijskega znanja ob temi navajanja virov. Tema dijakom večinoma ni preveč privlačna, številnim je odveč. Zanimanje jim lahko spodbudimo tako, da opozorimo na izbran primer, ki je vzbudil pozornost javnosti zaradi neupoštevanja avtorskih pravic. Pred kratkim (spomladi 2011) je moral npr. nemški zunanji minister Karl-Theodor zu Guttenberg zaradi plagiatorstva v svoji doktorski disertaciji odstopiti z ministrskega mesta. Ob tem pojasnimo, kakšno vlogo imajo avtorske pravice v današnjem svetu, zakaj jih je treba spoštovati in kakšne so posledice, če tega ne upoštevamo. Opozorimo jih na to, da bodo v prihodnje tudi sami udeleženi v situacijah, v katerih se bo upoštevanje tega od njih pričakovalo. Ob takih pojasnilih dijaki navadno bolj z zanimanjem prisluhnejo navodilom, kako navajati vire. Obenem jih opozorimo na odnos šole do navajanja virov. Če je ta jasen in se osnovnih načel držijo vsi učitelji (ali vsaj večina), so dijaki takoj bolj motivirani, saj vidijo, da bodo ta navodila priročna opora za delo pri številnih predmetih, še zlasti če velja dogovor, da je pravilno navajanje virov pogoj za dobro oceno pri nekaterih nalogah, ki jih dobijo pri različnih predmetih. Sodobna tehnologija (npr. elektronska tabla) nam lahko pomaga pri oblikovanju nekaterih vaj, pri katerih dijaki sami sodelujejo pri izvedbi učne ure in se med seboj dopolnjujejo. Učitelj jih lahko nagradi s takojšnjim pozitivnim odzivom, ko je naloga dobro opravljena. Trenutno so nekateri elementi učne tehnologije še tako novi, da jih dijaki sprejemajo kot dodatno motivacijo; ob tem se je treba zavedati, da pa vsesplošna trajna uporaba takih pristopov zmanjšuje tovrsten učinek.
Izbrani primer obravnavane učne teme ne spada med tiste, ki so za razumevanje zahtevni, zahteva pa natančnost in zato nekaj vaje. Ker knjižnično-informacijsko znanje ni samostojen predmet, se mora knjižničar povezati s posameznimi učitelji, da dijaki vidijo uporabnost tega znanja ter da lahko na nekaj primerih zvadijo, kako znanje uporabiti. Ob velikem številu dijakov je to lahko zahtevno, a vsekakor vredno truda. Primeri povezav so zaradi medpredmetno naravnanega posodobljenega pristopa v šolah zdaj res številni (npr. poročila pri vajah in ekskurzijah, poročila za glasbeno mapo, govorni nastopi, pri katerih dijaki oddajajo tudi zapisane povzetke, in podobno). S temi dejavnostmi bi morali biti dijaki dovolj motivirani, da bi se tudi sami zavzeli in dejavno sodelovali ter tudi kasneje opozorili na kakšna vprašanja. Ko dosežemo to stopnjo, preidemo od zunanje k notranji motivaciji.
Ko pri dijakih vzbudimo začetno motivacijo, jo moramo stalno nadgrajevati z različnimi strategijami. Prehajamo od pojasnjevanja k prikazom in dejavnim primerom, ki naj jih sami razrešijo. Ob tem smo pozorni, da je raven zahtevnosti taka, da dijakom predstavlja izziv: če je dejavnost prelahka, pade njihovo zanimanje zanjo, saj nalogo razrešijo brez truda. Če je pretežka, jih od nje odvrne neuspeh in občutek nemoči. Včasih skupinsko delo ali delo v parih spodbudi nov zagon, zato ga lahko ravno tako vključimo v pouk kot individualnega. Kadar motiviranost dijakov upade, jo lahko včasih spet dvignemo na želeno raven z nečim nepričakovanim – ni nujno, da je zelo dramatično, lahko jih le nekoliko preseneti; to lahko pri njih podaljša trajanje motiviranega vztrajanja pri delu.
Tudi dejavnosti, ki jih načrtujemo zanje, naj bodo raznolike: vprašanja in odgovori, aktivnosti, kvizi, križanke … Upoštevati moramo, da so dijaki raznoliki tudi po vrstah inteligentnosti, nekateri so bolj jezikovno, drugi matematično-logično dojemljivi, morda lahko za tiste z višjo kinetično inteligentnostjo kdaj izpeljemo del ure z gibanjem in podobno.
Pogosto je laže na začetku spodbuditi zunanjo motivacijo: kako bo lahko določeno znanje vplivalo na njihove boljše ocene, kako si bodo z njim pomagali v življenju. Še bolje pa je vzbuditi njihovo notranjo motiviranost, torej zanimanje za temo samo, čeprav je to pri nekaterih sklopih zelo težko.
Nikakor pa ne smemo pozabiti, da znanje ni trajno, če ga usvojijo v kratkem času in ga nato ne uporabljajo in nadgrajujejo v različnih okoliščinah. Zato je nujna povezanost knjižničarja z učitelji posameznih predmetov, da dijaki ob zaključku šolanja na posamezni stopnji znanje res usvojijo in ponotranjijo ter ga nato znajo priklicati tudi mnogo kasneje.
Pomembno je tudi to, da lahko dijaki pokažejo napredek pri svojem znanju. Če se vrnemo k izbranemu primeru: ko dijaki prvič navajajo vire, jim je to težko. Upoštevati morajo kar stroga navodila: katere elemente morajo navesti, v kakšnem vrstnem redu, kakšne so razlike med posameznimi vrstami virov ipd. Za prvič je to kar precej zahtevno, zato je dobro, da jim damo več možnosti, ob katerih pokažejo svoj napredek pri usvajanju tega znanja. Za spremljanje napredka je primerna tudi elektronska učilnica, kjer imata tako učenec kot učitelj ves čas lep pregled nad napredkom. Da se knjižničar laže vključi v to, je smiselno oblikovati elektronske učilnice tako, da v njih sodelujeta dva učitelja – učitelj enega od učnih predmetov in knjižničar. Eden je nosilec učilnice, drugi gostujoči učitelj. Dober primer tega smo izpeljali na šoli pri glasbi: vsi dijaki so imeli glasbeno vzgojo v prvem letniku. Kmalu po osnovnih urah knjižnično-informacijskega znanja so morali oddati prvo poročilo za glasbeno mapo. Vsem smo popravili navajanje virov in jih opozorili, naj pri drugem poročilu upoštevajo popravke. V nekaj ponovitvah so dijaki večinoma primerno obvladali navajanje virov.
Zavedati se moramo, da pri knjižnično-informacijskem znanju zato, ker ni ocenjevanja, manjka tovrstna zunanja motivacija. Knjižničar mora zato že vnaprej razmisliti, načrtovati in izpeljati pouk tako, da to upošteva in se temu prilagodi.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012