E-novice

slovenska zgodovina

Razvrsti po: datumu objave abecedi

(Samo)upravljanje intelekta »

Družbena kritika v poznosocialistični Sloveniji

Jure Ramšak »

Monografija dr. Jureta Ramšaka (Samo)upravljanje intelekta je najbrž prvo zgodovinopisno delo, ki na Slovenskem na osnovi virov bistri pogled na tako imenovana svinčena leta. To so leta po odjugi vlade Staneta Kavčiča. Leta, ki so še živo v spominu. Še več, takšne ali drugačne interpretacije takratnih dogodkov, povezanih s kritiko režima, dandanes nemalokrat služijo za dnevno politično rabo.

več »

Apologija altruizma »

Ali kako preseči sebičnost. Misijonski zavod v Buenos Airesu, ob stoletnici rojstva Franca Sodje

Andrej Rot

Apologija altruizma opisuje čas, ko je Franc Sodja zapustil Evropo in delal v Torontu in Buenos Airesu, delno tudi na Koroškem. O njegovem delu pričajo predvsem njegovi nekdanji učenci v Misijonskem zavodu v Buenos Airesu. Sodja je zgledno vodil ta zavod pod Južnim križem poldrugo desetletje. Ustanove danes ni več, a živi na različne načine v številnih posameznikih.
Ko je avtor knjige Andrej Rot nekaj let pred stoto obletnico Sodjevega rojstva začel iskati anekdote iz njegovega življenja, pričevanja iz prve roke, je izhajal iz prepričanja, da bo teh izjav veliko in da bo iz njih lahko krojil podobo izjemnega in zglednega človeka. Človeka, ki je ponižno sprejemal danosti, dosledno živel v skladu s krščanstvom, pozival k izpolnjevanju krščanskega duha in poskušal v tem biti prvi.

več »

Begunstvo profesorja Tofana »

Kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

Knjiga prikazuje življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji ter begunca iz Črnovic (Bukovine, sedanje Ukrajine), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru. Zakonca sta bila leta 1929 ovadena na mariborskem Okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, ki je trdila, da je rodila njegovega otroka, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Njuna kazenska spisa, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ponujata enkratno razgrnitev težavnega vživljanja zakoncev v svet, ki je po prvi svetovni vojni rasel v novih miselnih okvirih.

več »

Domobranci, zdravo – Bog daj »

Protikomunistične enote na Slovenskem 1942–1945

Aleš Nose

O zgodovini druge svetovne vojne na Slovenskem so največ pisali udeleženci, tako na partizanski kot tudi na njej nasprotni strani, vendar so predvsem polemizirali. Ta knjiga je drugačna, napisal je ni udeleženec vojne niti profesionalni zgodovinar, avtorja je zanimalo predvsem dogajanje v t. i. protirevolucionarnem oziroma protikomunističnem taboru. V knjigi sistematično predstavlja formacije, poveljniški kader in enote, ki so se v taki ali drugačni obliki uvrščale v protipartizanski tabor. Številni dokumenti, nekateri so objavljeni v celoti, ne ponazarjajo le notranje strukturiranosti, temveč tudi vsakdanje življenje legionarjev, vaških stražarjev, četnikov in domobrancev. Predvsem pa nam osebne zgodbe, ki so pogosto edino pričevanje o dogodkih, pomagajo podoživeti vojni čas v vsej krutosti.

več »

Domov »

Aljoša Furlan

Aljoša Furlan je bil eden od treh otrok Borisa Furlana. Dokler v življenje ni posegla vojna, je družina Furlan živela v Trstu, nato pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano, od tam pa pred vojno preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna v New York. V Ljubljani je ostal le sin Borut. Aljoševa sestra Staša se z mamo preko Londona pozneje vrne v Jugoslavijo, kjer se pridruži partizanom, Aljoša pa še mladoleten v Ameriki ostane sam. Tu se začne zgodba te knjige – pripoveduje o priložnostnih delih, ki jih je moral opravljati, če je hotel preživeti, o opravljanju mature na Gimnaziji Georgea Washingtona v New Yorku in največ o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk. Ta pot ni bila tako preprosta, kot je lahko danes.

več »

Hitlerjevi pozabljeni otroci »

Moje življenje v Lebensbornu

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je.
Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav).

več »

Izgubljeni čas »

Eseji, kolumne, intervjuji

Andrej Inkret »

Izgubljeni čas Andreja Inkreta je dokumentarna knjiga sedmih esejev, 36 »nekih davnih zapisov« (nastalih med jesenjo 1989 in pomladjo 1992) in štirih daljših intervjujev. Eseji pripovedujejo o političnem komisarju Dušanu Pirjevcu - Ahacu in njegovem »hudem slovesu od vsega partizanskega«, o Prešernovem in Smoletovem junaku Črtomiru, o Šeligovem »uslišanem spominu« in Jančarjevi »noči arheologov«. Esejističnim besedilom sledijo aktualistične kolumne o »vmesnem času« – serija sprotnih, zelo osebnih, tako rekoč »literarnih« odzivov na razpad vzhodnoevropskega komunističnega kompleksa (in jugoslovanske politično-zgodovinske konstrukcije skupaj z njo), hkrati pa komentarjev in kritik najzgodnejše dobe slovenske državnosti.

več »

Josip Vidmar: Moj obraz »

Josip Vidmar, Živa Vidmar

To ni ne biografija ne avtobiografija Josipa Vidmarja, temveč zbirka zapisov, kakor jo je oblikovala njegova najmlajša hči Živa (rojena 1949) iz očetove bogate književne zapuščine. »Nič nisem napisala sama, samo izbrala sem pripoved, ki jo je o svojem življenju zapisal v svojih delih Josip Vidmar sam,« je zapisala.
V knjigi so zbrane osebne izpovedi, ki so izšle predvsem v delih Srečanje z zgodovino, Obrazi, Sile časa in Slovensko pismo. Delo razgrinja Vidmarjevo dolgo življenje, o katerem je sam sprva mislil, da bo posvečeno umetnosti in umetniškemu življenju, potem pa je bilo vrženo v vrtinec boja – Slovenca, Slovenke – za preživetje, za osvoboditev, za osamosvojitev in za človeka vredno življenje.

več »

Kontaminirane pokrajine »

Martin Pollack »

V ospredju opisov dokumentarno-esejistične knjige Kontaminirane pokrajine so prav zares – pokrajine kot geografsko-ekološko zaokrožene prostorske enote, ki pa jim avtor Martin Pollack dodaja predvsem zgodovinsko, ponekod celó duhovno in etično komponento.
Gre za forenzično potovanje po pokrajinah (srednje)evropskega Vzhoda in zapis o njihovem ›življenju‹ v obdobju od medvojnega časa do približno naših dni, a s posebnim poudarkom na tragičnih viharjih, ki so jim bile te pokrajine izpostavljene v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Potovanje sega vse od baltskih držav na severu vzhodno-/srednjeevropskega loka do kočevskih pragozdov na njegovem jugozahodu. Zajame slikovite pokrajine, njihovo čudovito naravo in tradicionalna ljudstva, ki živijo v njih, vendar ima zlovešč podton: to so vendar pokrajine, v katerih so množično umirali pripadniki zdaj te, zdaj one skupine ljudi oziroma rase oziroma narodnosti …, kjer so bili množično pokopani, da je bil tako utišan njihov glas, da je bila tako izbrisana vsaka sled za njihovimi življenji.

več »

Listi iz dnevnika »

Slovenci v Beogradu ob osamosvajanju Slovenije

Jožef Slokar »

O obdobju, ko se je Slovenija razdruževala od Jugoslavije, in glavnih akterjih tega negotovega, kočljivega in zapletenega procesa je napisanih že precej knjig. Na prvi pogled se zdi, da se je vse dogajalo v Sloveniji in lovilo ravnotežje skozi njeno komunikacijo z jugoslovanskimi političnimi telesi. Vendar ni bilo čisto tako. Slovenija je imela tudi v takratnem času v Beogradu še vedno svoje predstavnike, svoje ministre, ki so pomembno prispevali k temu, da se je naša država izognila hudi in dolgi vojni.

več »