Knjiga

Tisoč let mraka in luči

Oris kulturne zgodovine srednjega veka: slikarstvo, glasba, literatura

Marko Trobevšek

naslovnica: Branka Smodiš

format: 160 × 235

strani: 216

vezava: mehka, zavihi

izid: september 2017

ISBN: 978-961-287-001-0

Knjiga na zanimiv in privlačen način razprostre tančico skrivnostnega srednjega veka. Delo teži k povezovanju in sintezi. Prinaša svež pogled na dobo in pregledno predstavi njene dosežke v slikarstvu, arhitekturi, glasbi in literaturi. Razloži, kako so v srednjem veku pojmovali področja, ki jih danes združuje pojem umetnosti, v kakšni hierarhiji so jih videli in načenja vprašanje njihove povezanosti; pojave skuša dosledno razlagati v povezavi z zgodovinskimi okoliščinami. Razgleduje se tudi po srednjeveškem naravoslovju in filozofiji, s čimer teži k celovitemu prikazu duha časa. Na več mestih se dotika Slovencev oziroma njihovih prednikov v srednjem veku, posebej pa se jim posveti še v daljšem pripisu na koncu. Podoben pripis je posvečen sočasnim neevropskim civilizacijam, s čimer je evropski srednji vek postavljen v širši kontekst.

Marko Trobevšek (1965), učitelj slovenščine, se s kulturno zgodovino, v grobem razumljeno kot vzporedno zgodovino različnih umetnosti, ukvarja zadnjih nekaj let. Zanimanje za različna umetnostna področja izvira iz njegovega rednega dela, saj ukvarjanje z literaturo sproža vprašanja o razmerju do drugih umetnosti in povezanosti s siceršnjim duhovnim in sploh zgodovinskim dogajanjem v posameznih obdobjih. Trobevšek je prevedel dobrih deset leposlovnih knjig iz francoščine, nemščine, angleščine in španščine. Je avtor nekaj spremnih študij in jezikoslovnih razprav.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Prvega januarja, na praznik Jezusovega obrezovanja, so v pariški katedrali praznovali »dan norcev«. Kot še marsikje po Evropi je cerkveno službo prevzel duhovniški podmladek in obhodil mesto v procesiji z oslom. Razposajeni mladeniči so prestrašeno žival vodili proti cerkvi ter prepevali pesem, ki je oponašala riganje in se končala z namigom na tisto, kar je slavljenec največkrat opravil na tla. Za službo božjo so se nekateri preoblekli v ženske, drugi so po cerkvi metali kosti, mašnik pa je zažgal star čevelj in z dimom odišavil oltar. Dogajanje je spremljalo nedostojno, norčevsko pozvanjanje zvonov.

Tako so se sredi mračne dobe bodoči duhovniki v tednu po božiču norčevali iz cerkvenega obreda. Običaj je imel nekaj svetopisemske zaslombe, namreč v Jezusovih besedah o božjem kraljestvu – »Prvi bodo zadnji«, pa v oslu, ki je Marijo z Jezuščkom nesel v Betlehem. Njegov izvor je bil verjetno povezan s starorimskimi saturnalijami, s praznovanjem, med katerim so gospodarji in sužnji za kratek čas zamenjali vloge. Cerkvene oblasti so praznovanju dneva norcev ves čas po malem nasprotovale, prepoved pa je prineslo šele renesančno 15. stoletje. Vprašanje, od kod si je srednji vek jemal takšno sproščenost in svobodo, se postavlja samo od sebe, toliko bolj, če si kaj podobno svetoskrunskega skušamo predstavljati v današnjih cerkvah. Odgovor ni težek: praznovanje dneva norcev si je mogel privoščiti samo čas, ko je bila vera v Boga tako trdna in neomajna, da je nič ni moglo ogroziti. Da je takšna vera dopuščala vsakovrsten smeh, ni najbolj pomembno; njena vélika zasluga je v tem, da je človeštvu nudila odrešujočo gotovost, da ni poznala razlike med »vedeti« in »verjeti«,vsaj ne, če je šlo za Boga. V tem smislu je bil srednji vek svetla doba, še več – bil je zlata doba.

Če je notranja, osebna vrednota srednjeveškega krščanstva gotovost, potem je njegov véliki zunanji dosežek, posebej iz današnje perspektive, duhovna enotnost Evrope. Eno in drugo so stoletja pozneje znali ceniti romantiki. Leta 1799 je nemški zgodnjeromantični pesnik Novalis v Jeni, pred prijateljsko literarno družbo, takole začel svoj govor Evropa:

»Bil je lep, sijajen čas, ko je bila Evropa krščanska dežela, ko je v tem blaženem svetu po meri človeka bivalo eno krščanstvo; eno skupno stremljenje je povezovalo najbolj odmaknjene province tega širnega duhovnega cesarstva. En poglavar je brez velike svetne posesti usmerjal in združeval velike politične sile. Tik pod njim je bil velik ceh, ki je sprejel vsakogar, se ravnal po njegovih namigih in si vneto prizadeval utrjevati njegovo blagodejno moč. Vsak član te družbe je bil povsod čaščen; preprosti ljudje so pri njem iskali tolažbo ali pomoč, zaščito ali nasvet, v zameno pa so radi obilno zadostili njegovim različnim potrebam. Tudi pri močnih je našel zaščito, upoštevanje in posluh, in vsi so skrbeli za te izbrance s čudežnimi močmi kot za otroke nebes, ki so s svojo prisotnostjo in naklonjenostjo prinašali vsakršen blagor. Njihova oznanila so ljudje poslušali z otroškim zaupanjem.«

V zgodovinskem trenutku, ki ga je občutil kot prelomnega, je Novalis razpravljal o možnostih lepše prihodnosti. Govoril je z odporom do razsvetljenstva, ki so ga romantiki na splošno težko skrivali, krščanstvo je zavestno idealiziral in razmišljal je bolj metafizično kot zgodovinsko, pa vendar: ob koncu 18. stoletja, po francoski revoluciji in ob začetku Napoleonovega vzpona, v času pred dokončno utrditvijo nacionalnih držav, je mogel sanjati o bodoči evropski enotnosti ter zgled zanjo ugledati v krščanskem srednjem veku.

/…/

Podobno poenostavljeno kot prostor so ljudje dojemali čas. Sedanjost so videli vpeto v zaporedje velikih dogodkov – kot dobo po stvarjenju, izgonu prvih dveh ljudi iz raja in po Jezusovem odrešenju človeštva ter kot dobo pred koncem sveta, ki ga je napovedovalo Janezovo razodetje (Apokalipsa) v Novi zavezi in so ga pričakovali v dogledni prihodnosti. Svet je bil star nekaj tisoč let, pravega občutka za zgodovino ni bilo in življenje v davnini se v predstavi srednjeveškega človeka ni razlikovalo od njegovega. To najlažje opazimo na upodobitvah svetopisemskih prizorov; tudi starozavezne osebe so oblečene po šegi srednjega veka. (Tovrstnega »posodabljanja« niti renesansa ne bo odpravila.)

Jasno je, da v tem času v Evropi ni prihajalo do velikih iznajdb in odkritij – v razmerah, ko je bila poslednja sodba zmeraj blizu, je skrb za zveličanje zasenčila vsakršno vedoželjnost. Tudi mimo tega ni težko razumeti majhnega zanimanja za fizični svet, ki je bil zapisan hitremu koncu. Zemlja je veljala za središče vesolja, kot pri Aristotelu; nasprotno stališče je, vsaj v knjigi, šele sredi 16. stoletja izrazil Kopernik. Sonce je sicer v središče vesoljstva že pri starih Grkih postavil Aristarh, ki je živel v 3. in 2. st. pr. n. š., a njegova teorija ni bila sprejeta. Astronomija se je mešala z astrologijo, kemija se je razvijala v okviru alkimističnega iskanja kamna modrosti in eliksirja večne mladosti. Edini vidnejši evropski iznajdbi srednjega veka sta mehanska ura v 13. stoletju (Kitajci so jo poznali že v osmem) in očala, ki so se približno v istem času pojavila v Italiji. Tedaj se je v Evropi začel širiti tudi papir in v 14. stoletju so začeli uporabljati smodnik v vojaške namene – eno in drugo je prišlo iz Kitajske.

Srednjeveško naravoslovje je bilo v bistvu antično; učenjaki so skušali nauk o štirih elementih (ogenj, voda, zemlja, zrak) uskladiti s Svetim pismom. Tako je učitelj mednarodne slave Thierry iz Chartresa v 12. stoletju domneval, da je Bog v prvem trenutku časa ustvaril štiri elemente, iz česar je sledilo logično zaporedje drugih stvaritev, ki se je odvilo sámo (ogenj se je zaradi lahkosti, ki ne dopušča mirovanja, začel vrteti, razsvetlil je zrak in nastala sta dan in noč itd.). Človek 21. stoletja sicer težko sprejme teorijo elementov, ki mešajo proces (ogenj) s snovmi, a za tisti čas, za visoki srednji vek, je bila Thierryjeva razlaga napredna; v njej je bil »božji poseg omejen na začetni trenutek stvarjenja«, – čudeži pozneje niso bili več potrebni.

Približno v istem času, v visokem srednjem veku, so se filozofi trudili, da bi z logičnim sklepanjem dokazali obstoj Boga. Človeku našega časa je takšno podjetje nekoliko tuje, v svojem času pa je pomenilo velik korak naprej – iz podobnega razloga kot Thierryjeva teorija. Širilo je prostor, dostopen človeški presoji in podvržen njenim merilom. Razum se je začel osamosvajati. Ko želimo razumeti srednji vek, je morda najbolj pomembno, da vemo, iz kako pičlih osnov izvirajo njegovi dosežki – kako dolgo pot je moral po padcu rimskega cesarstva razvoj prehoditi oziroma, v številnih primerih, ponovno prehoditi.

/…/

Ko skušamo med srednjeveškimi umetnostmi najti mesto literaturi, naletimo na nemajhne zadrege. Največja je morda v tem, da se je pojem literature kot področja umetnosti, ki z uporabo besed sledi estetskim ciljem, oblikoval najpozneje in da je bil morda – še pred pojavi modernizma v 20. stoletju – najbolj zasilen. Srednji vek ni razvil ničesar podobnega; ni torej poznal predalčka, kakršnega je vendarle bolj ali manj izoblikoval za slikarstvo in glasbo.

Prva stara književnost, v katero je mogoče bolj ali manj uspešno projicirati današnjo predstavo o literaturi in njeni trojni razdelitvi (lirika, epika, dramatika), je starogrška. Aristotel, véliki razvrščevalec, jo je v Poetiki nakazal in v zvezi z njo načel pomembna vprašanja, a v naslednji dobi je bilo treznim Rimljanom teoretično ukvarjanje z literaturo kot umetnostjo nekoliko tuje. Pri razmišljanju o starorimski književnosti smo tako ves čas po malem na meji nesporazuma. (Današnjemu pojmu dobrega pisatelja bi se denimo pri Rimljanih še najbolj približal dober govornik, morda filozof; »največji« bi bil gotovo Ciceron.) Ker je srednji vek najprej antično dediščino za nekaj časa pokopal – ter jo odkopaval počasi in dolgo – so se možnosti nesporazuma še povečale; tako je tudi potreba po previdnosti večja.

Posebno mesto literature do danes izhaja iz njenega gradiva – besed. Te imajo, za razliko od melodije in risbe, zmožnost neposrednega izražanja misli. Kar se neki dobi zdi pomembno povedati, morejo besede povedati naravnost, in to jih je – povejmo kar naravnost – tudi v srednjem veku odlikovalo pred vsako drugo obliko občevanja, vključno s slikarstvom in glasbo. Slika je lahko nadomestila besedo (kot biblia pauperum) in glasba jo je mogla okrasiti (kot melodija psalma), beseda pa je véliko poslanstvo posredovanja misli, pač poslanstvo verske vzgoje, opravljala sama. Razvoj v nasprotni smeri, torej v stanje, ko more beseda postati privesek slike ali melodije, se je gotovo začel že v srednjem veku, a je do 20. stoletja ostal počasen in, verjetno še v naši dobi, pretežno manj pomemben. Veliko bolj viden je bil v vseh poznejših stoletjih nekakšen »kompleks« drugih umetnosti. Instrumentalna glasba je pogosto želela biti »programska«, torej je težila k posredovanju neglasbene, pripovedne vsebine, v slikarstvu pa so po srednjem veku, do 19. stoletja, najbolj cenili dela, ki so prikazovala zgodovinske in mitološke dogodke. A niti skladba niti slika ne moreta povedati zgodbe; če želita biti »prav« razumljeni, se morata zateči h komentarju, se pravi k besedi.

Vrhovno estetsko načelo srednjega veka je harmonija; seveda v zvezi s tem nastane težava, ker enako velja za antiko pred njim in renesanso za njim, in k temu so bomo še vrnili. Vidik harmoničnosti, ki ga je srednji vek poudaril bolj od drugih dob, če že ne iznašel, je v povezanosti lepote z moralo in resnico: da je nekaj moglo biti lepo, je moralo biti tudi resnično in dobro. Najvišja resnica, ki se je že dolgo ohranjala v besedi, ne pa tudi v podobah in melodijah, je bila zapisana v sveti knjigi in ni bilo misliti, da bi človeška roka mogla zapisati kaj podobno lepega. Sveto pismo je bilo tudi najvišja in edinstvena literarna umetnina. Kdor je kaj lepega napisal, se je skušal z Mojzesom, s preroki in apostoli, če ne kar z Bogom. Svetega pisma ni bilo mogoče nikamor uvrstiti ali, bolje rečeno: ničesar drugega ni bilo mogoče uvrstiti skupaj z njim … in navsezadnje ga, sicer iz materialnih ozirov, pa vendarle, še brati ni bilo mogoče. Cerkev ga je razlagala in ljudje so skušali po njem živeti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017