E-novice

Knjiga

Slovar splošno priznanih resnic

Gustave Flaubert»

prevod in spremna beseda: Ignac Fock

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 120 × 200

strani: 136

vezava: mehka, zavihi

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-427-6

redna cena: 13,20 €

modra cena: 12,54 €

vaš prihranek: 0,66 €

na zalogi

Slovar splošno priznanih resnic je fragment. Gustava Flauberta, ki si je na večer življenja zastavil velikansko nalogo, katalogizirati plehkost svoje dobe, je prehitela smrt. A povejmo po pravici: tudi če bi bil Slovar »dokončan« (kar je glede na neizčrpnost tematike tako ali tako malo verjetno), bi bil nenavadno, že kar čudaško delo.
Čudaško delo, ki pa je mnogo več kot kurioziteta. Avtor, ki nam je zapustil Gospo Bovary, Skušnjavo svetega Antona, Vzgojo srca, Salambo in Tri povesti, pravzaprav sploh ni mogel napisati nepomembne knjige. Pomemben je sleherni papir, ki so ga kdaj našli v njegovih predalih, četudi bi mu, perfekcionistu, kakršen je bil, gotovo ne bilo prav, da brskamo po njegovih rokopisih in po svoji presoji tiskamo osnutke.
Slovar splošno priznanih resnic je zgodovinski dokument v več kot enem pomenu besede. Odstre nam pogled na globoko zagrenjenega, s tegobami prezgodnje starosti obteženega moža. Kot odsev nekega časa pa ga lahko beremo tudi v širšem, ne le v biografskem smislu. Ob marsikaterem geslu bomo najbrž pomislili, da je človeška neumnost večna, vendar ima pri Flaubertu ta priznana resnica zmeraj tudi čisto določen družbeni kontekst. Svet Slovarja je (med drugim) svet Gospe Bovary, predvsem pa njenih prvih bralcev in ocenjevalcev.
In ne nazadnje: drobno delo, ki ga držimo v rokah, s presunljivo nazornostjo ponazarja nikdar razrešeno dilemo, iz katere je zrasel eden najveličastnejših opusov v zgodovini svetovne književnosti. Če bi ne bilo te tragične in včasih tragikomične razklanosti, bi bila Flaubertova literatura res le »realizem«. Vendar Flaubert ni bil nikoli realist v učbeniškem pomenu besede. Bil je svečenik literarne lepote, sovražnik banalnosti, ki mu radovednost ni dala, da bi odmaknil pogled od sveta. Zaničeval je Bovaryjevko, a je hotel poznati vsebino njene omare. Zaprl se je pred svetom, a je do zadnjega s sarkastičnim posmehom prisluškoval njegovemu blebetanju. (dr. Katarina Marinčič)

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Iz spremne besede

na vrh strani

Slovar je na prvi pogled urejen, enciklopedično udoben. Nato je smešen, absurden. Mestoma docela nerazumljiv, nesmiseln. Naposled patološko čudaški.
Vendar ni naključje, da v njem najdemo Yvetot namesto Neaplja. Obskurnosti, kot so arzenik, očiščevalno sredstvo, orhitis, sifilis, puščalo in priapizem. Ljudi, ki so tako ali drugače pisali zgodovino, od Homerja, Arhimeda, vrste Henrikov in Filipov ter Ivane Orleanske pa do Racina, Hugoja in Paganinija. Kopico žensk: vseh barv, pričesk, oblik, starosti in poklicev. Najbanalnejše reči – čas, morje, sir, pohištvo, napredek, česen, krastača, puščava, debelost, mraz, zehanje, telovadnica, hoteli – in najbolj učene izraze – chiaroscuro, kontura, esplanada, imbroglio, frontispic, parafa.

***

Flaubert, kakršnega pozna najširši krog bralcev, pa ostaja Flaubert, avtor Gospe Bovary. Za povprečno publiko tako resnica ni daleč od splošno priznane resnice, ki bi se morala opirati na avtorjevo izjavo »Gospa Bovary, to sem jaz!«. Že res, da se za tem iz konteksta iztrganim, vsevprek citiranim (sic!), uporabljenim in zlorabljenim vzklikom skriva kompleksnejše ozadje, toda uglajeno populističnemu bleferju bo ob šik salonskih izvajanjih na temo Flaubert, Gustave več kot zadoščal. Natanko tistemu (pod)povprečnemu bleferju, ki si ga je imel on, Flaubert, Gustave, že ves čas namen kruto privoščiti s pričujočim projektom – a mu njegove definitivne verzije za časa življenja žal ni uspelo objaviti.

***

Kaj je slovar, bo povprečni bralec razumel. Bolj problematična je splošno priznana resnica, ki navkljub legitimnemu prevodu izvirne idée reçue na prvi pogled ni vselej neposredna in jasna. Izraz idée reçue je namreč tako tesno vezan na francoski kontekst, kot je izven njega nerazumljivo precejšnje število gesel. […]
Namen Slovarja je resda globoko satiričen, toda pro forma ohranja nevpadljivo in neoporečno resnost. Puhlice, prazne marnje, splošnice in ostale verzije z izrazito negativno, pejorativno konotacijo bi bile navkljub delni vsebinski točnosti premočne, odbijajoče ter zaradi namiga na nekaj ne prav posebno bistroumnega uničujoče za avtorjev zviti namen.

***

Slovar je že napisan brezosebno, toda teme, namigi in tisti najbolj površen celostni vtis povedo, da je vse skupaj nekakšno zaodrje pisateljevega življenja, njegovega okolja, njegovega časa. Sociologu omogočajo vpogled v nekatere družbene fenomene (ki jih avtor seveda ironizira), zdravniku v (ne)razumevanje simptomov in v obskurne tehnike zdravljenja, umetnostnemu zgodovinarju v tedanji odnos do estetskega ... Za zgodovinarja bo dragocen marsikateri detajl, resničen ali izmišljen, klasični filolog bo nemudoma očaran nad specifično percepcijo antike, tako pri avtorju kot pri domnevnih izobražencih, ki opletajo s Ciceronovimi citati. Jezikoslovcu hvaležna komponenta Slovarja so prerekanja na temo izgovarjave te ali one besede (ki si je izključno zato prislužila mesto v Slovarju!) ter njegova metalingvistična razsežnost, natančneje avtonimija in metadiskurzivna raba besed, ter besedne igre, osnovane na polisemiji ali homonimiji.

***

Slovar postavlja bralca med dve nasproti si stoječi zrcali. Nikdar ni zares prepričan, ali je »resnica« verodostojna ali gre za še en sarkazem; ali je sarkazem skrit za verodostojno ustrojeno definicijo ali je resnica skrita za sarkazmom; je vse skupaj samo satira v preobleki resničnega slovarja ali je ta resnični slovar tako satiričen, da konec koncev mora biti nekaj resnice v njem. Če bi mu uspelo v obliki, kakršno si je zamislil, izdati Slovar splošno priznanih resnic, resnični slovar z zakrinkano satiro, toda namenjen resnični uporabi, bi Flaubert, kritik buržoazije, dosegel svoj življenjski cilj. Izprijenim, nizkotnim meščanom bi polagal na jezik splošno priznane resnice, ki bi jih oni vzeli za suho zlato, čeprav so v resnici mojstrsko zakamuflirana satira prav nanje same.

Preberite odlomek

na vrh strani

A

Abélard
Odveč je imeti kakršno koli idejo o njegovi filozofiji niti ni potrebno poznati naslovov njegovih del.
– Diskretno namignite na pohabo, ki mu jo je prizadejal Fulbert.(1)
– Grob Heloize in Abélarda – če vam dokažejo, da ni pravi, vzkliknite: »Ob iluzije me spravljate!«

alkoholizem
Vzrok vseh modernih bolezni.

aloja
Cvetlica, ki vam s topovsko salvo ozaljša nočno posodo.(2)

Amerika
Lep primer nepravičnosti: Kolumb je bil tisti, ki jo je odkril, ime pa nosi po Amerigu Vespucciju. Brez odkritja Amerike ne bi imeli sifilisa in trtnih uši. In vendar jo poveličujte, predvsem če tam še niste bili. Pojasnite, kaj je to self-government.
_________________________________
(1) Pierre Abélard je svojo učenko Heloizo zapeljal in se z njo skrivaj poročil. Ko je njen stric in varuh, kanonik Fulbert, izvedel za zvezo, je dal Abélarda skopiti. (Vse opombe so prevajalčeve.)
(2) Iz aloje so pripravljali močno in grenko odvajalo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010

Poglejte tudi

na vrh strani

Spomini nekega norca »

in izbrana mladostna dela

Gustave Flaubert »

Gustava Flauberta so nekoč vprašali, kaj počne v življenju. Odvrnil je: »Pišem.« Toda absolutnost pisanja je pravzaprav ustoličil že veliko prej, preden se je podpisal pod Gospo Bovary ter z njo zaslovel in obenem povzročil škandal.
Njegove mladostne povesti (napisal jih je med petnajstim in osemnajstim letom) nas po sledovih romantične estetike odvedejo v Firence, Španijo, Južno Ameriko, na Orient, v odročne vasice, v hladne, prepišne, temačne sobane, knjižnice in cerkve. Prevevajo jih morbidno ozračje, parajoča bolečina in strahoten cinizem, po drugi strani pa ljubezen, milina in sladostrastje.

več »