E-novice

Knjiga

Zgodovina umetnosti starega veka

Johann Joachim Winckelmann»

prevod: Martina Soldo

spremna beseda: Martina Soldo, Katarina Šmid

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 320

vezava: trda

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-754-3

redna cena: 29,90 €

modra cena: 14,00 €

vaš prihranek: 15,90 €

na zalogi

Winckelmannova mojstrovina Zgodovina umetnosti starega veka je bila objavljena leta 1764. Kritiki so delo kmalu prepoznali kot veličasten prispevek k evropski literaturi in temeljno delo za nadaljnji razvoj umetnostne zgodovine in klasične arheologije. Za najpomembnejši prispevek velja temeljit in luciden kronološki pristop, ki je vključeval tudi razvoj sloga. Avtor v delu obravnava tudi umetnost egiptovske civilizacije in Etruščanov ter sumarično še umetnostno ustvarjanje Perzijcev in Feničanov. Prav v tem delu se je prvič pojavila definicija umetnostnega ustvarjanja civilizacij kot živ organizem, ki raste, zori in propade.
Vključene so tudi številne pripovedi o nastajanju in ustvarjanju umetnosti in umetnin.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Najvišja predstava idealne moške mladosti je upodobljena zlasti v Apolonu, pri katerem se moč popolnih let povezuje z mehkimi oblikami najlepše cvetoče mladosti. Te oblike so veličastne v svoji mladostni enovitosti; niso take kot pri ljubljencu, ki stopa v hladni senci in ga je Afrodita, kot pravi Ibik, vzredila ob vrtnicah, ampak ustrezajo plemenitemu, za velike smotre rojenemu mladeniču: zato je bil Apolon najlepši med bogovi. Iz njegove mladosti kipi zdravje in vstaja moč kot zarja pred sončnim dnevom. Vendar ne trdim, da vsi Apolonovi kipi odražajo to visoko lepoto; celo Apolon iz Vile Medičejcev, ki ga naši umetniki tako zelo čislajo ter pogosto tudi kopirajo v marmorju, je – če smem odkrito povedati – lepe rasti, toda v posameznih delih, denimo pri kolenih in nogah, pod ravnjo odličnosti. Tukaj bi rad opisal lepo bitje, ki bi težko izšlo iz človeškega rodu: krilatega genija iz Vile Borghese v velikosti dobro grajenega mladeniča. Kot če bi si domišljija, prepojena s posamičnim lepim v naravi in zatopljena v zrenje lepote, ki izseva iz Boga in vodi k Bogu, stkala v snu podobo angela, čigar obličje bi obžarjala božja luč, s postavo, ki bi bila videti kakor izliv vira najvišje ubranosti – v taki podobi naj si bralec predstavlja to lepo sliko. Lahko bi rekli, da je narava z božjo privolitvijo oblikovala to lepoto po lepoti angelov.
Lepa mladost Apolona nato pri drugih bogovih postopoma preide v zrelejša leta ter je pri Merkurju in Marsu bolj možata; toda nikoli ni prišlo kakemu umetniku starega veka na misel, da bi Marsa upodobil tako, kot ga je hotel videti maloprej pokarani pisec – namreč tako, da bi na njem tudi najmanjše vlakence izražalo moč, drznost in ogenj, ki ga razvnema; v vsem starem veku ne najdemo takega Marsa. Tri njegove najlepše figure so v vili Ludovisi, izdelane v naravni velikosti; Mars tukaj sedi, ob njegovem vznožju stoji Amor: kot pri drugih grških figurah tudi na njem ni videti niti enega samega vlakna ali žile. Na enem od dveh lepih marmornatih svečnikov iz palače Barberini in na okroglem oltarju iz Kapitola, opisanem v prejšnjem poglavju, je Mars upodobljen stoje. Toda vsi trije so prikazani v mladeniški dobi ter v mirni drži: kot tak mlad junak je Mars upodobljen na kovancih in graviranih kamnih. V zvezi z bradatim Marsom, ki se včasih pojavi drugod na kovancih in graviranih kamnih, sem skoraj prepričan, da predstavlja tistega Marsa, ki mu Grki pravijo Enuálios; ta se je razlikoval od prvega, vrhovnega Marsa, in je bil njegov pomočnik. Tudi Herkula so upodabljali v cvetu mladosti, s potezami, ki ostajajo v pogledu spola domala dvoumne – po mnenju ustrežljive Glikere naj bi se prav v tem kazala lepota mladega človeka; in enako je Herkul prikazan v nekem karneolu iz Stoscheve zbirke. Toda večinoma se njegovo čelo boči v tolsti polnosti, ki poglablja in tako rekoč napenja očesni obok; na ta način so nakazovali njegovo moč in nenehno delo v potrtosti, od katere, kot pravi pesnik, nabreka srce.
Drug upodobitveni ideal mladosti, povzet po skopljenih bitjih, je povezan z moško mladostjo in prikazan kot Bakh; v taki podobi se pojavlja v različnih starostnih obdobjih, vse do popolne rasti, in v najlepših figurah – vselej s prefinjenimi, zaobljenimi udi ter s polnimi, oblimi ženskimi boki. Oblike so mehke in se prelivajo, kot bi jih izdahnila mehka sapica, skoraj brez nakazanih gležnjev in kolenskega hrustanca – kakor pri najlepše grajenem fantu ali skopljencu. Bakh je upodobljen kot lep fant, ki stopa na mejo življenjske pomladi in mladeniških let. Pri njem začenja kot nežni vršiček rastline kliti čutnost; tako rekoč med dremežem in budnostjo, napol zatopljen v vabljive sanje, začenja povezovati sanjske podobe, ki si jih predstavlja. Njegove poteze so polne sladkosti, vendar radostna duša ne vstopi povsem v obraz. V nekaterih kiparskih upodobitvah Apolon močno spominja na Bakha; tak je Apolon na Kapitolu, ki se zelo lagodno naslanja ob drevo z labodom ob vznožju. Tudi v Vili Medičejcev so tri podobne, enako lepe figure. Ponekod so v enem od njiju hkrati častili obe božanstvi in ju med seboj zamenjevali. Komaj zadržujem solze ob pogledu na pohabljenega Bakha iz Vile Albani, ki bi bil v celoti ohranjen visok devet dlani, vendar mu manjkajo glava, prsi in roke. Od sredine telesa do stopal je oblečen, oziroma bolje povedano, njegova obleka ali plašč drsi navzdol. To široko, bogato nagubano oblačilo je stisnjeno skupaj; blago, ki naj bi ležalo na tleh, visi čez vejo drevesa, ob katerem sloni figura; drevo obrašča bršljan in okoli njega se ovija kača. Nobena druga figura ne pričara tako popolne predstave o tistem, čemur je Anakreont rekel Bakhov trebuh.
Lepoto božanstev v moški dobi tvorita popoln zgled moči, značilne za ta leta, in veselje mladosti, ki jo tukaj poudarja odsotnost živčevja in kit – v cvetu let manj izraženih. Toda s tem je obenem izpostavljena božja samozadostnost, saj lahko božanstvo shaja brez delov telesa, namenjenih prehrani. To pojasnjuje Epikurovo mnenje o podobi bogov: pripiše jim telo, vendar le nekakšno telo, in kri, vendar le nekakšno kri; Ciceronu se je zdelo, da se je izrazil nejasno, nerazumljivo. Po navzočnosti ali odsotnosti teh telesnih delov se Herkulovo telo iz časa, ko se je moral bojevati s pošastnimi in nasilnimi ljudmi in še ni bil dokončal svojega dela, razlikuje od njegovega telesa, prečiščenega v ognju ter povzdignjenega k večni blaženosti Olimpa. Podobo prvega uteleša Farneški Herkul, drugi pa je podan v poškodovanem Belvederskem torzu. Pri kipih, ki bi zaradi manjkajoče glave in izgube drugih prepoznavnih znamenj nemara ostali vprašljivi, lahko po tem ugotovimo, ali predstavljajo boga ali človeka. Takšno opažanje bi nas morda poučilo, da kipa sedečega Herkula v nadnaravni velikosti ne bi smeli – z dodajanjem nove glave ali prepoznavnih znamenj – spreminjati v Jupitra. Ob takih predstavah so umetniki telo povzdignili od čutnega k neustvarjenemu. Izpod njihovih rok so izšla bitja, očiščena človeških gonov in potreb – figure, ki naj bi predstavljale človeškost v bolj vzvišenem dostojanstvu, lupine in koprene čisto umnih duhov ali nebeških sil.
Ko so se starodavniki postopoma dvigovali od človeške k božji lepoti, se je ohranjala stopnjevitost lepote. V svojih junakih, namreč ljudeh, ki jim je stari vek pripisal najvišje dostojanstvo človeške narave, so se približali mejam božanskega, ne da bi jih prekoračili ali zabrisali nadvse rahlo razliko med obojim. Batos s kirenskih kovancev bi lahko že z enim samim izrazom nežne naslade postal Bakh ali z eno samo potezo božje veličine Apolon; Minos s kovancev iz Knososa bi bil brez ponosnega kraljevskega pogleda podoben Jupitru, polnemu velikodušja in milosti. Junake so upodabljali v oblikah, ki ustrezajo junaštvu, in posamezne dele poudarili z veličino, ki presega naravno; mišice so odražale nagel odziv in dovzetnost, v močnih kretnjah so delovala vsa gibala narave. Tako so ustvarjali z namenom, da bi dosegli kar največjo raznolikost, h kateri so stremeli; v tem naj bi Miron prekašal vse svoje predhodnike. To je razvidno tudi iz tako imenovanega Gladiatorja, ki ga je upodobil Hagazias iz Efeza, v Vili Borghese; njegov obraz je bil očitno povzet po liku določene osebe: tukaj so nazobčane mišice ob straneh in tudi druge bolj izrazite, bolj gibljive ter prožnejše kot v naravi. Še bolj nazorno se to odrazi ob istih mišicah pri Laokoontu – bitju, povzdignjenem v ideal – če jih primerjamo s tem delom telesa pri pobožanstvenih in božjih figurah, kakršni sta Herkulova in Apolonova iz Belvedera. Gibkost mišic je pri Laokoontu nestvarna in prignana do idealne zamisli; njegove mišice so kot hribi, ki se oklepajo drug drugega ter tako izražajo skrajni napor sil v trpljenju in odporu. Pri trupu pobožanstvenega Herkula se prav v mišicah odražata visoko idealizirana oblika in lepota, vendar tukaj spominjajo na valovanje mirnega morja, saj so gladko zaobljene, mehko nihajoče v lebdenju. Pri Apolonu, podobi najlepšega božanstva, so mišice rahle in kot talina stekla izpihane v komaj zaznavnih valovih, ki se razodevajo bolj čustvom kot očesu.
Bralec naj mi odpusti, kajti zopet moram opomniti tistega pesnika zaradi njegovega zgrešenega predsodka v zvezi s slikarstvom. Poleg kopice neutemeljenih lastnosti pripisuje bitjem iz del stare umetnosti – ki jih sam označi za polbogove in junake – od mesa odstopajoče ude, mršave noge, majhno glavo, ozke boke, majhen trebuh, drobna stopala in votle podplate. Od kod neki je potegnil te prikazni? Ko bi vsaj pisal o čem, kar bolje razume!

© Modrijan založba, d. o. o., 2013