Knjiga

Begunstvo profesorja Tofana

Kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej»

spremna beseda: Oto Luthar (predgovor)

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 120

vezava: trda

izid: 8. 10. 2015

ISBN: 978-961-241-922-6

redna cena: 9,90 €

modra cena: 9,40 €

vaš prihranek: 0,50 €

na zalogi

Knjiga prikazuje življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji ter begunca iz Črnovic (Bukovine, sedanje Ukrajine), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru. Zakonca sta bila leta 1929 ovadena na mariborskem Okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, ki je trdila, da je rodila njegovega otroka, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Njuna kazenska spisa, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ponujata enkratno razgrnitev težavnega vživljanja zakoncev v svet, ki je po prvi svetovni vojni rasel v novih miselnih okvirih.
Pripoved o profesorju Tofanu je nujno tudi kulturnozgodovinski prerez Maribora in deloma Črnovic. Izjemno zanimiva za analizo je identiteta beguncev Tofan, ki sta v sebi boleče prepletala nemško, rusko, ukrajinsko, poljsko, slovensko in romunsko zavedanje, kar je edinstvena ilustracija razpada kulturnih imaginarijev po koncu avstro-ogrskega in ruskega imperija.

V kompletu –25 %

Preberite odlomek

na vrh strani

Preiskava kazenskih primerov zakoncev Tofan je tako kmalu razkrila nenavadno dejstvo, da se je v službi pri njiju od leta 1926 do začetka leta 1929 zvrstilo kar sedemnajst služkinj. Nekatere so ostale samo nekaj dni, nobena pa več kot nekaj mesecev. Med njimi je bila najstarejša sredi tridesetih let, ostale so bile mladenke med štirinajstim in sedemindvajsetim letom, doma s širšega območja Podravja, Pomurja, Zasavja, Koroške in Savinjske doline; samo tri med njimi so izhajale iz bližnje mariborske okolice.
Izbira zakoncev se zdi razumljiva: z vsakim dnem bolj osebnostno oblikovana mestna dekleta so bila težje vodljiva od rosno mladih patriarhalno vzgojenih podeželank, ponižnost in ubogljivost pa sta bili nujni značajski lastnosti za služkinjo na Marijini 10. Kot je na zaslišanju povedala lastnica posredovalnice za delo Marija Wallnar, je Konstanca Tofan zmeraj iskala revne samske služkinje po možnosti brez staršev; nemudoma je odpustila eno od njih, ko je izvedela, da se sestaja z moškim in si je za nameček pristrigla lase na tedaj priljubljeni bubikopf. Lokalna različica imena za tovrstno frizuro v Mariboru je bila piskerlonec, danes pa bi jo imenovali paž.
Spomladi 1929 se je lasem Mariborčank obetala še ena novost – lastnica frizerskega salona Dobaj na osrednji Gosposki ulici je strankam sporočala, da potuje v tujino zaradi priučitve izdelovanja trajnih kodrov. Kot »najnovejša kaprica pariške mode« je kljub pomislekom moralistov z zanesljivimi koraki prihajala v Maribor tudi moda barvanja ženskih nohtov. Hitro spreminjajoča se družba, vključujoč na glavo postavljene odnose med spoloma, je zakoncema Tofan vse bolj zapletala svet. Zapiranje v mikrookolje stanovanja je bila nujna posledica drže, ki ni želela ali zmogla v korak s časom in je zato postajala iz dneva v dan bolj bolna.
Policijska poizvedovanja v zadevi posilstva Cecilije Miško so že v začetni fazi potrdila, da sta se Tofanova verbalno in fizično izživljala nad služkinjami, zaradi česar so v službi ostajale le kratek čas. Konec marca 1929 je petindvajsetletna Roza Štolc iz Hajdine pri Ptuju na zaslišanju na mariborskem sodišču povedala, da je bila med januarjem in marcem 1928 služkinja na Marijini ulici 10. Na službovanje je imela nadvse slabe spomine: če je hodila hitro, je bila okregana zaradi ropota, če je hodila tiho, pa je bila za svoje zaposlovalce prepočasna. Ni smela govoriti z redkimi obiskovalci Tofanovih (poleg mlekarice so bili to le trije obedovalci), prosto popoldne pa je imela samo vsako drugo nedeljo med pol tretjo in sedmo uro; v ostalih dneh ni smela zapuščati stanovanja, vhodna vrata so bila zmeraj zaklenjena. Spomnila se je neljubega pripetljaja, ko je ob brisanju prahu nehote močno zaropotala s kovčkom na omari, kar je Hilarij Tofan takoj kaznoval z zaušnico.
Soba za služkinje pri Tofanovih, v kateri je spala tudi Roza Štolc, se je z notranje strani zapirala s čevljem, ki ga je bilo treba dovolj spretno zatakniti za kljuko. Obuvalo je večkrat hrupoma padlo po tleh, za kar je bila služkinja vselej grobo ošteta. Roza Štolc je zanikala, da bi Hilarij Tofan z njo nasilno spolno občeval, a potrdila, da jo je k temu večkrat nagovarjal. Tudi devetnajstletna Berta Jurša iz Ljubljane je bila izjemno kritična do nekdanjih delodajalcev. V zaslišanju je Hilarija obtožila spolnega nadlegovanja, tako on kot soproga pa sta jo, tako Berta Jurša, »zelo pretepala«.
V času sodnega procesa proti Tofanu je bila Berta Jurša tobakarica, tj. delavka ljubljanske Tobačne tovarne; deželnemu sodniku v Ljubljani je aprila 1929 povedala, da je bila pri Tofanovih od srede leta 1925 do pomladi 1926, o Hilariju Tofanu pa: »Nekoč sem ga sunila od sebe, ko me je hotel poljubiti. Tudi sem mu zagrozila, da bom povedala njegovi soprogi. Potem sem imela pa mir.« Bertina mati je leta 1927 proti Tofanovima vložila tožbo zaradi neplačanega dela in nasilja nad hčerko. Ko sta bila zakonca obsojena na plačilo odškodnine, Jurševi niso imeli več stikov z njima. Kazenska spisa Hilarija in Konstance Tofan dokazujeta, da sta bila res oba obravnavana pred sodiščem: Hilarij dvakrat, nazadnje leta 1928, Konstanca pa leta 1927 zaradi udarca služkinje (Berte Jurša) z žlico.
Enaindvajsetletna Marija Zwedler iz Dunajskega Novega mesta je bila v času zaslišanja na mariborskem sodišču zaposlena v tovarni čipk na Teznem, v mariborskem predmestju, kjer je stanovala. Tekstilna industrija je bila med svetovnima vojnama najpomembnejša industrijska veja slovenskega gospodarstva. V Mariboru je bilo po oblikovanju prve jugoslovanske države zgrajenih petnajst večjih tekstilnih tovarn, ki so leta 1939 zaposlovale več kot sedem tisoč delavcev. Najbolj prepoznavne med njimi so bile: Rosner, Mautner, Hutter in drug, Doctor in drug, Thoma, Schonsky, Ehrlich in druge. Služkinja Zwedler je bila pri Tofanovih zaposlena le teden dni v aprilu 1928. Za svoje delo ni bila plačana. Hilarij Tofan je vselej silovito vzrojil, ko je pri svojem delu povzročala hrup. Zdelo se ji je, da je v haremu, saj je bila vselej zaklenjena v stanovanje, in četudi je Hilarij Tofan ni tepel, je od nekdanjih služkinj izvedela za njegove nasilne izpade. Nikoli se ji ni skušal ljubezensko približati, v spominu pa ji je ostala nesnažna in smrdeča posteljnina v sobi za služkinje, kjer so se kot po tekočem traku izmenjevala mlada dekleta.
Manj kot štirinajst dni je bila v maju 1928 služkinja pri Tofanovih štiriindvajsetletna Alojzija Knaflič iz Krčevine pri Mariboru. »S to službo se ne morem ravno pohvaliti,« je pričela svojo izpoved na sodišču; delodajalca sta jo venomer zmerjala zaradi hrupa in slabo ter premalo opravljenega dela. Posebno težko ji je bilo zaradi nezaupanja, ki sta ga Tofanova izkazovala do nje; strogo sta nadzorovala vsak njen gib, zato je službo kmalu zapustila. K odpovedi jo je spodbudila tudi zelo pičla hrana, ki jo je dobivala, nikakor pa ne tepež ali spolno nasilje, ki ju sama na Marijini 10 ni bila deležna.
Emigranta iz Bukovine sta očitno iz dneva v dan težje obvladovala svoj položaj v Mariboru. Glavna tarča naraščajoče notranje stiske zakoncev so bile njune služkinje. To je potrdila tudi šestintridesetletna Jožefa (sama se je predstavila kot Josefina) Flakus iz Kungote pri Mariboru. Na sodišču je povedala, da je služkinja že od svojega osemnajstega leta, vendar ji nikjer ni šlo tako slabo kot pri Hilariju in Konstanci Tofan v času od srede maja do začetka julija 1928: »Vedno sem premalo naredila, vedno sem preveč ropotala, vsega sem preveč porabila, zlasti kuriva, mila itd.« Tudi Jožefo Flakus je prizadelo nezaupanje zakoncev in zaklepanje vrat pred njo, vendar je nobeden od njiju ni pretepal. Podobno kot ostale služkinje, ki so konec marca 1929 pričale v zadevi posilstva Cecilije Miško, je tudi Jožefa Flakus povedala, da so se vrata sobe za služkinje pri Tofanovih zapirala s čevljem.
Enaindvajsetletna Marija Medved iz Lovrenca na Dravskem polju je službo pri Tofanovih zapustila septembra 1928, po dveh mesecih, saj ni več želela prenašati surovega odnosa zakoncev do nje. Na policijskem komisariatu je omenila Tofanov izpad, ko ji je v navalu jeze pljunil v obraz polna usta vode. Podobno je ravnala njena naslednica, šestnajstletna Pavla Pukl iz Oplotnice, ki je bila pri Tofanovih v septembru in oktobru 1928 – odšla je zaradi tepeža gospodinje za vsako malenkost, ki je Pavla ni opravila, kakor bi morala. Ob tem je Pavla Pukl odločno trdila, da se je Hilarij Tofan ni »nikdar dotaknil«. Petnajstletna Suzana Kapun je bila rojena v Romuniji, v času zaslišanja pa je bila dekla v kavarni v mariborskem mestnem parku. Pri Tofanovih je bila služkinja od avgusta do septembra 1927. Službo je pustila, ker jo je Tofan kljub prizadevnosti skoraj vsakodnevno pretepal s palico po nogah in hrbtu, ki je bil poln modric. Tudi Konstanca se je znašala nad tedaj trinajstletnico z zaušnicami, domnevno po navodilih moža: »Zbežati nisem mogla, ker so imeli vedno zaklenjena vrata in je ključ hranila gospa.«
Nezakonska mati, dvajsetletna Berta Legner, je bila v času sojenja Tofanu služkinja na Ilici v Zagrebu, kjer je bila zaslišana. Službo pri Tofanovih je zapustila že po treh dneh zaradi nervoze Konstance Tofan, ki služkinji ni dovolila oditi niti na nedeljski sprehod. S Hilarijem Berta Legner ni imela slabih izkušenj, pravzaprav se z njim v kratkem času na Marijini ulici 10 sploh ni pobliže spoznala, saj je pretežni del dneva čemel v svoji sobi, medtem ko je bilo njeno mesto v kuhinji.
Četudi Tofanove služkinje z izjemo Cecilije Miško praviloma niso bile pripravljene govoriti o spolnem nasilju na delovnem mestu, ker so želele zaščititi ostanke svoje osebne integritete, pa spolno suženjstvo služkinj v njihovem času ni bilo ekscesno, temveč prej razširjeno stanje, ki mu je patriarhalna družba uspešno obračala hrbet. Mara Hus s svojim knjižnim poklonom služkinjam (Njene službe, 1933) ni sodila med tiste, ki so želeli problem skriti pred očmi javnosti: »S široko kretnjo ji je ponudil polno pest zmečkanih bankovcev. Oči so se ji razširile v silnem presenečenju. A samo za hip. Ko je zapazila bankovce, je prebledela. Pred sabo je videla samo dvoje vodeno plavih oči, ki so ji mežikale v gnusnih solzah. Ko pa je stegnil tresoče se roke k njej, je za korak odstopila, stisnila pest in z vso silo udarila na sredo med ostudne oči. Z vso močjo ga je pahnila od sebe, da se je opotekel proti vratom in je desnica spustila bankovce na tla. V tistem hipu so se na hodniku odprla vrata in gospa je obstala pred klavrno sliko svojega moža.«

***

Štefanija Stonič oziroma Fanny Stonitsch je bila le ena od mnogih Mariborčanov, ki so dobrih deset let po oblikovanju prve jugoslovanske države svoje ime in priimek slovenskega izvora zapisovali v nemški obliki. Pripadali so generacijam Slovencev, ki so bile osebnostno oblikovane v desetletjih zadnjih zdihljajev avstro-ogrske monarhije v jezikovno mešanem prostoru z jasno dominacijo nemščine v javnem prostoru. Prišleki, zlasti Primorci, ki so po prvi svetovni vojni kot begunci prihajali v Maribor, so tukajšnje razmere poudarjeno občutljivo in včasih preveč poenostavljeno primerjali z italijansko fašistično dominacijo nad slovenstvom na Primorskem. Nikakor niso imeli razumevanja do nemških oblik zapisa slovenskih imen, kar so tisti, ki so bili Mariborčani že nekaj generacij, včasih užaljeno označevali kot nestrpnost ali nepoznavanje razmer.
Da je bil njegov oče, begunec iz Postojne, zelo narodno zaveden, »še celo preveč nacionalist«, še danes zatrjuje tudi Lojze Fajdiga, ki sam kot otrok mariborskih ulic ni imel predsodkov do nemško govorečih sošolcev in kasneje sodelavcev ter delodajalcev, nasprotno, cenil je pisano jezikovno podobo Maribora. Tudi Mariborčanka Lea Trapečar se ni mogla izogniti zaničevalni oznaki Čiči, ko se je spominjala primorskih someščanov pred drugo svetovno vojno: »Zavzeli so vsa boljša službena mesta, držali so skupaj, bili so vehementni in samozavestni, češ, tu je naša slovenska zemlja.« Na drugi strani resnice se je tedaj znašla Milena Godina, priseljenka iz Trsta in bodoča gledališka igralka, ki jo je spomin na zaničevalno oznako Čič spremljal vse življenje.
Nelagodje, ki so ga v mariborskih Slovencih zbujali slovenstvu privrženi Primorci, je bilo med drugim posledica naraščajoče gospodarske krize in politike jugoslovanskih oblasti, ki je primorske begunce privilegirala pri zaposlitvah v javnih službah (policija, učiteljstvo). Nerazumevanje med avtohtonimi in priseljenimi Slovenci v mestu je šlo v prid mariborskemu nemštvu. Morda je imel prav, ko je Jaro Dolar prav nemški propagandi v mestu pripisal politično solo akcijo mariborskega posebneža, ki so ga meščani poznali po njegovih bosih nogah z narisanimi čevlji. Ob neki priložnosti je Pobreški prezident, kakor se je imenoval, v času najgostejšega prometa na dravskem mostu napel vrv od enega do drugega roba in mimoidočim pojasnjeval, da je izmera širine mostu potrebna za čas, ko bodo Mariborčani prek njega pognali Čiče.
Vendarle so imeli v Mariboru ravno Primorci zasluge za razvoj slovenske institucionalne kulture in očiščenje slovenskega jezika, ki je bil v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja poln nemškega besedja. Mešanica nemških besed in slovenske skladnje, kakor je ostala v otroškem spominu Jara Dolarja – »hauptmanov purš pa na ganki tepihe klopfa« –, ni bil na mariborskih ulicah nikakršna posebnost. V Mariboru izhajajoči slovenski časopisi so pogosto opozarjali na izveske mariborskih trgovcev, ki so trmasto vztrajali pri nemški obliki zapisa (vrtnar Zwilagg, brivec Koschuch, krojač Gobez in podobno). Občinske oblasti so v duhu načrtne slovenizacije mesta preganjale nemščino z javnih mest; valu nacionalne samozavesti in ponosa se je pridružil tudi novinar Mariborskega večernika Jutra, ko je ob koncu januarja 1929 odločno zahteval: »Enkrat za vselej pa mora oblastvo vbiti prizadetim v glavo, da naš jezik in narod, od koder izhajajo njihova imena, ne pozna raznih -tsch, -scheg in podobnih zmazkov.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Poglejte tudi

na vrh strani

Vojna po vojni »

Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

»Veliko ljudi ne smatra za zločin, kar zakon v raznih državah prepoveduje.« Tako je v svojih neobjavljenih spominih zapisal dr. Ivan Jurečko, sodni izvedenec mariborskega Okrožnega sodišča v dvajsetih letih 20. stoletja.
Prva svetovna vojna je močno zamajala usidrane patriarhalne vzorce v kmečkih družinah, hkrati pa izrazito vplivala na psihično stanje mnogih vojakov. Po vrnitvi iz vojne s svojimi družinami niso več mogli vzpostaviti medsebojnih odnosov, kakršni so vladali pred vojno. Neizbežne vsakodnevne konflikte so pogosto reševali s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrinjalo besedno sporazumevanje.

več »

Ruski diptih »

Iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS

Mateja Ratej »

Ločeni, a zaradi časovne in geografske bližine povezani zgodbi, ki ju je avtorica združila v Ruski diptih, izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor.
V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.

več »

Ruski diptih, Begunstvo profesorja Tofana in Vojna po vojni »

Mateja Ratej »

Zgodbi Ruskega diptiha izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je avtorica odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor. V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.

več »

Markuzzijev madež »

Rojevanje človekovih pravic po prvi svetovni vojni

Mateja Ratej »

Ko se z leti, ki minevajo po kakem dogodku, ljudje vse natančneje spominjajo okoliščin, kraja, časa, celo predhodnih »namigov«, da se bo zgodil zločin, in se vse iz leta v leto bolj čudovito ujema, smo lahko skoraj povsem prepričani, da je na delu človeška domišljija, če ne še kaj hujšega. Snovanje, sestavljanje, poslušanje in »oplemeniteno« širjenje zgodbic je pač v človeški naravi – tako kot tudi zavist, nagnjenost k obrekovanju in teorijam zarot ter sla po maščevanju. Prav zato je tako pomembno, da se sodišča pri svojem delu opirajo na dokaze in dejstva, ne pa na to, kar se komu zdi, kar je kdo slišal in kar bi kdo želel. Več kot presenečeni pa smo, ko celo sodišče sámo ljudskim govoricam, nedokazanim in nedokazljivim trditvam in laičnemu, z zamerami zabeljenemu mnenju dodeli težo sodno veljavnega dokaza – in na taki podlagi presodi: kriv!

več »