Knjiga

V gozdu

Edna O'Brien»

prevod: Maja Kraigher

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 296

vezava: mehka, zavihi

izid: 10. maj 2019

ISBN: 978-961-287-114-7

redna cena: 28,50 €

modra cena: 15,00 €

vaš prihranek: 13,50 €

na zalogi

Edna O'Brien že tako rekoč vse svoje odraslo življenje živi v Londonu, a je Irska kljub vsemu še vedno več kot prizorišče večine njenih zgodb: dežela, njeni prebivalci in irska družba niso nič manj njihovi protagonisti kot posamezniki, ki v njih nastopajo. Tudi z romanom V gozdu ni nič drugače. Na neki način je tudi ta knjiga kontroverzna; tudi ta je doživela literarno hvalo, pri bralcih pa dokaj neenoten sprejem. Njena zgodba je povzeta po resnični tragediji, ki se je zgodila leta 1994 v pisateljičinih krajih, in domačini so ji očitali, da si kuje zaslužek iz usode treh umorjenih in storilca, asocialnega in zmedenega mladeniča z zgodovino manjših kriminalnih dejanj. Toda sama pravi, da je v tistem gozdu preprosto začutila, da to zgodbo mora zapisati. Pisanje je bilo »peklenska« naloga, a rezultat je izjemen.

Zgodba je pravzaprav kratka in že na začetku vsem znana: morilec Michen O'Kane je izhajal iz neurejene družine z nasilnim očetom in je bil že od malega vedenjsko problematičen, zato se je kmalu znašel v različnih vzgojnih ustanovah. Te so mu vse prej kot pomagale in njegova pot je šla samo še navzdol: zaradi manjših tatvin in nasilnih dejanj je večkrat pristal v zaporu, zmeda v njegovi glavi pa je postajala vedno hujša. Mešanica infantilnosti in arogance, različnih kompleksov in zamer do vseh in vsakogar posebej, želje po vključenosti in hkrati po izkazovanju moči ga je med začasnim odpustom iz zapora pripeljala do tega, da je ugrabil in ustrelil mlado žensko in njenega triletnega sina ter malo zatem še duhovnika, ki naj bi mu pomagal.

Pisateljičino mojstrstvo je v izjemno pronicljivi analizi O'Kanovih psiholoških stanj in dejanj vse od otroških let pa do nedoumljivega zločina, obsodbe ter časa po njej do smrti. Nikakor ga ne skuša opravičevati, hkrati pa tudi ne pristaja na udobno prepričanje, da je vsega kriv samo on: »Mladenič si ni zaslužil, da stoji tukaj sam, kajti na zatožni klopi je tudi država, ki ga je pustila na cedilu,« reče njegov odvetnik porotnikom. Pa ne samo državne institucije – na zatožni klopi so tudi Michenovi sovaščani, kajti tudi ti so ga pustili na cedilu. In na cedilu so pustili tudi nesrečno umorjeno žensko; njega so se bali in se mu izogibali, a so ga kljub vsemu šteli nekako za svojega, ona pa je bila priseljenka, drugačna od njih, odprta, sproščena, nekako hipijevska … med vrsticami sem in tja skoraj začutimo, kot da »je dobila, kar je iskala«. Skratka, Edna O'Brien nam ponudi podobo družbe, ki njenim rojakom razumljivo ni bila preveč všeč.

Kot že rečeno, ima v njeni mučni pripovedi nadvse pomembno vlogo tudi prizorišče. Že prvi odstavek z divjo, mračno in hkrati očarljivo poetično podobo gozda vzpostavi srhljivo, zloslutno občutje, ki nas do konca ne zapusti. Za to je seveda zaslužna avtoričina jezikovna briljantnost: neukročen tok hipnotičnih besednih slik, ki bralca potegne vase in mu jemlje dih do zadnje strani.

Knjiga je izšla z denarno podporo Literature Ireland.

 

Preberite odlomek

na vrh strani

Kinderschreck. Tako ga je imenoval Nemec, ko je ukradel puško. Predtem je bil Michen, po svetniku, in potem Mich, materin ljubljenček, in potem Deček, ko je šel v tisti zavod, in potem Otrok, ko je pomagal očetu Damienu pri rožah in vrčkih za vodo in vino v zakristiji, in potem K, krajše za O'Kane, ko so se začeli njegovi nasilniški časi.
Bil je deset- in enajst- in dvanajstleten otrok, in potem ni bil več otrok, ker se je naučil krutih reči, ki jih je spoznal v ustanovah, poimenovanih po svetnikih.
Ko je vzel puško, mu je bilo deset let. Vzel jo je, da ga ne bi bilo strah. Zaradi tega so ga spravili pod ključ. Takrat je prvič začutil puško, prvič zaznal občutek moči. Bila je težka. Ko jo je postavil pokonci, je bila višja od njega. Ni vedel, ali bo imel pogum za strel. Roke so se mu tresle, ko jo je nabil, a nabil jo je z znanjem, o katerem ni vedel, da ga ima. Potem jo je stisnil k sebi in ji dal ime, poimenoval jo je Rod. Nisem nameraval ubijati, samo prestrašiti enega človeka. Hotel je to povedati, vendar ni mogel, ker so ga tepli in kričali nanj in ga vlekli proč. Paznik je bil tam, policist, pa njegov oče in Joe Mangan, hudobnež, ki je vrgel lopato vanj in ga obtožil, da se je vozil s kolesom po njegovem svežem betonu in ga uničil. V resnici se po njem ni vozil on, ampak Paul, sin samega Joeja Mangana, obtožili pa so njega. Za vse, karkoli je kdo storil slabega, so obdolžili njega, in nikogar ni bilo, ki bi se postavil zanj, ker je bila njegova mati mrtva. Rekli so, da je mrtva, pa ni bila, živo so jo pokopali, zadušili so jo. Odpeljali so ga po veliko kamnitih stopnicah do mrzle sobe visoko zgoraj in mu jo pokazali, kako leži na gladki plošči brez barve na licih in brez diha. Zunaj je snežilo. Zaradi snega je bila bela ona in je bil bel svet. Mrtva pa ni bila. To so mu samo tako rekli, ker je bil njen ljubljenček. Ljubosumni so bili, to je bilo. Položili so jo v krsto in jo pokopali. Ponoči se je izmuznil ven in šel in govoril z njo, in ona mu je odgovarjala. Zlezel je skozi okno in tekel čez polja do groba na bregu jezera. Bil je krosist in je tudi že dobil medaljo. Razgrebel je zemljo in naredil luknjo, da je lahko govoril z materjo in ga je ona lahko slišala. Obljubila mu je, da se bo vrnila in ga rešila, ko ne bo tako utrujena. On je načrtoval, da bo predtem pobegnil, živel v gozdu in jedel oreške in jagodičje, pozimi pa beračil za hrano od hiše do hiše. Nadel si bo skrivno ime, Caoilte, gozdno ime.

/…/

O'Kana je preplavil mir, mrtvaški mir, ki se zdi kot preudarnost, a to ni, njegov jopič je na tleh, puška na njem, rokavi zavihani, njegove oči, črna talina, jo vpijajo.
Eily, negibna, komajda diha; ve, da je prišla do skrajnega roba groze, a še vedno, še vedno skuša doseči notranji krater njegovih misli, zato reče: »Prizanesi mi ... prizanesi mi in oddolžila se ti bom.« Toda on ne sliši, veliki načrt se je sprožil že davno prej, veliki načrt, ovekovečen v koščku ogledala, ki je viselo z drevesa, z vejami, raztresenimi čez rešetko, in ona je instrument nečesa zunaj sebe, ikonična, izbrana izmed tisoč obrazov za razuzdan obred.
»Kaj boš storil z mano?« vpraša.
»Vse.«
»Bog te opazuje,« reče Eily z brezbarvnim, pridušenim glasom.
On jo potisne naprej proti vzpetinici pod podkvijo iz borovcev z mlado zelenimi vejami, ki se mehko pozibavajo, kot bi druga drugi nekaj pripovedovale. Na eni strani je lopata in sveže izkopan jarek; v vsem skupaj je nekakšna neizbežnost. Kri ji zledeni, ker ne obstaja nič drugega kot tam in takrat, višje smreke se sklanjajo k pobočju, zatohli zrak čaka, da bo zakričal.
»Boš pustil otroka pred trgovino?« Vsako besedo izgovori počasi, kar preveč umirjeno, z mirnimi, odsekanimi poudarki. On menda posluša.
V tej zamrznjeni sekundi njene misli zbežijo naprej in s pogledom skozi drevje reče: »Slišim, da nekdo prihaja,« in ko on steče preverit, ona stopi na puško, poskoči na njej kot na trampolinu, moči ima na pretek in zvrhano mero odločnosti. On plane, zgrožen, ker ga je prevarila, in neznanska poplava besa, ki je dotlej čakala, se zdaj razlije iz spačenih in krvavih votlin njegovega jebenega življenja in v ekstazi sovraštva trga obleko z nje, kot bi trgal ud za udom vesoljnega ženstva.
Ko jo vrže na tla, Eily začuti nedolžnost vlažne zemlje, medtem ko njegova blaznost zatre vse življenje, vso svetlobo, drobcen biserovinast gumb na njeni bluzi popusti, njegova usta, njegova sluz povsod po njej, in še vedno ga roti, požira besede »Obljubi mi, da boš pustil otroka pred trgovino«.
Vso zemljo, ves zrak, ves gozd napolnjujejo Maddiejevi kriki, ko jo kliče, teče, poklekne k njej, otrok in bojevnik v enem, ko meče pesti ilovice v njenega napadalca, ilovice, ki pada v razpackanih medaljonih; vojskujoč se triptih, opletajoč in besen, njeno nemočno telo, Maddie, ki se je oklepa, njuni obupani kriki, ki se kot eden razlegajo navzgor v drevesa in navzdol v šope trave z ostanki jutranje rose, se dvigajo in zamirajo, umirajo in se obnavljajo v tisti katakombi zelenja, tam gori na robu sveta, na točki žrtvovanja.

/…/

»Kaj je tisto, kar otroka spridi ... kaj je tisto, kar otroka spremeni, da neha biti otrok?« vpraša duhovnik.
»Na to vam ne znam odgovoriti, oče. Ampak če bi tega smrkavca kdo zgrabil ... oče ali stric, in mu naložil batine njegovega življenja ... se mi ne bi plazili po kolenih in moledovali, naj nam pove, kje so tisti pogrešani. Država jih razvaja ... vse to mencanje, vse to vitje rok ... njegovo otroštvo, njegova osamljenost, njegova mama ... veliko otrok je brez mater, pa ne kradejo avtov in ne požigajo avtov in ne merijo s puško v ženske ... ogaba mala, reva mala.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2019