Knjiga

Vojna po vojni

Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej»

spremna beseda: Boris A. Novak

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 160

vezava: trda

izid: 7. 7. 2016

ISBN: 978-961-241-968-4

redna cena: 12,50 €

modra cena: 11,87 €

vaš prihranek: 0,63 €

na zalogi

»Veliko ljudi ne smatra za zločin, kar zakon v raznih državah prepoveduje.« Tako je v svojih neobjavljenih spominih zapisal dr. Ivan Jurečko, sodni izvedenec mariborskega Okrožnega sodišča v dvajsetih letih 20. stoletja.
Prva svetovna vojna je močno zamajala usidrane patriarhalne vzorce v kmečkih družinah, hkrati pa izrazito vplivala na psihično stanje mnogih vojakov. Po vrnitvi iz vojne s svojimi družinami niso več mogli vzpostaviti medsebojnih odnosov, kakršni so vladali pred vojno. Neizbežne vsakodnevne konflikte so pogosto reševali s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrinjalo besedno sporazumevanje. Medtem ko je mariborsko Okrožno sodišče v letih 1904–1914 beležilo manj kot deset primerov umorov oz. poskusov umorov v intimnopartnerskih zvezah, je bilo v letih 1915–1929 takih primerov več kot štirideset, prav vsi pa so se zgodili zunaj urbanih središč, torej na podeželju.
Z duševnim zdravjem vojnih veteranov se nova jugoslovanska država ni utegnila sistematično ukvarjati, a se je pojava posttravmatskega sindroma zavedala, saj so bili zločinci na ta račun deležni milejše kazni. Travme se torej niso zdravile, so pa same predstavljale nekakšno sprevrženo »zdravilo« (olajševalno okoliščino). Njihove posledice so poleg nekdanjih vojakov najbolj občutili njihovi najbližji, saj kljub miru težav in sporov niso zmogli reševati na razumen način. Videti je bilo, da se za marsikaterega vojaka vojna sploh ni končala, potem ko je, kot je ugotavljal tudi dr. Jurečko, nekdanji frontni zdravnik, »zbudila najnižje instinkte ljudi«.
Na podlagi kazenskih spisov mariborskega Okrožnega sodišča, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor, je avtorica vzela pod drobnogled štiri družine v trenutku, ko je njihov vsakdan razklal zločin – nasilna smrt ženske kot rezultat zaostritve v intimnopartnerski zvezi. Sicer ločeni primeri so simbolno povezani še po drugi plati: ob nenavadni časovni in geografski bližini jih druži dejstvo, da je v vseh neposredno ali posredno prisoten vojak kmečkega porekla kot anonimni akter prve svetovne vojne. Prva in obenem najobsežnejša tematizacija je pripoved o prepirov polnem zakonu Katarine (Kate) in Karola Živko, ki se je aprila 1920 zaključil z obešenjem žene na kljuko domačih vrat in utopitvijo komaj rojene hčere zakoncev. Naslednja zgodba govori o ljubezenskem trikotniku med zakoncema Antonom in Julijano Bračko ter njeno sestro Jožefo (Pepo) Razborčan, ki je umrla, potem ko ji je svak in prepovedani ljubimec jeseni 1920 prerezal vrat v bližini domače hiše. Štefan Murko se je leta 1920 vrnil iz vojnega ujetništva v Rusiji, od koder se ni oglašal, doma pa ga žena Julijana (Jula) ni bila vesela, saj je medtem zagospodarila na kmetiji in rodila dva otroka domačemu hlapcu. Februarja 1921 je Murko ženo vpričo otrok ustrelil, za kar je bil obsojen na pičla dva meseca zapora. Zadnja zgodba govori o ljubezenski zvezi med Ambrožem Malekom in Marijo Brandsteter, ki se je februarja 1921 zaključila z zadavljenjem visoko nosečega dekleta. Grozljivo, a ne tudi nerazumljivo je spoznanje, da so iznakažena telesa štirih umorjenih žensk odigrala vlogo žrtvenega daru za srečno vrnitev kmečkih skupnosti v urejene odnose po izkušnji kaosa, ki ga je prinesla vojna.

V kompletu –25 %

Preberite odlomek

na vrh strani

Dan kasneje, v nadaljevanju zaslišanja, je Živko zgovorno posredoval sodišču nekaj glavnih prelomnic v svojem življenju. Do leta 1907, torej do svojega sedemnajstega leta, je živel s starši v Jarenini, nato pa se je mati z otroki zaradi očetovega alkoholizma in nasilja preselila k sestri v Grajeno. Tam je živel tudi Karol, ki se je pri mariborskem sodarju izučil obrti, leta 1911 pa je odšel na služenje vojaškega roka v 47. mariborski pešpolk, kjer je ostal do leta 1916. Zaradi prestreljene desne roke in noge je bil kot vojni invalid oproščen nadaljnjega služenja domovini. S Katarino Kristl sta se seznanila leta 1918, Karol je kmalu pomislil na ženitev: »Potem sem se premislil, ker pa je ona za menoj norela, sem se zopet z njo sprijaznil in končno 17. februarja 1919 oženil.« Da je bila kmečka poroka na Slovenskem v prvih desetletjih 20. stoletja predvsem poslovni dogovor, je Karol dokazoval tudi v nadaljevanju pripovedi. Povedal je, da sta s Kato živela v miru le prvih štirinajst dni zakona, nato pa sta se začela neusmiljeno prepirati zaradi slabo dogovorjenih obveznosti v razmerju do preužitkarskih staršev.
Neprizadeto je pripovedoval, kako je pretepal ženo, ker je dajala potuho staršema. Že maja 1919 je zato Kata na mariborskem Okrožnem sodišču vložila zahtevo za ločitev, a jo je novembra istega leta zaradi nasprotovanja moža umaknila. Nedolgo pred družinsko tragedijo je imel Karol Živko obravnavo na Okrajnem sodišču v Lenartu zaradi nasilja nad ženo, a se je po januarju 1920, ko je bila visoko noseča, ni več dotaknil. Živko je nekoliko podrobneje opisal tudi vlom v domačo hišo, ki so ga spremljali nekateri domačini; privabilo jih je Karolovo iskanje žene po prihodu s polja. Povedal je, da je Katina mati nenehno tarnala, da se je hčeri in otroku zgodilo nekaj hudega, saj pri Kati ni bila vajena nepredvidljivega vedenja. Karol je trdil, da je ob neuspelem poskusu odprtja vrat sobe, kjer je bila na notranji strani obešena umorjena, ravno zaradi taščinega zloveščega jadikovanja – še preden je ženo dejansko lahko opazil – tudi sam preplašeno vzkliknil: »Jezus Marija, tu je Katika.« Preiskovalci so v kamri Živkove hiše našli okrvavljeno srajco rdeče barve, ki je bila last očeta Katarine Živko.
Živkova domačija je stala visoko na hribu, približno petnajst minut hoda oddaljena od ceste, ki je povezovala Maribor s Ciglencami in Sv. Martinom pri Vurbergu (zdaj Dvorjane). Ni šlo za osamljeno kmetijo, saj je bila z živinskim plotom obdana hiša z dvema vhodoma od najbližjega soseda oddaljena le okrog petdeset korakov. Ob hišo je bila naslonjena stiskalnica za pridelavo jabolčnika, ki je kmetom na nevinorodnih področjih zagotavljal preskrbo z alkoholom kot nepogrešljivim spremljevalcem vsakodnevnih kmečkih opravil in kratkih trenutkov sprostitve. Ko je prišlek na južni strani hiše vstopil skozi glavni vhod, je najprej obstal v veži. Od tam je bila na levi strani soba Katinih staršev, na desni pa tista, kjer je bilo najdeno truplo odrasle umorjenke. Naravnost je pot vodila v kuhinjo, kjer ni bilo drugega kot ognjišče, ali pa je spotoma zavila na podstrešje. Iz kuhinje je bilo moč priti skozi leva vrata v kamrico, naravnost je pot vodila na dvorišče, skozi desna vrata pa v manjšo sobico, kjer je bilo najdeno truplo novorojenke. Sobica, v kateri so stale le peč, miza in omarica, je bila hkrati vmesni prostor, ki je povezoval kuhinjo s sobo, v kateri je ležala mrtva Kata. V tej prostorni sobi zakoncev Živko so bili šivalni stroj, postelja, miza, steklena omara in peč. Še najbolje je bila opremljena soba Katinih staršev, kjer sta stali dve postelji, kavč, dve večji in ena manjša omara ter peč.
Na vseh oknih so bili nameščeni železni križi, zato vstop v hišo ali izstop iz nje skozi okna ni bil mogoč. Ker so bila prednja in zadnja vrata hiše zapahnjena oz. zaklenjena, so preiskovalci sklepali, da je morilec s prizorišča zločina pobegnil skozi podstrešje in stiskalnico, ki je bila z visokim stropom prosto povezana z njim. Vendar so bila tudi vrata stiskalnice, skozi katera je bilo edino mogoče priti na prosto, zaklenjena, ključ pa je kot navadno visel na svojem mestu v (zaklenjeni) hiši. Je bil morilec med tistimi, ki so po vdoru v hišo prvi naleteli na grozljiv prizor? Je ključ, ki je odpiral vrata stiskalnice, obesil na znano mesto v času, ko zaradi šoka ob najdbi trupel prisotni tega niso opazili? Vsekakor je moralo biti kmalu jasno, da je morilec, ki ni ničesar odnesel iz hiše, skrbno načrtoval dejanje in da Karolu Živku ne bo mogoče zlahka dokazati krivde.
Ko sta na Živkovo domačijo 9. aprila 1920 prispela zdravnika, da bi opravila obdukcijo trupel, sta mati in hči že ležali druga ob drugi na odru v sobici, kjer je bila umorjena mala Marija. Pred hišo so čakale tri dolge deske za krsto, ki so jih domači prinesli s podstrešja. Kata je bila stara petindvajset do trideset let, bila je krepka ženska močnih kosti in srca, visoka 165 centimetrov. Imela je debelo kožo, kot v posmeh Živku, ki jo je, kot je kazalo, po mesecih psihičnega in telesnega trpinčenja slednjič le zlomil. Njen želodec je bil napolnjen s tekočo hrano. Če sta zakonca na dan Katine in Marijine smrti res kósila ob 12. uri, se je moral glede na vsebino želodca umor zgoditi nekaj ur po kosilu. Nekoliko povečana maternica umrle je bila posledica nedavnega poroda, medtem ko je bilo spolovilo brez posebnosti. Umrla je »silovite smrti«, sta zapisala zdravnika v obdukcijsko poročilo, in sicer zaradi zadušitve po zadrgnjenju vratu z vrvjo. Zdelo se je, da je Kato po boju nekdo zadrgnil, nato pa jo vlekel do kljuke vrat, kamor jo je klečečo obesil. A nazadnje zdravnika nista mogla dati dokončnih odgovorov niti v najosnovnejši opredelitvi okrutnega dogodka: »Čeprav ni izključeno, da se je raztelešena sama obesila, kažejo poškodbe na podbradku in na levi strani spodnje čeljusti, nadalje na levi roki in na levem kolenu, da se je pred obešenjem odigral hud boj, radi česar bi se dalo sklepati, da je bila raztelešena umorjena po tretji osebi.«
Truplo Katine hčerke Marije je medtem zdravnikoma kazalo nadvse ubogo podobo; kljub odsotnosti vsakršnih poškodb je bilo drobno in zelo slabo razvito. Razlog za to ni bilo samo nasilje, ki ga je otrokova mati prenašala tudi v času nosečnosti. Kot je ugotavljal dr. Ivo Pirc v študiji iz leta 1938, ki jo je objavil Socialno-ekonomski inštitut v Ljubljani, je bil kmečki razred med najbolj zdravstveno ogroženimi na Slovenskem: »Nalezljive bolezni se najbolj širijo na kmetih in tam tudi največ zahtevajo smrtnih žrtev. Dojenčkov procentualno na vse rojene umira največ na kmetih. Isto je glede tuberkuloze. Statistika jasno kaže, da je pri nas tuberkuloza bolezen malega človeka.« Zanjo je med prestajanjem kazni v mariborski kaznilnici v dvajsetih letih 20. stoletja zbolel tudi Karol Živko.
Telesce novorojenke Marije Živko je nekdo pustil ležati v ledeno mrzli vodi, kjer so se njena pljuča napolnila s tekočino, ki je ovirala prosto dihanje. Deklica je umirala počasi, njen boj za življenje je trajal več ur. Je otrokov morilec vendarle premogel nekaj človeške empatije, zaradi česar ni zmogel držati otroka pod vodo tako dolgo, da bi ga utopil? Je bil nanj čustveno navezan? Ali pa je bilo napol utopljeno dete zgolj obstranska škoda, nastala zaradi osnovnega namena – umora Katarine Živko?

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Poglejte tudi

na vrh strani

Begunstvo profesorja Tofana »

Kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

Knjiga prikazuje življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji ter begunca iz Črnovic (Bukovine, sedanje Ukrajine), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru. Zakonca sta bila leta 1929 ovadena na mariborskem Okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, ki je trdila, da je rodila njegovega otroka, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Njuna kazenska spisa, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ponujata enkratno razgrnitev težavnega vživljanja zakoncev v svet, ki je po prvi svetovni vojni rasel v novih miselnih okvirih.

več »

Ruski diptih »

Iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS

Mateja Ratej »

Ločeni, a zaradi časovne in geografske bližine povezani zgodbi, ki ju je avtorica združila v Ruski diptih, izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor.
V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.

več »

Ruski diptih, Begunstvo profesorja Tofana in Vojna po vojni »

Mateja Ratej »

Zgodbi Ruskega diptiha izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je avtorica odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor. V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.

več »

Markuzzijev madež »

Rojevanje človekovih pravic po prvi svetovni vojni

Mateja Ratej »

Ko se z leti, ki minevajo po kakem dogodku, ljudje vse natančneje spominjajo okoliščin, kraja, časa, celo predhodnih »namigov«, da se bo zgodil zločin, in se vse iz leta v leto bolj čudovito ujema, smo lahko skoraj povsem prepričani, da je na delu človeška domišljija, če ne še kaj hujšega. Snovanje, sestavljanje, poslušanje in »oplemeniteno« širjenje zgodbic je pač v človeški naravi – tako kot tudi zavist, nagnjenost k obrekovanju in teorijam zarot ter sla po maščevanju. Prav zato je tako pomembno, da se sodišča pri svojem delu opirajo na dokaze in dejstva, ne pa na to, kar se komu zdi, kar je kdo slišal in kar bi kdo želel. Več kot presenečeni pa smo, ko celo sodišče sámo ljudskim govoricam, nedokazanim in nedokazljivim trditvam in laičnemu, z zamerami zabeljenemu mnenju dodeli težo sodno veljavnega dokaza – in na taki podlagi presodi: kriv!

več »