E-novice

Knjiga

Psihoterapija boga

Boris Cyrulnik»

prevod: Alenka Zgonik

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 x 235

strani: 248

vezava: mehka, zavihi

izid: 30. 1. 2019

ISBN: 978-961-287-105-5

redna cena: 21,50 €

modra cena: 21,50 €

na zalogi

Psihoterapija boga (Psychothérapie de Dieu, 2017) je znanstveno podprta (nevroznanost, etologija, razvojna psihologija, teorije o navezanosti) razlaga tolažilne vloge vere v boga. Psihoterapevtski učinek vere je Cyrulnik začel raziskovati, ko je med odpravo Unicefa pomagal otrokom vojakom v Kongu. Eden od malih starcev pri dvanajstih mu je postavil vprašanje, na katero ni znal odgovoriti: »Kako to, da se počutim dobro samo v cerkvi, pa sploh nisem veren?« Ni si znal razložiti, zakaj vstop v cerkev pomiri travmatiziranega otroka in izbriše podobe groze, ki ga preplavljajo. Sklepal je, da obstaja psihološka razlaga za to milost, zato je začel raziskovati in spraševati tudi svoje verne poklicne sodelavce. Psihoterapija boga je sad teh raziskav: pojasnilo, kako religija strukturira pogled na svet, kako rešuje ljudi, kako organizira skoraj vse kulture in povzroča strahotno trpljenje, kadar se verski sistemi sprevržejo v versko vojno ali fanatizem.
Cyrulnik se sprašuje, kaj se dogaja v glavah in srcih vernikov – kako se vera ugnezdi v otroško dušo (noben otrok se ne rodi veren, tega se nauči od staršev, okolja, kakor jezika; na boga se navezuje podobno kot na starše). Glede na novejše znanstvene ugotovitve dejstvo, da človek veruje, spremeni delovanje njegovih možganov. Bog, namišljen ali ne, odgovarja na globoko človekovo potrebo: verniki ga čutijo kot dejstvo, dajejo mu različne oblike in poudarke. Ker ima vsakdo določeno predstavo o svetu, smo potemtakem vsi verniki, pravi. Tudi ateisti, ki verjamejo, da boga ni, in agnostiki, ki pravijo, da tega ne moremo vedeti. Vera je dragocen dejavnik vzdržljivosti, trdoživosti, odpornosti na življenjske udarce. Tej temi (kako se po travmi vrniti v dobro življenje) se Cyrulnik posveča že vso svojo kariero.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Šestero majhnih starcev, starih dvanajst let. Otroci vojaki. Videli so smrt, dotaknila se jih je, morda so jo komu celo zadali. Na mah so ostareli. Zaskrbljenost je v nekaj mesecih njihova čela prepredla z gubami. Njihove oči se niso več smejale. Njihovi obrazi do otrdeli od stisnjenih čeljusti. Mali nasmejani starec z jamicami v licih mi je rekel, da se je vojna v Kongu končala in da si zdaj želi postati nogometaš ali pa šofer enega od tistih sijajnih avtomobilov, ki jih ima nevladna organizacija v Gomi. Podoben je bil mojemu vnuku, le da je bil temnopolt. Drugi mali starec me je prosil, naj mu razložim, zakaj se samo v cerkvi počuti dobro. »Nenehno imam pred očmi srhljive prizore. Kakor hitro pa vstopim v cerkev, vidim lepe stvari.« V cerkvi so mali žalostni starci doživljali isto, kar je doživljal nogometaš šofer.

Nisem znal odgovoriti tem ranjenim otrokom. Videl sem njihovo razočaranje, pustil sem jih v njihovem trpljenju, nisem jim znal razložiti, zakaj dejstvo, da vstopiš v cerkev, lahko zdravi poškodbo, pomiri strah in izbriše grozljive podobe.

Elie Wiesel je bil pri štirinajstih letih vržen v pekel, v katerem je stvarnost ponorela: Auschwitz! Ko se je vrnil iz kraljestva mrtvih, ni zmogel govoriti, obenem pa ga je notranji glas silil, naj spregovori. »Le kakšen je ta Bog, da je vse to lahko dopustil?« je poslušal okoli sebe. Nekateri njegovi bližnji so izgubili vero: »Če bi Bog res obstajal, tega ne bi dopustil.« Najstnik Elie je živel naprej notranje razklan. Njegovo stanovitno vero je prebadalo vprašanje: »Zakaj je dovolil?« Doumel je, da tudi Bog trpi, ker zlo obstaja. »Po Auschwitzu Bog trpi. Tako zelo ga potrebujem.«

Je mogoče prezreti dejstvo, da se danes sedem milijard ljudi obrača k bogu, čuti njegovo čustveno bližino, se boji njegove sodbe in se srečuje z njim na veličastnih krajih molitve, ki jih imenujemo cerkve, mošeje, sinagoge in raznovrstne templje?

Zakaj se ta temeljna potreba tako pogosto sprevrže v totalitaren jezik, ki duše spreminja v kamen in se v imenu ljubezni do bližnjega zna spremeniti v sovraštvo do drugega? Se je mogoče izogniti temu vprašanju?

Moral sem ga raziskati, moral sem odgovoriti tem otrokom in jim povedati, kaj sem želel s to knjigo: osvetliti tisto, kar v človeški duši tke vez z bogom.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018

Poglejte tudi

na vrh strani

Sram »

Če povem, bom umrl

Boris Cyrulnik »

»Če si želite izvedeti, zakaj nisem nič povedal, samo raziščite, kaj me je prisililo k molku.« Sramujoči si želi spregovoriti, vendar ne more odpreti ust, tako zelo se boji vašega pogleda. Molči ne le iz strahu pred vašim pogledom, temveč tudi zaradi občutka krivde, da bi še vas pahnil v svojo nesrečo, če bi spregovoril. Zato namesto o sebi pripoveduje pretresljivo zgodbo o nekom drugem.
Vsakogar izmed nas je že bilo kdaj sram, pa če je trajalo dve uri ali dvajset let. Vendar sram, ta zastrupljevalec življenja, ni usoda, ki bi se ji ne mogli iztrgati, pravi Boris Cyrulnik v svoji globoki in ganljivi analizi sramu, zgrajeni na temelju najnovejših dognanj nevroznanosti in psihologije.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.