E-novice

Knjiga

Prebežnik

Siegfried Lenz»

prevod: Ana Jasmina Oseban

spremna beseda: Kristina Jurkovič

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 264

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 1. 3. 2019

ISBN: 978-961-287-107-9

redna cena: 22,70 €

modra cena: 21,56 €

vaš prihranek: 1,14 €

na zalogi

Prebežnik je drugi roman nemškega pisatelja Siegfrieda Lenza. Napisan je bil leta 1952, vendar v takratni, še rosno mladi Zvezni republiki Nemčiji, ki se je komaj izvila iz strahot druge svetovne vojne, a se je že znašla v novem oboroževalnem vrtincu hladne vojne, ni mogel iziti. Pisatelj je rokopis pospravil v ›predal‹, kjer je počakal do njegove smrti. Prvič je bil tako natisnjen šele leta 2016 in takoj postal uspešnica – ne nazadnje zaradi senzacionalnega dejstva, da še dolga desetletja po koncu vojne razmere v moderni Nemčiji niso dovoljevale razpravljanja o tako občutljivih temah, kot so kritična presoja nacističnega zla skozi oči vojaka na fronti, problematiziranje dogmatične vere v slepo izpolnjevanje dolžnosti, vprašanje vesti in dezerterstvo v vermahtu. Razloge za tako pozno sprostitev povojne zakrčenosti v nemški javnosti nam pojasnjuje tudi spremna beseda k slovenskemu prevodu tega romana.

Prizorišče romana je distopična vojaško utrjena točka nekje daleč na evropskem vzhodu, v odročnem barjanskem brezpotju, kjer maloštevilna enota nemotiviranih in od vojne pozabljenih nemških vojakov varuje (dotlej prav tako že nedelujočo) železniško progo. Navidezna stroga vojaška rutina pa kmalu razpade kot neživ skelet in prisili posameznike, da vsak zase presojajo o svojem položaju in odnosu do vojne. Glavni junak, ki se pri vsem tem zaplete v romanco z očarljivo poljsko partizanko, po svojem občutku izbira same prave odločitve – toda v absurdnih razmerah vojne tudi vsaka dobra odločitev s seboj nujno prinese pogubne posledice. Prebežnik je močen protivojni roman, ki se upravičeno uvršča ob bok drugim delom Siegfrieda Lenza pa tudi njegovih velikih literarnih sopotnikov, kot sta zlasti Heinrich Böll in Günter Grass.

Izid je sofinancirala ustanova Traduki.

Preberite odlomek

na vrh strani

»Kmalu se bo stemnilo, Walter. Hitreje moram brati. Se ti še da poslušati?«

»Ja,« je rekel Proska. Lopnil se je po čelu in zmečkal komarja.

Mlečnozobec je enolično in tiho bral dalje:

»In vedno se lahko tolažiš s tem, da ni smrt nič drugega kot poslednja in bržkone najbolj nedoumljiva oblika spanca. Meščanski spanec – in v tem se ta pravzaprav razlikuje od smrti – so časovno zamejene počitnice, funkcija, ki služi določenemu namenu. Vendar nikar ne govori, da nas smrt spremlja brez pravega smisla. Že ve, zakaj ostaja naša soseda. Mi tega seveda ne vemo in tudi nikoli ne bomo izvedeli. Smrt ne razpravlja z nami, po pravici je domišljava. Marsikdo, ki se je spričkal z njo in hotel razvozlati njeno uganko, je doumel, da spoznanje, ki temu početju sledi, vsebuje spet novo uganko. Ne misli, da samo v strahu kukam k njej in se trpinčim, kadar me, svojega soseda, opazuje dlje kot običajno. Vselej si namreč rečem, da utegne njen pogled prav tako veljati nekomu drugemu, ki stoji zraven mene; in zraven mene stoji cela množica ljudi. Nobenega smisla ne bi imelo in mejilo bi na neumnost, če bi jo poskušal preslepiti, se pravi, se izmakniti njenemu pogledu. Smrt bi morala biti moški – ponosna je in močna. Očeta, ki je bil gotovo silak, je premagala z nič večjim naporom, kot če bi jaz podrl dveletnega otroka. Naj zveni še tako čudaško, a rade volje dopustim, da me premaga tak kosec, kot je smrt. To mora biti čudovit, možat poraz. Boriš se in zgrabi te in čutiš, da je ta, s komer si se zapletel v boj, tisočkrat močnejši od tebe. Kdo bi tedaj mogel razmišljati o podlih metodah, zahrbtni obrambi, s katero bi za nekaj klavrnih sekund zavlekel odločitev? Ne, povem ti, kdor hoče biti mož, mora umreti pokončno. Pokončen pa ne more biti, komur manjka sposobnosti.

Smrt, mati, smrt je pravi moški. Naj bo domišljava, naj bo nepravična, naj bo ozkosrčna: priznati moraš, da je v svoji samotnosti ponosna, trda, močna, zanesljiva in pogumna. Poglej vendar, kako zahtevno nalogo opravlja in kako zlahka bi na njenem mestu obupali mi: pred njo je vse to neznosno, odločno življenje, to zaklonišče krvi, ta gora mesa in dihanja – pa ona? Sama, dostojna in tako možata. Niti tam ne obupa, kjer bi obupal vsakdo med nami, saj bi mu zmanjkalo poguma, da zdrži. Prepričan sem, mati, da ni težjega kakor zoperstaviti se življenju. Kdor se mu kljub temu zoperstavi, naj nikar ne misli, da si je življenje podredil. Kajti upiranje in podreditev sta dve povsem različni stvari.

Smrt je, kot sem rekel, najbolj nedoumljiva vrsta spanca. Rekel bi, da je tudi najbolj nedolžna. Oče to že ve, čeprav ti tega ne more potrditi. Spanec ni golo mirovanje; šele smrt je dokončni mir brez kakršnegakoli namena. Stvari – kot – take« – Mlečnozobec je s težavo razbiral svoje lastne besede – »so nedolžne. – Ampak – za – ne, nima več smisla, Walter, pretemno je že. Si razumel, kaj hočem reči?«

* * *

Ostrostrelci so bili nervozni. Niso pogledovali skozi strelni daljnogled, ampak so se s telesi naslonili ob rob jarka in drgnili prste v rokavicah in prste v škornjih, nekateri med njimi pa so mižali na levo oko in skušali v negibnem vejevju grmičja odkriti kak merek. Ostrostrelci so iz dneva v dan manj veljali in nihče več jih ni, kakor je bilo prej običajno, spraševal po številu zadetkov. Na kopitih njihovih pušk so bile sicer vidne zareze, a te zareze so bile stare, niso se več bleščale. Med ostrostrelci ni bilo nikogar, ki ne bi hrepenel po pestrih in vznemirljivih časih statičnih bojev, in nekateri so v premorih med napadi celo nostalgično obujali preteklost – drug drugega so spominjali na ›zabavne cilje‹. Sibirski ostrostrelci so bili dobri. Proska jih je poznal, nekoč jim je namreč že ležal na nasprotni strani. Zdaj je bil med njimi; kot posebni svetovalec poveljnika jih je lahko vsak dan od blizu opazoval in čudil se je njihovi skromnosti ter tem obrazom tujega in naivnega videza. Včasih ga je obšlo, da so ga skrivaj vzeli na muho in včasih se je obrnil v pričakovanju, da bo vanj uperjena cev puške ali kak strelni daljnogled, toda vsakokrat je naletel samo na prizanesljive nasmeške ali kak nedoumljiv pogled. Če ne bi bilo dnevnih napadov, napadov, s katerimi so prodirali vse dlje na zahod, ne bi Proski preostalo čisto nič, iz česar bi črpal novo moč in zaupanje. Vendar so napredovali in prav dejstvo, da so napredovali, je njegovo odločitev več kot opazno potrjevalo; to dejstvo je vrh vsega kazalo tudi, da je na strani pravičnih, saj pravični – tako je verjel Proska – na koncu vedno zmagajo. V mislih je preračunaval, kako dolgo se bo ›klika‹ še lahko obdržala in koliko mesecev bo v najslabšem primeru trajalo do njegove svobode. Proska je vzdržal posledice svoje odločitve. Vendar avtomatske puške ni še niti enkrat usmeril v katerega od svojih nekdanjih tovarišev.

© Modrijan založba, d. o. o., 2019

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.