Knjiga

Naši financarji

(1918–1946)

Pavle Čelik»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 680

vezava: trda

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-668-3

redna cena: 33,20 €

modra cena: 31,54 €

vaš prihranek: 1,66 €

na zalogi

Finančna straža, dandanes bi jo postavili med carino in finančno policijo, je med obema svetovnima vojnama in neposredno po njej spadala v pristojnost finančnega ministrstva v Beogradu ter njemu podrejene finančne direkcije v Ljubljani. Bila je uniformirana in oborožena, z nekaj prvinami vojaške organiziranosti. Poslovanje teh mož pri nas je potekalo v slovenskem jeziku, izjemoma v srbohrvaščini. Opravljali so naloge, povezane z zagotavljanjem državnih prihodkov – od tako imenovanih posrednih dajatev, od užitnine (današnje trošarine) do predmetov državnega monopola. Poleg tega so tisti ob državni meji opravljali vlogo čuvajev te meje, saj so nadzorovali tihotapstvo čez to črto in občasno opravljali povsem policijske naloge dodatnega zavarovanja državne meje.
Avtor je imel na voljo bogato arhivsko gradivo ter sindikalno časopisje. To mu je omogočilo, da je dal pomemben poudarek socialni plati finančnih stražnikov, kar daje knjigi posebno privlačnost in vrednost.

Preberite odlomek

na vrh strani

»Revež le zelo težko shaja«

Ivan Köstl, komisar finančne straže I. razreda iz Primorja, je po razpadu države prišel v Ljubljano in je bil 9. decembra 1918 začasno sprejet v službo pri finančnem okrajnem ravnateljstvu v Mariboru. Opravljal je posle užitninskega referenta. 19. februarja 1919 je poslal prošnjo finančnemu deželnemu ravnateljstvu v Ljubljani. Navedel je, da je prej bival v Kanalu ob Soči in so mu med vojno stanovanje izropali ter odnesli vse pohištvo in opremo. V Mariboru ni mogel dobiti družinskega stanovanja, zato so bili štirje izmed njegovih otrok med šolanjem na različnih koncih Slovenije: Janko v Ljubljani, Pavle v Kranju, Ljudmila v Škofji Loki in Stanko v Šenčurju pri Kranju. Le za šolanje otrok je mesečno potreboval približno 500 kron. Njegova mesečna plača je znašala 542 kron in z njo ni mogel preživljati družine. Prosil je za družinsko in stanovanjsko doklado ter navedel predpisa, ki sta ti dokladi dovoljevala. Ob koncu je zapisal, da je vdovec.
Istega dne je finančno okrajno ravnateljstvo v Mariboru na njegovo prošnjo zapisalo, da so navedbe resnične »in revež v resnici le zelo težko shaja.«
Naslednjega dne, 20. februarja 1919, je okrajno glavarstvo v Mariboru brzojavilo predsedstvu finančnega deželnega ravnateljstva v Ljubljani. Sporočalo je, da za nadziranje izvoza ob meji nujno potrebujejo finančnega nadzornika, ki bi deloval v Špiljah. V Ljubljani so 28. februarja 1919 za to določili Ivana Köstla, saj je užitninske posle na Spodnjem Štajerskem prevzelo nadzorništvo deželnih naklad v Ljubljani, zato kot užitninski referent ni bil več potreben.
Med tem pa je referent v finančnem deželnem ravnateljstvu v Ljubljani odločil o njegovi prošnji z dne 19. februarja 1919. Računskemu oddelku je naročil, da prosilcu prizna prispevek za dvojno gospodinjstvo, ki se mu izplača od 10. decembra 1918 do konca marca 1919, v znesku 250 kron na mesec, prizna pa se mu tudi prispevek k stanovanjski najemnini za isto obdobje v višini 100 kron mesečno.
Ta komisar, ki je do tedaj napredoval v komisarja II. razreda, je 1. julija 1921 pisno sporočil finančnemu okrajnemu ravnateljstvu v Mariboru, da bi njegovi ženi s 1. avgustom tega leta prenehali izplačevati draginjsko doklado, tako imenovano dnevnico po 12 kron. Cene tobačnih izdelkov so se tedaj znatno zvišale in žena, ki je imela trafiko in trgovino na Pobrežju pri Mariboru, ne bo več upravičena do te doklade. Dohodek prodaje bo namreč presegel 200 dinarjev mesečno, kar je meja za tako doklado. Ravnateljstvo je dopis poslalo delegaciji v Ljubljani.
Tam so zadevo preučili in prišli do domneve, da je ženin mesečni dohodek že prej presegel 360 kron mesečno, zato do te doklade najbrž ni bila upravičena že od 1. oktobra prejšnjega leta. Prosili so Tobačno tovarno v Ljubljani za podatek o v tej trafiki prodanih tobačnih izdelkih v času od 1. oktobra 1920 do 31. julija 1921, a so iz tovarne odpisali, da tega podatka nimajo, saj vodijo le evidenco o bruto prodaji za vsako koledarsko leto, zato naj se obrnejo na davčni urad v Mariboru. Delegacija je za podatek 9. julija 1921 zaprosila davčno okrajno oblastvo v Mariboru in od tam so 25. julija odgovorili, da je v naznačenem razdobju dohodek omenjene trafike presegal 1.000 kron na mesec.
V delegaciji so 6. avgusta 1921 obvestili računski oddelek, da mora Köstl vrniti 3.648 kron zaradi neupravičeno izplačanih draginjskih doklad za ženo, in to v času od 1. oktobra 1920 do 31. julija 1921. V strokovnem oddelku III te delegacije je nekdo s svinčnikom pripisal, da ta komisar ne bi smel službovati v Mariboru, kjer ima žena svojo prodajalno, zato ga nameravajo premestiti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012

Poglejte tudi

na vrh strani

Stražarji državne meje v Sloveniji »

(1918–2013)

Pavle Čelik »

Da bi meja opravljala svojo vlogo, določeno z mednarodnim in notranjim pravom, je potrebno posebej usposobljeno moštvo. To navadno pripada različnim državnim resorjem, zlasti obrambnemu in notranjemu, lahko pa tudi finančnemu. Od konca prve svetovne vojne so se varuhi meje na Slovenskem menjali, spreminjali, nekatere sestavine pa so ostale podobne.
V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevine Jugoslavije so to vlogo opravljali vojaki obmejne čete, orožniki, finančni stražniki in carinsko osebje. Po drugi svetovni vojni so ostali vojaki obmejnih enot, orožnike so zamenjali miličniki, finančne stražnike so deloma nadomestili cariniki.

več »