Knjiga

Ruski diptih

Iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS

Mateja Ratej»

spremna beseda: Mladen Dolar (predgovor)

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 112

vezava: trda

izid: 24. 11. 2014

ISBN: 978-961-241-863-2

redna cena: 14,90 €

modra cena: 14,15 €

vaš prihranek: 0,75 €

na zalogi

Ločeni, a zaradi časovne in geografske bližine povezani zgodbi, ki ju je avtorica združila v Ruski diptih, izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor.
V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.
V drugem delu knjige se avtorica ukvarja s procesom proti ruskemu beguncu Venjaminu Mihajloviču Svečnikovu, ki je 31. decembra 1921 v begunskem taborišču v Strnišču zaradi ljubosumja z vodovodno cevjo napadel ptujskega zdravnika dr. Ludviga Scheichenbauerja. Zdravnik je zaradi poškodbe glave na kraju dogodka umrl, proti Svečnikovu pa se je pred mariborskim okrožnim sodiščem odvijal sodni proces, ki prav tako razkriva odnose med Rusi v begunskem taborišču in neposrednim okoljem. Avtoričin pristop je izviren tako po načinu obravnave kot po izbrani tematiki, ki niti v slovenskem niti v mednarodnem okviru še ni celovito obdelana.
Avtorica je namreč, podobno kot zgodovinar Giovanni Levi, prepričana, da človekovo zanimanje za preteklost izvira iz potrebe, ki jo porojeva strah; strah pred kaotičnim smetiščem neurejenih in gosto prepletenih dogodkov, iz katerih, če niso razčesani in razvrščeni v pravilna zaporedja, ne moremo brati domnevnih naukov svojih prednikov. Tesnoba, povezana s preteklostjo, ne izvira toliko iz občutka, da se nekateri njeni deli nujno in za vedno izgubljajo, kolikor iz neurejenosti in pestrosti človeškega življenja, ki ga ni mogoče kontrolirati. Ruski diptih je hvalnica temu neulovljivemu bistvu anonimnega človeškega življenja.

V kompletu –25 %

Preberite odlomek

na vrh strani

Ko je jugoslovanska država po koncu ruske državljanske vojne zaradi tradicionalnih navezav med rusko in srbsko (oz. jugoslovansko) kraljevo družino ter strahu pred širjenjem boljševizma sprejela ruske begunce in v tem okviru zlasti armado generala Petra Nikolajeviča Vrangla, je bilo jasno, da bo morala izdatno podpreti postopke za integracijo beguncev v jugoslovansko družbo. Eden od državnih mehanizmov je bilo zaposlovanje ruskih vojakov v orožniških in vojaških vrstah; kot kaže obravnavani primer, pa so bili množično vpeti tudi v izgradnjo jugoslovanskega železniškega omrežja. V zgodnjih dvajsetih letih so bili vranglovci pogosto predmet parlamentarnih razprav, ki so jih spodbujale javne govorice o urjenju Vranglovih sil na jugoslovanskem ozemlju z namenom zrušenja komunističnega režima v Zvezi sovjetskih socialističnih republik.
Dejstvo, da se je brutalen umor zgodil ravno v inkriminirani skupini ruskih beguncev, je bilo v tistem času izrazito politično zaznamovano, saj je utrjevalo javno mnenje o moralni izprijenosti razseljenih Rusov po prihodu v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. A se je v časopisnih komentarjih našel kdo, ki je skušal na položaj ruskih beguncev pogledati večplastno in s kančkom empatije. Marca 1922 je tako komentator mariborskega Tabora svoje bralce retorično vprašal, ali imajo pravico, da vržejo kamen v ruskega emigranta. Izpostavil je strahotno stisko ljudi, ki so morali na hitro zapustiti svoje domove in si iztrgani iz svojih socialnih omrežij ustvarjati nova v sebi sovražnem okolju, pri čemer je bil njihov socialni položaj največkrat bistveno drugačen od tistega, ki so ga pustili za seboj: »Najdete inženirje, učitelje, bivše častnike in uradnike, ki sekajo drva v gozdovih ali delajo pri cestnih in železniških zgradbah, najdete generale, ki prodajajo po ulicah časopisje, njihove žene pa perejo in šivajo.«
Mnogi ruski prišleki so bolestno negovali nostalgijo za nekdanjo domovino in niso zmogli preboleti izgube ter zaživeti polnega življenja v novem (lokalnem) okolju. Ko so v nadvse siromašnih okoliščinah sicer mestnega okolja ohranjali gosposko vedenje, geste, oblačilno kulturo in komunikacijo, ki je strogo sledila minulim hierarhičnim položajem govorcev, so se slovenskim sodobnikom slikali kot prikazni, groteskno zaprte v neprebojni mehurček ruske preteklosti. Je bilo podobno tudi v Ljutomeru? Morda so bila težaška dela pri izgradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota za ruske delavce neke vrste delovna terapija, ki jim je pomagala ohranjati stik z realnostjo, kajti ljutomerske noči so s prihodom Rusov postale dolge. »Ruske melodije«, ki so odmevale iz tamkajšnjih krčem skupaj z glasnim veseljačenjem, so vzbujale moralne očitke, a hkrati pričale, da so ruski prišleki na neki točki bržkone našli stik z domačini.
Kot lahko sklepamo iz kazenskega procesa proti Vasiliju Černjenku, je bil odnos lokalnega prebivalstva do 250 Rusov, ki so opravljali zemeljska dela na trasi železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota, poln nezaupanja in prikritega odpora. Med 1200 zaposlenimi delavci na 38 kilometrov dolgi trasi železniške proge je nekaj časa delalo tudi sto Bolgarov, 50 delavcev iz Bosne, ostali pa so bili domačini in delavci iz sosednjega Medžimurja. Enaindvajset mesecev trajajoča dela so se začela s predpripravami septembra 1922. V tistem času se je v Ljutomer priselila tudi družina Ganusov. Da prihajajo vranglovci, v domačinih bržkone ni vzbujalo simpatij, saj je lokalno časopisje že prej poskrbelo za umestitev zloveščega imena v javni prostor. Ne glede na to se je krajevni Odbor za pomoč gladujočim v Rusiji jeseni 1922 lahko pohvalil z radodarnostjo domačinov, zlasti ženske sekcije.

***

Družina Ganusov je bila prizorišče trkov številnih svetov. Najprej so se morali njeni člani kot zaznamovana skupina beguncev privaditi okolju slovenskega polpodeželja. Obenem so se bili prisiljeni vživljati v nove socialne vloge. Nekdanji posestnik in vojak Vasilij Černjenko je postal sluga, pri čemer ni vedel, kaj se dogaja z njegovo številno družino, ki je ostala v Rusiji, Aleksander je vojaško kariero nadomestil z vsakodnevnim delom na železniški progi, medtem ko je Julija bržkone svet visoke družbe zamenjala za enoličen vsakdan v Ljutomeru, ki se ga je tisti čas držalo ime Blatograd.

Morda sta z Aleksandrom kdaj sedla na vlak in se odpeljala na ples v Radence, kakršen je bil železničarski februarja 1923, morda je Julija v dneh pred smrtjo prisluhnila koncertu mariborske Glasbene matice na ljutomerskem trgu, saj pri izbiri družabnih dogodkov ni mogla biti izbirčna. Sprehajanje kot način preživljanja prostega časa, ki so ga Rusi ohranjali tudi v Ljutomeru, je bilo malodane edini ostanek sveta, ki se jim je zrušil pred očmi.

***

Sto centimetrov visok Rostislav Ganusov je bil nadarjen in živahen otrok, ki so ga prebivalci trga dobro poznali, čeprav je v Ljutomeru prebival manj kot leto dni. Kot sta ob ogledu umorjenih v zgodnjih jutranjih urah 7. julija 1923 v stanovanju družine Ganusov ugotovila zdravnika dr. Ludvik Haring in dr. Anton Heric, je bil Rostko za svojo starost nadpovprečno dobro razvit in prehranjen deček s trdnim mišičevjem in okostjem, kar v letih pomanjkanja po prvi svetovni vojni nikakor ni bilo samoumevno. Zdravnik Heric je po prihodu na prizorišče zločina truplo otroka snel z železne stranice postelje, kamor je bilo obešeno z brisačo, ter ga skušal oživljati, vendar je lahko zgolj ugotovil, da je deček že nekaj ur mrtev. Rane na temenu dečkove glave so kazale, da ga je storilec najprej dvakrat močno udaril, zaradi česar se je otrok onesvestil, nato pa ga je zadavil oz. obesil.
Rostko je imel rad sivolasega Vasilija rjavih oči in črnih obrvi, pravoslavca podolgovate brade, širokega nosu in slabih zob; med očetovimi službenimi odsotnostmi in materinimi družabnimi zadržanostmi je z njim prebil veliko časa. Slugo je razumeval kot enakovrednega člana družine, na kar se je v svojem zagovoru pred sodiščem skliceval tudi Vasilij Černjenko. Okrajno sodišče v Ljutomeru je 9. julija 1923 po zdravniškem pregledu Černjenka, ki je bil do 21. julija 1923 v zaporih tamkajšnjega okrajnega sodišča, ugotovilo številne sveže in globoke opraskanine po obrazu in prsih, po oceni zdravnika povzročene z zelo tankimi in dolgimi nohti Julije Ganusove. Ker je napadalec ležal na njej, ga po drugih delih telesa ni mogla poškodovati. Pregled Černjenkovega spolovila ni pokazal posebnosti niti ni bilo znakov nasilja na spolovilu umorjenke. Natančnejša analiza tekočine s prizorišča umora je pokazala, da ni šlo za moško semensko tekočino.
Podobne poškodbe kot na osumljencu so preiskovalci našli tudi na umorjenki – krvave praske na vratu in obrazu si je deloma povzročila sama, ko je skušala z vratu sneti svojo v debel zvitek stisnjeno srajco, ki jo je davila. Silovit boj za življenje Julije Ganusove in njeno trdno vero v premoč nad napadalcem deloma pojasnjuje dejstvo, da Černjenko po postavi ni bil orjak, temveč sta bila z Julijo skorajda iste rasti, natančneje, Julija je bila s 166 centimetri celo centimeter višja od sluge. V jutru, ko so prag stanovanja prestopili preiskovalci, je Julija Ganusova ležala na tleh popolnoma naga z razprostrtimi rokami in stisnjenimi pestmi. Njeni dolgi lasje so bili še zmeraj povezani z zaponkami. Rdeča tekočina pod njenim levim bokom je spominjala na kri, vendar to ni bila; zaradi slabe mikroskopske povečave tudi kasnejša laboratorijska preiskava ni prinesla rezultatov. Njeni dolgi, ostri nohti so bili krvavi in umazani od borbe, še zlasti prstanca na obeh rokah sta imela posebno ošiljena in dolga nohta, pravo žensko orožje. Rane v obliki polmeseca na vratu Vasilija Černjenka so kazale, da je skušala Julija nohta uporabiti kot bodalo. Njeno levo roko so krasili zlati prstani, poleg poročnega še dva z dragima kamnoma, ki ju je nosila na mezincu.
Preiskovalni sodnik Ivan Tratnik in zdravnika Heric in Haring so po ogledu prizorišča umora v zapisnik navedli mnenje, da je bila Julija Ganusova napadena v svoji postelji, od koder je zbežala, a jo je napadalec podrl na tla, pri čemer je dobila poškodbo glave. Čez glavo ji je potegnil srajco in jo začel daviti tako, da je oba konca srajce z vso silo tiščal k tlom, kar je bilo mogoče sklepati po velikih modricah na ramenih umorjenke.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Poglejte tudi

na vrh strani

Vojna po vojni »

Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

»Veliko ljudi ne smatra za zločin, kar zakon v raznih državah prepoveduje.« Tako je v svojih neobjavljenih spominih zapisal dr. Ivan Jurečko, sodni izvedenec mariborskega Okrožnega sodišča v dvajsetih letih 20. stoletja.
Prva svetovna vojna je močno zamajala usidrane patriarhalne vzorce v kmečkih družinah, hkrati pa izrazito vplivala na psihično stanje mnogih vojakov. Po vrnitvi iz vojne s svojimi družinami niso več mogli vzpostaviti medsebojnih odnosov, kakršni so vladali pred vojno. Neizbežne vsakodnevne konflikte so pogosto reševali s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrinjalo besedno sporazumevanje.

več »

Begunstvo profesorja Tofana »

Kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

Knjiga prikazuje življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji ter begunca iz Črnovic (Bukovine, sedanje Ukrajine), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru. Zakonca sta bila leta 1929 ovadena na mariborskem Okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, ki je trdila, da je rodila njegovega otroka, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Njuna kazenska spisa, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ponujata enkratno razgrnitev težavnega vživljanja zakoncev v svet, ki je po prvi svetovni vojni rasel v novih miselnih okvirih.

več »

Ruski diptih, Begunstvo profesorja Tofana in Vojna po vojni »

Mateja Ratej »

Zgodbi Ruskega diptiha izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je avtorica odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor. V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.

več »

Markuzzijev madež »

Rojevanje človekovih pravic po prvi svetovni vojni

Mateja Ratej »

Ko se z leti, ki minevajo po kakem dogodku, ljudje vse natančneje spominjajo okoliščin, kraja, časa, celo predhodnih »namigov«, da se bo zgodil zločin, in se vse iz leta v leto bolj čudovito ujema, smo lahko skoraj povsem prepričani, da je na delu človeška domišljija, če ne še kaj hujšega. Snovanje, sestavljanje, poslušanje in »oplemeniteno« širjenje zgodbic je pač v človeški naravi – tako kot tudi zavist, nagnjenost k obrekovanju in teorijam zarot ter sla po maščevanju. Prav zato je tako pomembno, da se sodišča pri svojem delu opirajo na dokaze in dejstva, ne pa na to, kar se komu zdi, kar je kdo slišal in kar bi kdo želel. Več kot presenečeni pa smo, ko celo sodišče sámo ljudskim govoricam, nedokazanim in nedokazljivim trditvam in laičnemu, z zamerami zabeljenemu mnenju dodeli težo sodno veljavnega dokaza – in na taki podlagi presodi: kriv!

več »