E-novice

Knjiga

Tla pod njenimi nogami

Tla pod njenimi nogami

Salman Rushdie»

prevod: Jure Potokar

spremna beseda: Nikolai Jeffs

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 752

vezava: trda

izid: 2009

ISBN: 978-961-241-388-0

redna cena: 44,90 €

modra cena: 42,65 €

vaš prihranek: 2,25 €

na zalogi

»Pripovedovanje zgodb je podobno žonglerstvu,« reče junak romana Harun in morje zgodb Salmana Rushdieja, »veliko različnih zgodb vržeš v zrak, pri tem pa paziš, da katera ne pade na tla.« V romanu Tla pod njenimi nogami (The Ground Beneath Her Feet, 2000) avtor vrže v zrak nepreštevno veliko pisanih žogic: Bombaj, London, New York, zvijače, praznoverja, zaratustrstvo, ljubezen na prvi pogled, požig, samomor, umore, potrese, mitologije, rock glasbo, kozjerejo, droge, erotiko, prometno nesrečo, nezavest, kriket ...
Rushdiejev namen je seveda napraviti zmedo, ki jo mojstrsko uspe zavozlati v »globalni roman«, kot ga je imenovala Toni Morrison. Vsebinski okvir romana je dokaj preprost; pripovedovalec je fotograf Umid - Rai Merchant, ki je v usodni ljubezni do femme fatale Vine Apsara le drugi moški. Vina je namreč rock zvezdnica najpopularnejše skupine VTO, katere član je tretja stranica ljubezenskega trikotnika – njej usojeni Ormus Cama. Njihove zgodbe so umeščene v rushdiejevski okvir zahodne in postkolonialne kulture, v katerem se mešajo vzhod in zahod, grška mitologija, evropska filozofija pa tudi reference mnogih sodobnikov, od Milana Kundere do znanih osebnosti iz sveta glasbe in filma. Mesto v knjigi je Rushdie seveda namenil tudi skupini U2, katere pevec naj bi roman bral že v rokopisu, skupina pa je pod vplivom bralne izkušnje kasneje posnela tudi skladbo z istim naslovom.
Nit, s katero Rushdie šiva vse druge krpe v pripovedi, je rock glasba. Roman namreč ponuja njeno alternativno zgodovino, pri čemer opazimo mnoge potujitve. Potvarjanje zgodovine je pri Rushdieju pripovedna strategija, s katero nas napoti k premisleku dejanske. Glavni predmet zgodovinske potujitve v romanu pa je ravno popularna glasba.
V Tleh pod njenimi nogami tako prepoznamo tudi številne zgodovinske reference, razvoj glasbe se je namreč neposredno povezoval s progresivnimi gibanji svojega časa, od gibanja za državljanske pravice Afroameričanov, mirovništva, različnih prevratniških formacij samih držav globalnega Severa, bojev za dekolonizacijo juga do gibanja proti vietnamski vojni.
Roman na več kot 700 straneh in s spremno študijo Nikolaija Jeffsa je moderna klasika sodobne svetovne književnosti. To je ena tistih knjig, ki ima, tako kot njegov avtor, moč spreminjati književnost in samo svetovno literaturo.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Zakaj se zanimamo za pevce? Kje se skriva moč pesmi? Morebiti izhaja prav iz čiste čudnosti, da petje na svetu sploh obstaja. Ton, lestvica, akord; melodije, harmonije, aranžmaji; simfonije, rage, kitajske opere, džez, bluz; da takšne stvari obstajajo, da smo odkrili čarobne intervale in razdalje, ki dajejo pičle grozde tonov, vse v razponu človeške roke, s katero lahko zgradimo naše stolnice zvoka, to je alkimija, tako skrivnostna kot matematika ali vino ali ljubezen. Morebiti so nas naučile ptice. Morebiti ne. Morda smo samo bitja, ki iščejo poveličevanje. Nimamo prav veliko od nje. Naša življenja niso to, kar si zaslužimo; na mnogo bolečih načinov so, lahko se strinjamo, pomanjkljiva. Pesem jih spremeni v nekaj drugega. Pesem nam pokaže svet, ki je vreden našega hrepenenja, pokaže nam naše prave osebnosti, kakršne bi lahko bile, če bi bili vredni sveta.
Pet skrivnosti skriva ključ do nevidnega: ljubezenski akt, rojstvo otroka, opazovanje velike umetnine, prisostvovati smrti ali katastrofi in slišati človeški glas, ki se dvigne v pesem. To so priložnosti, ko se zapahi vsemirja na stežaj odprejo in dano nam je videti, kar je skrito; pis nepopisnega. Blaženost nas zajame v takšnih urah: temna blaženost potresov, spolzki čudež novega življenja, žar Vininega petja.
Vina, h kateri so prihajali celo tujci, ki so sledili njeni zvezdi, ker so upali, da bo odrešitev prinesel njen glas, njene velike, vlažne oči, njen dotik. Kako je mogoče, da je začelo na tako eksplozivno, celo amoralno žensko več kot pol svetovnega prebivalstva gledati kot na simbol, ideal? Ker ni bila angel, naj vam to povem, vendar poskusite kaj takega povedati donu Ángelu. Morda je kar prav, da se ni rodila kot kristjanka, drugače bi iz nje poskusili narediti svetnico. Našo Gospo stadionov, našo madono aren, ki razgalja svoje brazgotine množicam, kot Aleksander Veliki razvnema svoje vojake za vojno; naša hvaljena Nedevica, ki iz oči izloča krvave solze, iz grla pa vročo glasbo. Ko se umikamo iz religije, našega starega opiata, je nujno, da obstaja veliko simptomov odvajanja, veliko bo stranskih učinkov te apsaranske vrste. Navade čaščenja ni lahko prekiniti. V muzejih so prostori z ikonami natrpani. Vedno smo imeli raje, če so bile naše ikonske osebnosti ranjene, popolnoma prebodene s puščicami ali križane z glavo navzdol; potrebujemo jih odrte in gole, hočemo opazovati, kako se njihova lepota počasi drobi, in gledati njihovo narcistično žalost. Ne navkljub njihovim napakam, ampak zaradi njihovih napak jih obožujemo, častimo njihove slabosti, njihove malenkostnosti, njihovo zlorabo substanc, njihovo mržnjo. Ko se vidimo v Vininem ogledalu in ji odpuščamo, odpuščamo tudi samim sebi. S svojimi grehi nas odrešuje.
Jaz nisem bil nič drugačen. Vedno sem jo potreboval, da je vse popravila: kakšno skaženo delo, kakšno rano v mojem ponosu, kakšno odhajajočo žensko, katere poslednje krute besede so me uspele razburiti. Toda šele čisto pred koncem njenega življenja sem zmogel pogum, da bi jo prosil za njeno ljubezen, da bi se potegoval zanjo, in za nepremišljen trenutek sem resnično verjel, da jo lahko iztrgam iz Ormusovih krempljev. Potem je umrla, zapustila me je z bolečino, ki bi jo lahko ublažil samo njen čarobni dotik. Vendar je ni bilo tam, da bi me poljubila na čelo in rekla, Vse je prav, Rai, ti mali trap, pusti, da mine, naj ti dam čarobno mazilo na ta hud, zoprn ugriz, pridi k mami in glej, kako se začenjajo lepi časi.
Tako čutim zdaj, kadar pomislim na dona Ángela Cruza, kako joka pred njo v krhki destilarni: zavist. In tudi ljubosumje. Želim si, da bi to naredil, odprl srce in jo zaprosil, preden je bilo prepozno, pa tudi Želim si, da se te ne bi dotaknila, tebe, smrkavo vreščeči bankrotirani kapitalistični črv.
Vsi smo se obračali k njej za mir, vendar ona sama ni imela miru. In zato sem se odločil, da bom tukaj javno napisal to, česar ji ne morem več šepetati na uho: to pomeni vse. Odločil sem se povedati našo zgodbo, njeno in mojo in Ormusa Came, célo zgodbo, vsako najmanjšo podrobnost, in nato bo morda tukaj našla nekakšen mir, na papirju, v tem podzemlju črnila in laži, tisti oddih, ki ji ga je življenje odrekalo. Zato stojim pri vratih pekla jezika, tukaj so lajajoči pes in čakajoči čolnar pa kovanec pod mojim jezikom za voznino.
»Nisem bil slab človek,« se je cmeril don Ángel Cruz. Prav, se bom pa še sam malo cmeril. Poslušaj, Vina: tudi jaz nisem slab človek. Čeprav sem bil, kakor bom docela priznal, izdajalec v ljubezni, in ker sem bil edinec, še nimam otroka in sem v imenu umetnosti kradel podobe prizadetih in mrtvih, ljubimkal sem in skomigal (preženi z njihovega sedeža na moji rami angele, ki so me varovali), pa tudi hujše reči, vendar se imam za človeka med ljudmi, ne za boljšega ne za slabšega. Čeprav sem bil obsojen na pikanje žuželk, kljub vsemu nisem živel izprijenega življenja podleža. Zanesi se na to: nisem.
Ali poznaš četrto Georgiko mantovanskega barda P. Vergilija Marona? Oče Ormusa Came, strašni sir Darius Xerxes Cama, klasicist in ljubitelj medu, je poznal Vergilija, in prek njega sem se tudi sam nekaj malega naučil. Sir Darius je bil seveda Aristajev občudovalec; Aristaj, prvi čebelar v svetovni literaturi, čigar neprijetna zbliževanja z driado Evridiko so povzročila, da je stopila na kačo, nakar je gozdna nimfa umrla in so gore jokale. Vergilijeva obdelava Orfejeve zgodbe je izjemna: pripoveduje jo v sedemdesetih sijočih verzih, napisanih brez vseh pik, nato pa v površnih dodatnih tridesetih verzih dovoli Aristaju, da opravi svoje spokorniško obredno žrtvovanje, in to je tisto, konec pesmi, nobene potrebe več po skrbi za tista neumna obsojena ljubimca. Pravi junak pesmi je čebelar, »Arkadijski mojster«, ustvarjalec čudeža, ki je veliko večji od čudežne umetnosti tistega bednega traškega pevca, ki ni mogel iz smrti obuditi niti svoje ljubice. Tole je lahko naredil Aristaj: spontano je lahko ustvarjal nove čebele iz razpadajočega trupla krave. Njegov je bil »nebeški dar neba iz zraka«.
Tako torej. In don Ángel je znal delati tekilo iz modre agave. In jaz, Umid Merchant, fotograf, lahko spontano ustvarjam nov smisel iz gnijočega trupla tistega, za kar gre. Jaz imam peklenski dar, da prikličem odziv, občutek, morda celo razumevanje iz brezbrižnih oči, ko prednje položim molčeče obraze resničnosti. Tudi jaz sem osramočen, nihče ne ve bolje od mene, kako nepopravljivo. Vendar moje ime pomeni »upanje« in »voljo« in to nekaj šteje, kajne? Vina, imam prav?
Jasno, srček. Jasno, Rai. Šteje.
Glasba, ljubezen, smrt. Gotovo nekakšen trikotnik; morebiti celo večni. Toda Aristaj, ki je prinesel smrt, je prinesel tudi življenje, nekako tako kot gospod Šiva doma. Ne samo plesalec, ampak Stvarnik in Uničevalec, oboje. Ne samo pik čebel, ampak tudi prinašalec čebeljih žel v življenje. Torej glasba, ljubezen in življenje-smrt: to troje. Kot smo tudi mi nekoč bili trije. Ormus, Vina in jaz. Nismo bili prizanesljivi drug do drugega. V tej pripovedi torej ne bo ničemur prizaneseno. Vina, moram te izdati, da te bom lahko pustil oditi.
Začni.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Luka in Ogenj Življenja »

Salman Rushdie »

Luka in Ogenj Življenja (Luka and the Fire of Life, 2010) je nadaljevanje Rushdiejeve knjige Harun in morje zgodb izpred nekaj let (Haroun and the Sea of Stories, 1990; prev. 1993).
V središču zgodbe je Luka, Harunov mlajši brat, ki ima pred seboj težko nalogo: pred določeno usodo mora rešiti očeta – legendarnega pripovedovalca zgodb, ki je zapadel v globok spanec, iz katerega se ne more zbuditi. Luka mora, da bi zbudil očeta, odpotovati v Čarobni svet in na skrivaj priti do Ognja Življenja. Iskanje se sprevrže v razburljivo dogodivščino, polno nenavadnih bitij, tujih zaveznikov in na videz nepremagljivih izzivov. Luka se s svojim spremstvom znajde v tekmi s časom, ki je polna nevarnosti, ko drvi skozi deželo neprijaznih bogov in naposled pride do Ognja Življenja, kjer sta njegova in očetova usoda končno odločeni.

več »

Harun in Morje zgodb »

Salman Rushdie »

Odmislite vsakršno mnenje, ki ga morda imate o Salmanu Rushdieju oziroma njegovi kontroverznosti glede fatve. Očitnejše je namreč dejstvo, da je Rushdie eden najboljših sodobnih bajkarjev in parabolistov, črpajoč iz vseh kultur. Harun in Morje zgodb je navdihujoča pripoved o Rašidu Kalifi, ki je slovit pripovedovalec zgodb, po vsej deželi Alifbej znan kot Blašah, toda ko ga nekega dne zapusti žena, njegov pripovedni dar ugasne. Da bi našla zdravilo za onemelega očeta, se Harun in oče odpravita na pustolovščin polno potovanje do Morja zgodb. V iskanju rešitve potujeta skozi magične pokrajine, ki jim vladajo čarodeji in govoreče živali, branita pa se pred mnogimi vsiljivci, ki imajo namen izsušiti Morje zgodb.

več »

Klovn Šalimar »

Salman Rushdie »

Življenje Maxa Ophulsa se konča z umorom – ubijalec je njegov šofer, musliman Noman Šer Noman. Sprva se zdi, da je motiv politične narave, saj je bil Max indijski veleposlanik in vodja ameriške protiteroristične organizacije, a se pozneje izkaže, da je vzrok povsem drugačen …
Deveti roman Salmana Rushdieja je zgodba o Maxu Ophulsu, njegovem morilcu in njegovi hčerki – pa tudi o ženski, ki je povezovalni člen med njimi. Vendar je v Klovnu Šalimarju glavna zgodba le del zgodbe – to je roman o ničemer in hkrati o vsem, kjer dogodki prihajajo od nikoder in od vsepovsod; nič ni stalno, nič ni za zmeraj, vse je spremenljivo in hkrati med seboj povezano.

več »

Joseph Anton »

Spomini

Salman Rushdie »

Samo 16 Є do 31. januarja 2018

Ko je Salman Rushdie na valentinovo leta 1989 izvedel, da je iranski verski voditelj, ajatolah Homeini, zanj izrekel fatvo s smrtno obsodbo zaradi žalitve preroka Mohameda in vseh njegovih vernikov, ki jih je zapisal v svojem četrtem romanu Satanski stihi (1988), si prav gotovo ni mogel predstavljati, kakšne posledico bo fatva imela zanj in za vse, ki so tako ali drugače povezani z njegovo knjigo.

več »