E-novice

Knjiga

Cimre

Maja Novak

naslovnica: Branka Smodiš

format: 148 × 210

strani: 256

vezava: mehka

izid: 3. 10. 2019

ISBN: 978-961-287-119-2

redna cena: 19,90 €

modra cena: 19,90 €

na zalogi

Maja Novak je v Cimrah poskušala doseči troje. Prvič, napisati napet krimič. Drugič, pokloniti se žanru, ki ga strastno prebira že od najstniških let. Tretjič, pripovedovati o istih dogodkih z dveh zornih plati, skozi besede mehkužne Jane in skozi besede Rebeke, ki o sebi misli, da je zgled racionalnosti, dokler se ne pokaže drugače.
To je zgodba o dneh, ko si zločinci pri svojem nečednem početju še niso mogli pomagati z mobilniki, inšpektorjem pa se še sanjalo ni, kaj je DNK.

Razpis za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje v šolskem letu 2019/2020
Priprave na tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje 2019/2020
Priporočila mentorjem: 3. in 4. letnik gimnazija in srednja strokovna

Preberite odlomek

na vrh strani

Dragi dnevnik! Prekinila sem svoje poročanje o neizčrpni temi lizunstva, ker sem »dobila obisk, ki ga morate sprejeti, dragica«!
Dixit medicinska sestra.
Pomislila sem, da je mama.
Želela sem si, da bi bila mama.
Po petih letih in v danih razmerah bi se spodobilo, da bi bila mama.
Saj anamnestičen človek vendar ne more stati na lastnih nogah!
Postaviti se moraš na lastne noge, Jana. Vedno sem te vzgajala tako, da bi bila drugačna od svojega očeta. Da bi bila samostojna. In tvoja vzgoja – koliko žrtev, koliko odrekanja! Ampak zdaj ne morem več. Stara sem in utrujena in križ me boli. Res mislim, da bo bolje, če ne prihajaš več tako pogosto v Volčjo Drago. Domotožje – to je znak šibkega značaja. Premagati moraš domotožje. Če so se drugi študentje lahko vživeli v ljubljansko okolje, se boš tudi ti, saj si vendar že zrela ženska. Samostojna. Finančno te bomo podpirali, to že, res nočem, da bi se gnetla na Študentskem servisu s svojimi vrstniki, ki so ... no, saj sama veš, da je večina njih pod tvojim nivojem, tako ... tako povprečna. Seveda ti bom pošiljala denarja, kolikor ga boš potrebovala, ampak nikar ne prihajaj prepogosto v Volčjo Drago. Svoj življenjski slog, svoje navade si moraš izoblikovati sama. Samostojno. Pomisli, kakšno srečo imaš – lastno stanovanje, pri dvajsetih! Koliko vrstnikov ti lahko zgolj zavida! Mimogrede, mislim, da bi bilo pametno, če bi odvečne sobe – saj ne potrebuješ vseh sedmih – oddajala. Svojim vrstnicam. Kolegicam s faksa, veš? Ampak resnim dekletom, Jana, lepo prosim! To bo hkrati imenitna priložnost, da si najdeš prijateljice. Tako malo prijateljev imaš, Jana. To ni dobro. Ampak prijatelje si mora vsakdo poiskati sam. Samostojno. Jaz ti lahko le svetujem, kaj storiti z odvečnimi sobami. In glej, da bodo redno plačevale najemnino – navsezadnje bo to tvoj dohodek – in pazi, da ne bodo česa poškodovale. Petintrideset let sem garala, da sem lahko kupila to stanovanje. Koliko pritrgovanja od ust, koliko zategovanja pasu! In zdaj je tvoje. Ti si odgovorna zanj. Sama. Samostojno.
In da ti ne bi prišlo na misel oddajati sob moškim!
Moški so cunje ali svinje, Jana. Le kaj mi je bilo, da sem se poročila tako mlada?
Sicer pa zdaj, ko smo opravili prepis (koliko kolekov, koliko uradnih potov!), res ni treba, da prihajaš tako pogosto v Volčjo Drago. Vem, da se v Volčji Dragi počutiš utesnjeno, Jana. In potem si zamorjena. In potem postaneš popadljiva. In potem se prepirava. Je mar treba, da se prepirata mati in hči? Ne, biti si morata v oporo. Vsaj ti mi bodi v oporo, če mi že on (moj oče, op. avt.) ni. Torej ne prihajaj prepogosto v Volčjo Drago. Petintrideset let sem garala v Ljubljani (koliko ministrstev, koliko komitejev!) in zdaj sem stara in utrujena in vsega sita in mislim, da sem si zaslužila svoj mir. Tu v tem malem prijaznem kraju, v hiši, ki je naša že stoletja. Nekega dne bo tvoja. Saj veš, da bom storila vse, kar bo v moji moči, da bi ti zapustila lepo dediščino. Ugledno kmetijo. Težko bo – koliko truda, koliko težav! – nanj (na mojega očeta, op. avt.) se pač ne morem zanesti ... Ampak ko me nekega dne (ki ni več daleč – saj veš, moj križ ...) ne bo več, se ti ne bo treba sramovati tistega, kar boš prejela iz mojih rok. Do takrat pa živi lastno življenje, uživaj, dokler si mlada (sama), pa ne po barih in z moškimi, prava sreča je drugje (le zakaj sem ga vzela?); postani osebnost, postani samostojna; in ne prihajaj prepogosto v Volčjo Drago.
Also sprach meine Mutti, pet let tega. Potem nisem več prepogosto prihajala v Volčjo Drago, ampak sploh nisem prihajala, in mati mi je pisala: »Slutim, da si užaljena, vendar te razumem. Močan in trmast značaj si, to imaš po meni. Upam, da si dobro. Le kako si mogla pasti na izpitu iz statistike? Je Schmidtova že poravnala najemnino?«
In ko je danes vkorakala medicinska sestra in napovedala Obisk, mi je srce zaigralo ob misli, da bom spet videla mater. Z užitkom bi jo neprepoznavala, dokler ji oholi nasmeh ne bi izginil z negovanega obraza – koliko pomad, koliko losionov, in vsi iz Italije!
Ampak moja stara je ostala zvesta svojemu klenemu značaju: ni bila Obisk. Za medicinsko sestro je vstopila, ne da bi jo kdo povabil noter, Rebecca The Great.

© Modrijan založba, d. o. o., 2019