Knjiga

Umor v centralnem komiteju

Manuel Vázquez Montalbán»

prevod: Ignac Fock

naslovnica: Mojca Kumar Dariš

format: 135 × 220

strani: 264

vezava: trda

izid: 16. 9. 2014

ISBN: 978-961-241-842-7

redna cena: 23,90 €

modra cena: 11,95 €

vaš prihranek: 11,95 €

na zalogi

DO 16. SEPTEMBRA –50 %!

Madrid slabih pet let po Francovi smrti. Tranzicija je v polnem razmahu, sprejeta je bila ustava in obetajo se volitve. Sestane se Centralni komite Komunistične partije Španije, ki je skoraj pol stoletja delovala v ilegali, in domala naravnost iz zapora vkoraka legendarni generalni sekretar Fernando Garrido. A še preden se seja dobro začne, se mahoma ugasnejo luči in generalni sekretar je umorjen. Prostor je hermetično zaprt, vsi izhodi pod nadzorom, v notranjosti sto štirideset članov centralnega komiteja in eden od njih je morilec.
Partija za razkritje skrivnosti najame zasebnega detektiva Pepeta Carvalha. »Sherlock Holmes je igral violino, jaz pa kuham,« pravi Carvalho, ki je strasten gurman, zato med politično-zgodovinskimi pričevanji, napetimi prizori in sarkastičnimi dialogi naletimo tudi na kak recept. Toda ekscentrični detektiv iz Barcelone nima dosti skupnega z uglajenimi, umirjenimi angleškimi kolegi: nosi pištolo, obračunava s pestmi, za zabavo zažiga knjige, za pomočnika in najboljšega prijatelja ima nekdanjega zapornika ter za dekle prostitutko.
Na prvi pogled klasična detektivska zgodba bistveno presega žanrske okvire politično-zgodovinske kriminalke. Pronicljivo in zgoščeno pisanje avtorja, ki je bil – tako kot njegov detektiv – nekaj časa tudi sam član komunistične partije in zaradi tega v frankizmu hudo preganjan, je mogoče brati kot skrbno dokumentirano zgodovino komunizma ali kot posmehljiv in privoščljiv prikaz zdesetkane, zastarele, na propad obsojene partije. Zlasti pa pisatelj s cinično distanco izriše nekaj, kar je dandanes moč razumeti kot alegorijo čisto vsake politične opcije.

Izid je finančno podprla Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo – Program kultura.

Roman Galíndez v paru z Umorom v centralnem komiteju samo 16 €

Preberite odlomek

na vrh strani

Garrido je iz žepa v suknjiču potegnil cigareto, kot bi bil cel žep en sam zavojček. »Zdi se, kot bi jih na plano vlekel že prižgane,« je v nekem intervjuju zapisal novinar.
»Ne bodo ti pustili, da kadiš.«
»In potem pravijo, da sem diktator.«
Potisnil je cigareto nazaj v žep:
»No, pa začnimo.«
Santos je odprl vrata in zasedel svoje mesto na Garridovi desni. Od tam je spremljal klepetavo in hrupno vstopanje članov centralnega komiteja.
»Plenum, tako rekoč. V zraku se čuti pričakovanje. Saj si videl tisto v El Paísu
»Oni so vsaj vljudni, kadar nas zajebavajo. Cambio 16 pa je že spet dal naslov ›Sindikati izsiljujejo‹.«
Garrido je vstal in pozdravil Heleno Subirats.
»Odličen intervju v La Calle
»Me veseli, da ti je bil všeč. Še vedno me spravlja ob pamet, kako novinarji shematično krajšajo intervjuje.«
Prvi »pššt!« je bil Santosov, nakar so mu v zborčku pritegnili veterani in najbolj disciplinirani člani centralnega komiteja. Nato je Santos krcnil mikrofon in elektronsko ojačan tuberkulozni kašelj se je izkazal za učinkovitejšega od človeškega šepeta.
»V mapah imate dnevni red.«
Šestdesetim odstotkom zbranih se je zazdelo, da morajo to na vsak način preveriti. Julián Mir je v dvorano spustil četverico snemalcev španske nacionalne televizije. Z žarometi so oblili predsedujoče omizje in prve vrste, medtem ko je kamera, kakor žival, ki ni sposobna uravnavati oglašanja, z enoličnim brnenjem goltala dogajanje.
»Če želite, lahko ostanete,« je odvrnil Garrido, ko so se televizijci poslovili.
»Bi z zanimanjem ostali, ampak moramo posneti začetek seje izvršnega odbora PSOE.«
»To pa le pojdite. Vendar bi tukaj izvedeli več.«
»Brez dvoma.«
»Srečanja komunistov so bistveno živahnejša.«
Santos je z nasmeškom pospremil Garridovo duhovičenje. Martialay se je še vedno spopadal s papirji, na katerih je imel natipkan govor. Televizijci so odšli, vrata so se zaprla, zavladala je tišina.
»Hitro bomo končali, saj veste, da ne zdržim dolgo brez cigarete.«
Smeh.
In kot bi bogovi elektrike smeh slabo sprejeli, so se ugasnile luči in dvorano je zagrnila trda, neizprosna tema.
»Pri Delavskem gibanju pa tudi ves čas stavkajo,« je pripomnil Garrido, toda njegovega sarkazma mikrofoni niso raznesli.
Poskusil je spregovoriti glasneje, vendar ni več mogel. Telovnik iz angleške volne mu je predrla ledena bolečina in mu vzela življenje, ki mu ga z rokami ni uspelo zadržati. Luči so se spet prižgale in Santos je prvi ugotovil, da je nekaj drugače: nenavadno, da Fernando Garrido leži na mapi pred seboj s postrani zasukano glavo, z odprtimi usti in z očmi, še bolj steklenimi kakor debele leče njegovih očal, ki mu sneta počivajo na čelu. Kot bi mu nekaj vrelega pljusknilo v naročje, je Santos skočil na noge in tudi preostali komunisti so drug za drugim vstajali, začeli spraševati, kaj se dogaja, in se med prevračanjem stolov prerivati naprej, kjer so se osupli znašli pred prizorom smrti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Poglejte tudi

na vrh strani

Galíndez in Umor v centralnem komiteju »

Manuel Vázquez Montalbán »

Galíndez opisuje usodo Jesúsa Galíndeza Suáreza, španskega univerzitetnega profesorja v New Yorku, ki je zaradi svoje politične aktivnosti in raziskovalnega dela leta 1956 sredi belega dne izginil. Njegovo življenje je zaznamovalo emigrantstvo: po Francovi zmagi se je kot privrženec republike umaknil v Francijo in od tam v Dominikansko republiko, kjer pa se je ponovno znašel pod okriljem diktatorskega režima. Delovanje diktatorja Trujilla je po prebegu v ZDA želel predstaviti v doktorski disertaciji, kar ga je nazadnje stalo življenja. Čeprav že precej let pozneje podobno usodo doživi tudi študentka Muriel Colbert, ki je raziskovala to skrivnostno izginotje in prek katere v romanu spoznavamo Galíndezovo življenje.

Umor v centralnem komiteju je na prvi pogled klasična detektivska zgodba, vendar bistveno presega žanrske okvire politično-zgodovinske kriminalke.

več »

Galíndez »

Manuel Vázquez Montalbán »

Galíndez (1990) je pretresljiv roman, njegova osrednja zgodba pa je še toliko bolj srhljiva, ker temelji na resničnih dogodkih. Opisuje usodo Jesúsa Galíndeza Suáreza, španskega univerzitetnega profesorja v New Yorku, ki je zaradi svoje politične aktivnosti in raziskovalnega dela leta 1956 sredi belega dne izginil. Njegovo življenje je zaznamovalo emigrantstvo: po Francovi zmagi se je kot privrženec republike umaknil v Francijo in od tam v Dominikansko republiko, kjer pa se je ponovno znašel pod okriljem diktatorskega režima.

več »