Knjiga

Čisto sam na svetu

Aleksandra Kocmut»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 144

vezava: mehka, zavihi

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-762-8

redna cena: 14,90 €

modra cena: 14,15 €

vaš prihranek: 0,75 €

na zalogi

Prvi izvirni slovenski roman na temo alzheimerjeve bolezni prikazuje njene srhljive svetove večinoma skozi oči bolnika. Bralec skupaj z gospodom x – že ime glavnega lika kaže, da zaradi te bolezni človek sčasoma izgubi celo zavedanje, kdo sploh je – tava po neznanih prostorih in pokrajinah, med tujimi ljudmi in nedojemljivimi strahovi. Roman brez slepomišenja in olepševanja na široko odpre vrata v svet bolnika in njegovih svojcev, ki jih bolezen trpinči vsaj toliko kot njega samega, če ne še bolj. V tok nezanesljivega pripovedovalca so vpletene posebne zgodbe gospoda x, humorne situacije in perspektiva vsevednega pripovedovalca.

Preberite odlomek

na vrh strani

Bilo je nekakšno praznovanje. Sedeli so za mizo, kar precej ljudi, med njimi tudi duhovnik. Teh gospod x ni preveč maral, a tale se je zdel kar prijazen in pameten. Povedal je veliko smešnih stvari in se poigral z dojenčkom, ki je ležal v vozičku in o katerem mu je njegova zaročenka trdila, da je njegov vnuček. Kakšna debela laž, niti otrok še nima, pa naj bi imel vnučke, vendar je molčal, pustil je, da so mu položili majceno štruco v naročje, detece ga je opazovalo z ogromnimi modrimi očmi, nato pa ga zgrabilo za prst in gospod x je pomislil, joj, komaj čakam, da bom tudi sam postal oče, kako lepo je imeti otročiča, nasmejal se je tistim velikim očem, pobožal napeta ličeca, zabrundal pesmico brez pravega besedila, otrok ga je nepremično gledal in sesal dudko. Neko dekle je fotografiralo, ob tem pa vzklikalo: »Dedek, poglej sem,« in čeprav ni govorilo njemu, se je nasmehnil v fotoaparat, morda pa slikajo prav njega in tegale dojenčka. Nato so dobili kosilo in duhovnik je povedal kratko molitev ter nazdravil. Zapele so žlice in vilice, in takrat se je gospod x odločil, da temu priljudnemu duhovniku zaupa prav posebno zgodbo.
Nekoč je v neki vasi služboval duhovnik, ki je bil tako lep, tako fejst dedec, da so bile vse ženske nore nanj. Celo iz sosednjih krajev so prihajale k maši, samo da so ga lahko gledale. Kadar je po maši stopil iz cerkve, so se vsule proti njemu, ga obkrožile, se ga dotikale, sploh ga niso izpustile iz rok. Zalezovale so ga, mu pisale ljubezenska pisma, ga moledovale za sestanek. Odkrito so se spogledovale z njim, za k maši so se oblačile predrzno, v cerkev so prihajale golih ramen in v kratkih krilih. Navsezadnje siromaku ni preostalo drugega, kot da je pustil duhovniški stan, se z eno poročil in se odselil.
Duhovnik je z zanimanjem poslušal. Nesel je v usta zalogaj, prežvečil, nato pa vprašal:
»V katerem kraju pa je to bilo?«
Torej, je rekel gospod x, torej, samo moment, nato pa ni znal nadaljevati. Res, kje je to bilo? Zgodbo je dobro poznal, a nikoli se ni vprašal, kje se je to pravzaprav zgodilo. Mogoče bi mama vedela. Ozrl se je po obrazih okoli sebe, toda bili so sami tuji, nikogar ni poznal, pobrskal je po žepu za robcem in se useknil, in medtem je pogovor stekel dalje.
Gospod x je pojedel in se oziral, ali je kje kak naslanjač ali celo kavč – prileglo bi se mu malo dremeža. Ljudje so se začeli odpravljati in pospremil jih je do vhodnih vrat, vendar mu niso dovolili ostati in si odpočiti.
»Saj vendar nisi tu doma,« so rekli.
Ah, saj vem, je gospod x zamahnil z roko, vem, vem, samo tako sem mislil. Kam naj se usedem?
Pokazali so mu neki avtomobil, zlezel je na zadnji sedež in opazoval pokrajino, ki je hitela mimo njega. Obrnil se je k sopotnici in vprašal:
Ali smo se tod že kdaj vozili?
»Seveda smo se, se spomniš, pred nekaj urami, ko smo se peljali sem gor na kosilo,« je odgovorila.
Na kakšno kosilo, je vprašal gospod x, bil je namreč precej lačen in prepričan, da od zajtrka še ni zaužil niti drobtinice.
»Na kosilo ob krstu najinega vnuka,« je rekla ženska.
Aha, točno, je spet dejal gospod x. Spustil je pogled, potisnil roke v žepe in stisnil pesti.

***

Življenje je postajalo vedno težje. Silno naporno se je bilo kar naprej pretvarjati, da ne opaziš, kako je vse narobe, kako ti govorijo same laži, kako ti kradejo, te puščajo samega, lačnega, te zasmehujejo. Zoprno je bilo, ker se je ženska, ki so mu jo dodelili, naj ga pazi, kar naprej cmerila. In kar naprej je spreminjala stanovanje, premikala je pohištvo, menjavala zavese, postavila kavč v kuhinjo, zamenjala njegovo in svojo stran postelje, lepila vsak dan drugačne tapete na zid, skrivala njegove stvari. Postajala je nadležna. Polaščala se je njegovih misli, mu vsiljevala svoje, mu kot šolarčku postavljala nesmiselne naloge. Prosila ga je, naj ji napiše tri stavke. Naj ji pomaga rešiti križanko. Spraševala ga je poštevanko. Ga morila z zemljepisom. Včasih ji je odgovoril, da je imel potem mir. Včasih je zakričal, naj neha. Včasih mu je postavljala tako čudna vprašanja, da sploh ni vedel, kaj naj odgovori. Takrat je preprosto vstal in odšel iskat kako novo knjigo. Trenutno je bral Miklovo Zalo.
Nekega večera je gospod x, potem ko je skoraj pol ure iskal svoja očala, sedel v naslanjač, da bi si skupaj z ženo ogledal večerna poročila. Takoj po koncu novic je zaslišal nekaj, kar je posebej pritegnilo njegovo pozornost.
»… znak te bolezni je pozabljivost. Bolnik pozablja, kje so predmeti in prostori, kakšne so funkcije posameznih predmetov, kje živi in podobno. Njegove intelektualne sposobnosti postopoma upadajo, težko se vklopi v pogovor, postaja nemiren, se izgublja tudi v znanem okolju …«
Gospod x se je nagnil naprej, snel očala in se zastrmel v ženo.
Potem imam pa najbrž prav to bolezen, je rekel.
Če pogledamo v vesolje z dovolj močnim teleskopom, vidimo, da so med posameznimi zvezdami, ki se nam z Zemlje zdijo blizu skupaj, celo v kopicah, orjaške razdalje, ki jih napolnjuje črni nič. Morda ne ravno nič; znanost govori o temni snovi in o temni energiji, ki povzroča, da se te razdalje med vesoljskimi telesi še povečujejo. Tako je od ene do druge svetle pike sčasoma vse dlje. Zato je bil Veliki voz, ki je danes podoben vozu, nekoč papirnati zmaj. In nekoč bo ploska ponev. In verjetno ne bo nikogar, ki bi v jasni pomladni noči strmel v nebo, stisnil nekoga drugega za roko in zašepetal: »Vidiš Veliko ponev?«
Ker se bo vesolje še kar naprej širilo, celo pospešeno, bo snov, iz katere so zvezde, planeti in navsezadnje tudi ljudje, vse bolj izgubljala svojo zmožnost zgoščevanja. Silne epohe in neskončne planjave temne energije jo bodo redčile, dokler ne bo v vesolju ugasnila zadnja luč. Zadnji ogenj. Nobene povezave več. Nobenega stika. Ničesar. Tema. Hlad. In niti najmanjšega spomina na vse, kar je nekoč obstajalo.
Če bi gospod x namesto Miklove Zale prebiral poljudnoznanstvene revije, polne vsebin, kakršne so ga nekoč nadvse zanimale, bi morda med usodo, proti kateri drvi vesolje, in svojo lastno prepoznal grenko podobnost. Morda bi na svoje možgane pomislil kot na majceno, zaključeno vesolje, ki se sicer ne more več širiti, vendar pa temni energiji uspeva, da lučke, posejane po njem, vse bolj razriva in vse bolj oddaljuje. Da iz kopic, v katerih tlijo največji ognji, krade polena in jih drobi v nič. Da v brazdah spominov prihaja do eksplozij in da za njimi ostane le drobcena, ugasla pika pozabe. Da teža črne snovi dolbe globoke luknje v žepe vsakovrstnih znanj. Tujega jezika. Zemljepisa. Matematike. Rokopisa. Kako se obriti. Kako se obleči. Kako se sleči. Kateri čevelj je levi in kateri desni in kateri spada na katero nogo. Kako se zaveže pentlja. Kako se odpre pipa za vodo. Kako odkleniti vrata.
Če bi gospod x vse to lahko pogledal skozi dovolj močan teleskop, bi se morda spomnil, da je bil nekoč zmaj, da je nekoč lahko letel, da je bil močan, da je imel čvrst oklep in je znal bruhati ogenj. Morda bi se zavedel, da je zdaj voz, v katerem je vse manj blaga, voz, ki že začenja kazati golo dno in koščene stranice. In morda bi ugotovil, da bo nekoč ponev, ploska, skoraj dvodimenzionalna, skoraj brez vsake vsebine, neskončen oval nepremostljive teme, skozi katero bo le tu in tam še zasijal privid osutih zvezd. In če bi gospod x vse to videl, bi nemara odrinil teleskop, stopil k ženi in ji dejal, rad te imam, dragica, toda prosim te, končajva to zdaj, dokler še lahko, dragica, videl sem prihodnost in to, kar je v njej, ni življenje.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Poglejte tudi

na vrh strani

Jedci rži »

Aleksandra Kocmut »

V samotnem zaselku Brinje ni vse tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. Zdi pa se, da prebivalci tega pozabljenega kraja znajo živeti z njegovimi pomanjkljivostmi in si zatiskati oči pred raznovrstnimi čudaštvi in norostmi, dokler se ne zgodi nekaj, ob čemer so se prisiljeni soočiti s svojimi najhujšimi strahovi.
So skrivnosti, ki pridejo na dan. In so take, ki za vselej ostanejo skrite. Recimo v rži.

več »

Pohujšanje odpade »

Aleksandra Kocmut »

Aforizmi, zbrani v tej knjižici, so niz približno stoosemdesetih stavkov, razvrščenih pod dvaindvajset podnaslovov. Gre za domišljene, duhovite in večpovedne bodice, kakor se za aforizme tudi spodobi. Že sam naslov Pohujšanje odpade se poigrava z vsaj dvopomenskostjo hujšanja in pohujšanja. In takoj napelje bralca na to, da pomisli: kaj torej odpade?
In kaj ugotovi? Odpade poenostavljeno branje, kajti vsak posamezen aforizem ponuja bralcu možnost, da iz njega sestavi zgodbo, ki ob vsakem ponovnem branju aforizma dobi nove razsežnosti.
S spretno uporabo homonimov in metafor nas avtorica zvito napeljuje na pot širine ozkosti in popolnosti nepopolnosti, ki nas zadeneta, da dol padeš.

več »

Pravipis »

Zbirka pogostih pravopisnih kavljev z nekaj napotki za brskanje po e-slovarjih

Aleksandra Kocmut »

Pravipis se noče riniti med strokovna jezikoslovna gradiva, ki so nam na voljo v knjigah in nekatera tudi na spletu, učiti kakšne »nove vere« ali se delati pametnejšega, kot je. Tu je za vse tiste, ki se v praksi tako ali drugače zelo pogosto srečujejo s pravopisnimi, skladenjskimi, jezikovnimi vprašanji, pa ne utegnejo za vsakim odgovorom posebej brskati po gradivu; za tiste, ki bi radi postali lektorji (kot dopolnilno gradivo) ali pa so ravno zapluli v te vode in jih zanima, na kaj je dobro biti še posebej pozoren; za prevajalce, pisce diplomskih, magistrskih ipd. nalog, novinarje, učitelje, srednješolce, skratka za vse, ki vsaj del svojega časa posvečajo jeziku.

več »

Andraž spozna knjižnega molja »

Aleksandra Kocmut »

Andraž je drugošolec in ga knjige ne zanimajo. S sestrico Nino si delita otroško sobo in Nino zelo jezi, ker mora zvečer, ko leže v posteljo, takoj ugasniti luč. Andraž namreč noče brati. Nekoč ga prime za roko in odpelje v knjižnico, kjer mu predstavi knjižnega molja. Ta žre knjige in Andraž se prestraši, da bo pojedel vse zanimive knjige, ki jih vidi po policah.

več »

Prehajalec »

Aleksandra Kocmut »

Prehajalec prehaja med fiziko in metafiziko in se sprašuje, katera stvarnost je sploh resnična: ali ta, ki jo vidimo, ali tista, ki jo občutimo. Prehajanja med stvarnostmi so nanizana v osmih zgodbah, napisanih v tekočem, na videz preprostem, izredno berljivem jeziku, kar bo nedvomno pritegnilo tudi tiste bralce, ki običajno ne posegajo po tovrstni (psihedelični) literaturi. Skozi takšno lahkotno pisateljsko govorico pa se nam razkriva vsebina, ki presega okvir razvedrilnega, kratkočasnega branja ob čaju in piškotih v dolgih zimskih večerih.

več »