E-novice

Knjiga

Tramvaj 83

Fiston Mwanza Mujila»

prevod: Katja Zakrajšek

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 216

vezava: mehka, zavihi

izid: 8. 1. 2019

ISBN: 978-961-287-102-4

redna cena: 20,00 €

modra cena: 8,00 €

vaš prihranek: 12,00 €

na zalogi

Tramvaj 83 opisujejo kot ›džezovski roman‹. Zgrajen je iz ponavljanj in variacij, ne le zgodbenih prvin in posameznih pasaž, ampak v svoje mnogozvočje vpleta ter dostikrat igrivo in ironično preoblikuje celo množico literarnih, kulturnih in zgodovinskih aluzij in reminiscenc, preigrava vsakovrstne klišeje o Afriki, improvizirane variacije pa zadenejo tudi jezik. Mwanza Mujila v silovitem besednem izbruhu preigrava najrazličnejše lege – od najvulgarnejših do poetičnih in celo kvazibibličnih – in spotoma ustvari povsem svoj domišljijski besednjak, zlasti za označevanje različnih kategorij prebivalcev Mestne države, ki jih vse poti vodijo v osrednji bar – Tramvaj 83. Tamkajšnja množica sama po sebi postane kolektiven protagonist, ki bolj ali manj razglašeno komentira dogajanje, vse od dejanj Generala oporečnika (vrednega potomca žlahtnega rodu grotesknih upodobitev oblastnikov v afriškem, zlasti kongovskem romanu 20. stoletja) pa do prizadevanj pisatelja Luciena, da bi napisal literarno delo, v katerem bi zajel nekaj bistvenega o afriški zgodovini in sodobnosti. Vse to na ozadju hrušča vlakov, ki ropotaje po stari kolonialni železnici tovorijo robo za dobičkarje z vseh vetrov zemeljske oble. Sredi vsega tega hrušča in dostikrat ubrisanih prigod protagonistov se izlušči refleksija o tem, kako naj literatura sploh premišljuje družbeno stvarnost, v kateri se zdi literatura odveč.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

 

 

Izdano s podporo Programa pomoči pri izdaji knjig Valentin Vodnik,
ki ga izvaja Francoski inštitut v Sloveniji.

 

Preberite odlomek

na vrh strani

V Tramvaj 83 so se v iskanju cenene sreče zgrinjale kar najbolj pisane druščine, glasbeniki iz nepazljivosti pa prostitutke v jeseni življenja pa rokohitrci pa pastorji cerkva prebujenja pa študentje, na pogled enaki mehanikarjem, pa zdravniki, ki so postavljali diagnoze v diskotekah, pa že upokojeni mladi novinarji pa travestiti ali prodajalci škarpetov z druge noge pa ljubitelji pornofilmov pa cestni razbojniki pa zvodniki ali odvetniki, izključeni iz odvetniške zbornice, pa deklice za vse pa bivši transseksualci pa plesalci polke pa morski gusarji pa prosilci za politični azil pa goljufi, člani organiziranih tolp, pa arheologi pa falirani lovci na glave pa pustolovci moderne dobe pa raziskovalci na sledeh izgubljene civilizacije pa trgovci z organi pa lažifilozofi pa branjevci s svežo vodo pa frizerji pa čistilci čevljev pa popravljalci rezervnih delov pa vojaške vdove pa spolni obsedenci pa oboževalci ljubičev pa oboroženi oporečniki pa bratje v Kristusu pa druidi pa šamani pa prodajalci afrodiziakov pa javni pisarji pa trgovci s pristnimi ponarejenimi potnimi listi pa preprodajalci strelnega orožja pa nosači pa kramarji pa rudosledci s praznimi žepi pa siamski dvojčki pa mameluki pa nastavljalci cestnih blokad pa askarji pa haruspeksi pa ponarejevalci denarja pa vojaki, potrebni posiljevanja, pa pivci kontaminiranega mleka pa peki samouki pa marabuji pa najemniki, ki so se sklicevali na Boba Denarda, pa zakrknjeni alkoholiki pa kopači pa paravojaški borci, samooklicani »gospodarji sveta«, pa postavljaški politiki pa otroci vojaki pa kooperanti, ki so za roge zgrabili tisoč morastih projektov izgradnje železnic in obrtnega pridobivanja bakra in mangana, pa račke pa dilerji pa strežajke pa dostavljalci pice pa prodajalci rastnih hormonov ...

/…/

Enajst proč, ravno toliko, da je prebral svoje tekste, klic iz Pariza, od metro postaje Clignancourt ...
»Kako ti gre s tekstom o Lumumbi? Na zobe se mečem, da bi dobil potrebne kontakte.«
Lucien ga je poskusil potolažiti.
»Potrpljenje, samo še nekaj vejic postavim in ti ga pošljem.«
Njegov prijatelj je hotel, naj napiše tudi članek o zadnjem filmu Abderrahmana Sissaka. Lucien si je pomišljal odgovoriti.
»Ne, premalo časa je ...«
Spomnil se je, da si ga je ogledal, tik preden je odpotoval v Mestno državo.
»Prosim!«
Lucien je odklonil. A njegov prijatelj se ni dal kar tako ...
»Veš, mednarodna kritiška javnost ga je v Cannesu toplo sprejela ...«
»Če pa ...«
Lucien je nerad sprejel.
Na smrt se je namučil, da je spravil skupaj prve vrstice. Identificiral se je z glavnim likom, nekim Abdallahom, ki se znajde v mestecu, kjer čaka na odhod v Evropo in kjer je prisiljen živeti v popolni osami, saj ga od tamkajšnjih prebivalcev ločuje jezik, ki ga ne govori.
Napel je vse sile. Nikakor ni šlo dalje.
Glagoli so mu uhajali iz rok. Predlogi so prežali na pravo priložnost in jo drug za drugim ucvrli. Podredni stavki so razglašali neodvisnost. Pridevniki so mrščili obrvi in jo ubirali po tirih pozabe …

/…/

Na dvorišču policijske postaje so se ustavili in si razdelili čike. Komandir je ubogega Luciena za ovratnik zvlekel v svoj urad. Po hodnikih je nekaj brezsrajčnih policistov loščilo puške in bajonete.
»Tjale se usedi ...«
Lucien je sedel. Pisalna miza v klavrnem stanju. Nekaj plastičnih stolov.
Na nizki mizici je kraljeval tranzistor. Za komandirjem ogromen star črno-bel plakat Beatlesov. V kotu vreča za smeti, zvrhano polna papirja.
Zidovi, porumeneli od let. Stropovi takisto. Pod takisto. Nobenega okna, samo ventilator, podprt s pendrekom.
»Kateri dan je danes?«
»Ponedeljek, gospod komandir ...«
Komandir si je z levo podlaktjo otrl obraz ...
»Videti si simpatičen, škoda, da si preklet. Vsak ponedeljek odpremimo naše stanovalce v Glavno kaznilnico.«
»Hočete reči, da me boste premestili v centralni zapor?«
»Da!«
Komandir je pobrskal po kartotekah, izvlekel nekaj obrazcev.
»Vaši osebni podatki!«
»Prosim ...«
»Ne preostaja nama veliko časa.«
Povedal je svoje osebne podatke.
»Tvoja familija se bo namučila, da te spravi iz luknje. Sploh po vseh nedavnih pobegih vas imamo vse na očeh. Zapahe smo ojačili.«
Lucien je trepetal od strahu.
»Lahko vidim ta zvezek?«
Lucien je ubogal.
Komandir je hitro polistal, videti je bil presenečen ...
»Ste vi tisti, ki meče letake?«
V vseh naseljih v Mestni državi so ritem življenja narekovali letaki, ki so jih delili študentje in v njih razglašali svoje ogorčenje. Besedila so izražala zaničevanje, grožnjo, ultimat. Če nam ne vrnete tekoče vode in električne energije, bomo požgali tire, vlake, cerkve, bakrove rudnike. Če bo General oporečnik vztrajal pri svojem, bomo požgali centralni zapor, policijske postaje in hišo njegove sedme žene.
»Nisem študent, sploh pa je tole samo beležnica ...«
Dolgo je razmišljal o pridušanju svojega prijatelja pri Porte de Clignancourt: »Lucien, kaj mečkaš! Vsi črnci na svetu obupno čakajo, da končaš ta tekst. Lucien, zmigaj se, ta tvoja dramska pripovedka, izseljenci že ne strpijo več. Lucien, mi, francoski črnci, čakamo, da nas tvoje delo rehabilitira.«
Gospod komandir je vstal, prižgal tranzistor.
»Poznaš Harryja Belafonteja?«
»Prosim, gospod, nič slabega nisem storil ...«
Prižgal si je cigareto.
»Nikomur ne dopustite, da križari po Poligonu rudnika Upanje, to so besede Oporečniškega kabineta. Samo ukaze svojih nadrejenih ubogam. Na mojem mestu bi ti ravnal enako. V težavnih razmerah delamo. Prav bi bilo, da nam nalogo olajšate. Vsi trdijo, da so nedolžni. Žal ne morem ničesar storiti zate ...«
»Gospod komandir ...«
Prestavil je radio na drugo frekvenco, programi, rezultati konjskih dirk ...
»Gilberto … Gilberto … Gilberto!«
Poklical je vojaka, pristojnega za protokol, ki bi moral biti pred njegovimi vrati. O Gilbertu ne duha ne sluha. Na slepo je na košček papirja načečkal nekaj številk.
»Mi lahko narediš uslugo?«
»Gospod …
»Napovedal bi rad rezultate dirke na hipodromu v Vincennesu. Zadnje mesece nam jih konji redno zagodejo. Označil sem po vrsti 9, 15, 6, 21, 7 … Oklevam med 16, 35 in 9, kaj praviš?«
»Izberite šestnajstico.«
Smeh gospoda komandirja, ki se poti kot svinjina na krožniku.
»Mogoče imaš prav, tudi jaz sem mislil na šestnajstico. Ampak zakaj šestnajstica?«
»Rojen sem 16. maja 1953 ...«
»Tudi moja žena je rojena šestnajstega. Moja bivša, sem hotel reči.«
Pozorno ga je premeril, dvignil roke k nebu kot raziskovalec, ki je pravkar odkril izgubljeno civilizacijo.
»Samo eno vodko in deset pesov, pa te izpustim.«
»Niti beliča nimam, pa tudi, če bi ga imel. Sovražim ovaduštvo, podkupljivost ...«
Lucien ni sklepal kompromisov. Čuden patron. Možnost imaš za oprostitev, pa trmariš in trajbaš neke teorije, ki so vse na trhlih nogah in brez hrbtenice. Kakšna prihodnost neki, za takole mevžo mevžasto!

© Modrijan založba, d. o. o., 2018