Knjiga

Pornograf

John McGahern»

prevod: Maja Novak

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 280

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-516-7

redna cena: 25,10 €

modra cena: 23,84 €

vaš prihranek: 1,26 €

na zalogi

Protagonist McGahernovega večplastnega in slogovno razgibanega romana Pornograf je skoraj eksistencialistični in cinični tridesetletnik Michael. Ta hladni opazovalec življenja in pisec pornografske plaže ustvarja idealen fikcijski svet neugnanih ljubimcev, medtem ko sam nadvse ponesrečeno usmerja, vodi in izpelje različne faze razmerja z osem let starejšo žensko, ki z njim zanosi in ima vrhu tega še to smolo, da se vanj zaljubi. Vzporedno z ljubezensko zgodbo se v romanu odvija zgodba o Michaelovem sočutnem spremljanju počasnega umiranja njegove tete v eni od dublinskih bolnišnic. Roman je torej razpet med dramatično zaostreno sopostavljanje nasprotij, med spolnost in smrt, med porajanje in umiranje. Njegov svet naseljujejo Dublinčani, staroselci in prišleki, ki doživljajo metropolo predvsem kot labirint (ne)možnosti. Njihova približevanja in razhajanja, njihovi trki in iskanje ljubezni porajajo prozo izjemne lepote. McGahernov slog je izbrušeno muzikalen, precizen, osupljiva je njegova slikarska tehnika upodabljanja posamičnih trenutkov, polnih skrivnosti, ki pa so vendar tako vsakdanji. Irski pisatelj Colm Tóibín ga rad primerja s flamskim slikarjem Vermeerjem oziroma s tisto avro skrivnostnosti in veličastnosti, ki obdaja osebe pri povsem vsakdanjih opravilih na njegovih slikah. »Vsak od nas živi v svojem zasebnem svetu, ki ga drugi ne morejo videti, in to je tisti svet, s katerim beremo. Pri branju oživi v našem zasebnem svetu domišljije tisti svet, ki ga je pisatelj dramatiziral in izrazil z besedami. Edina razlika med pisateljem in bralcem je, da zna pisatelj ta zasebni svet dramatizirati,« je dejal McGahern.
Širše teme irske politike in družbenih sprememb so vtkane tudi v Pornografa, toda prefinjeno in dokaj neopazno, saj je bila za McGaherna »odlika dobrega pisanja sugestivnost, slabega pa deklarativnost, pisatelj pa naj bo v svojem delu navzoč zgolj prek svoje osebnosti, ki je drugo ime za slog«. (iz spremnega besedila Tine Mahkota)

Izid je finančno podprla Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo – Program kultura.

Zapisali so ...

na vrh strani

Tekoče, lahkotno napisano delo se ne izogiba opisovanju vsakdanjih, »malih« situacij in družbenih odnosov, niti se ne trudi pripisati jim pomembnejše mesto, kot jim gre. Iskanje novih, neznanih poti in zadušljivo izgubljanje v starih je temeljni konflikt romana, ki ga avtor spretno spleta s skoraj filigransko natančno opisanimi prizori. S tem se postavlja ob bok drugim sodobnim irskim piscem, ki prav tako slikajo specifično ozračje irskega življenja prejšnjega stoletja, med katerimi je v zadnjem času na primer pri nas izdani Sebastian Barry oziroma njegov roman Skrito sporočilo.

Jasna Vombek, Radio, Tretji program ARS, 23. 10. 2011
_______

Čeprav spisan konec sedemdesetih let, je Pornograf težko časovno umestljiv, nekatera nelagodja, ki jih pripovedovalec doživlja z drugim spolom, pa atmosfera domačijskosti, ki preveva ta roman, bi zlahka našli realizacijo v časih pred drugo vojno, v časih, za katere je Joyce rekel, da je bila irska umetnost takrat odraz v deklinem ogledalu. Ta občutek anahronosti potrjuje tudi dejstvo, da mora neporočena ženska roditi v Londonu, ker je Irska zatohla in naphana s predsodki.
Vendar je bolj kot aktualnost za McGahernovo pisanje značilno natančno popisovanje atmosfer, notranjega nemira in odtujenosti, nihanje med dvema ekstremoma, kot da vmes ni nič, kot da umanjka pol stoletja med držama, ki ju je čas zdaj že zlil in poenotil. McGahern je dober pejsažist, ne manjka niti kakšna prav bizarna, v stilu irskega črnega humorja izpisana dogodivščina, obpogrebna ali seksualna. To je svet, v katerem si erotika in smrt še vedno zreta v oči, kot sestri, prepoznamo pisateljsko obvladovanje gradiva, na kompozicijski in na jezikovni ravni. To je nekoliko nostalgična in malo proti modernosti našpičena in v detajlih natančna pisava.

Matej Bogataj, Mladina, 7. 10. 2011
_______

McGahern je knjigo Pornograf, v kateri opisi spolnih aktov niso redkost, napisal v sedemdesetih v takratni ultrakatoliški Irski, kar pomeni, da je bila knjiga označena za več kot subverzivno – bila je razvratna. Njegova dela so bila tudi sicer pogosto označena za obscena in celo prepovedana. Ta obscenost pa ni prav nič drugega kot realnost. McGahern namreč zapisuje le tisto, kar vidi okoli sebe, dogajanje zatorej ni teatralno, njegova sporočila pa niso kričeča; najde se jih med vrsticami, tam pa se ne skriva le seks, marveč predvsem kritičen odnos do cerkve, politike in splošnega občutja dobe mesta izpred svojega praga. Je lokalen pisatelj, v svojih delih se ne premakne z Irske. Prav lokalnost in provincionalnost v povezavi s preciznimi in poetičnimi opisi povprečnih individualistov pa naredita njegova dela univerzalna. In tudi molj, ki se po pravilu požvižga na lestvice, tokrat deli mnenje z lestvicami najboljših irskih piscev, ki McGaherna venomer uvrščajo na eno izmed prvih petih stopničk.

Petra Meterc, Radio Študent, Kosilo nekega molja, 18. 8. 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

Poslednji sončni žarki so se med uro prometne konice prepletali pred postajo. Ves dan je bilo moje življenje zdoma, brez napora je streglo tujim življenjem, in nisem se veselil trenutka, ko bom spet začutil njegovo težo, ko se bo večer razpotegnil pred mano kot dolga prazna soba. Zagotovo bi se dalo ves svoj vek izogibati lastnemu življenju, ko bi le znali povedati, kakšno življenje je še mogoče razen tega bolečega spreminjanja v nas same.
Zagledal sem avtobus, ki je čakal pred oddaljenim rdečim semaforjem, in imel sem dovolj časa, da pridem na naslednje postajališče. Avtobus je bil predaleč, da bi lahko razločil njegovo številko. Kot da bi vrgel kovanec ali zavrtel ruleto, sem pustil, naj ta odloči, kako se bo večer nadaljeval. Če se bo pokazalo, da je 54A, bom sedel na avtobus, se vrnil v svojo sobo in se lotil dela, s katerim sem bil odlašal; če bo katerakoli druga, se bom odpeljal nazaj v mesto in zagonil večer. Miren, ker sem se zdaj prepustil pravilom igre, sem stal na postajališču in čakal. Luči na semaforju so spremenile barvo. Med škripanjem prestav se je avtobus približal. Bila je številka 54A. Dvignil sem roko, avtobus se je ustavil in vstopil sem.
Neslišno sem odprl hišna vrata in pustil, da so se sama zaprla za mano. Tudi sicer je bilo vse tiho, samo stare stopnice so ječale, ko sem se po njih vzpel na podest. Preden sem stopil v sobo, sem za trenutek počakal, a v hiši je vse molčalo. Zaprl sem vrata in obstal sredi sobe. Ta je bila vedno tiha.
Dolga žametna zavesa pred polodprtim oknom se je le rahlo pozibavala v vetru. V kaminu je premog čakal, da bom zakuril. V kotu je stala postelja z obtolčenimi medeninastimi kroglami na vogalih in stene so bile opasane s knjižnimi policami. Knjige so bile nemarno nakopičene tudi vrh bele konzole nad kaminom in na toaletni mizici, ki je bila sicer prazna. Poleg omare je namizna svetilka, narejena iz prazne kjantarice, osvetljevala mizico z marmorno ploščo, ki je nekdaj služila kot podstavek za umivalnik, osvetljevala pisalni stroj, ki je stal na listu časopisnega papirja na marmorju, osvetljevala nedotaknjeni šop belega papirja poleg stroja. Tako kot vedno sem nekako zadovoljno pomislil, da v to sobo komaj kdaj posije ubožna luč dneva.
Umil sem se in preoblekel, se počesal in si še zadnjikrat umil roke, preden sem stopil k pisalnemu stroju in začel listati po tistem, kar sem bil napisal.
Nekdaj smo se oblačili v škrlatno in belo, kdove pred koliko leti. Onstran okenca v zakristiji se je peščena potka prazna in spokojna vila med lovorjem in zadnjim zidom cerkve, nad nami je bil preprost strop, stesan iz desk. Tam je vedno vladala tišina, hrup motorjev, človeške glasove in podrsavanje nog sta pridušila cerkev ter visoko drevje na pokopališču. Verniki niso več poklekali na tlakovce. Na oltar so prinesli vino, vodo in platnene brisače za roke. Nenehno pokašljevanje je dajalo vedeti, da je cerkev nabito polna. Duhovnik v mašni opravi je stal pred pokritim kelihom na mizi, in ko je zadnjič zazvonilo, smo se postavili v vrsto pred vrati. Ko je zvončkljanje utihnilo, je duhovnik vzel kelih in z glasno utripajočim srcem smo se priklonili pred križem. Nato so se vrata poleg oltarja odprla in iz temne gmote oblačil za ograjo so vzrasli obrazi. V gosjem redu smo stopili proti oltarju, sledil pa nam je duhovnik s pokritim kelihom.
Med kakšnim smrdljivim plevelom se spominjamo obredov in jih obujamo. Prebral sem, kar sem bil napisal, da bi nadaljeval. Moja lika še človeška nista bila. Bila sta telovadca. Niti imen jima nisem nadel. Krstil ju je Maloney, ki mi je plačeval za napisano. »Za domišljijo je v prvi vrsti potrebna razdalja,« je izjavil. »Stvar od blizu ne deluje. Tvegala bi, da bova odvrnila bralce, če bi posumili, da bi se dalo predstavljati si, kako te svinjarije uganjajo s svojim najljubšim stricem ali nečakinjo;« in tako je polkovnik Grimshaw dobil svoje ime, njegova mlada partnerka pa se mu je pri akrobacijah pridružila kot Mavis Carmichael.
Ta teden sta polkovnik in Mavis odpotovala na Majorko.
»Piši, kot da pišeš zgodbo. Piši, kot da pišeš o življenju, ampak brez njegovih zoprnih bolesti,« je rad govoril Maloney. »Piši, kot da pišeš o dveh igralcih ragbija, ki sta se spoprijela za žogo. Samo malo ublaži vse skupaj s puhom in čipkami.«
Mavis se je iz pisarne, kjer je delala kot strojepiska, napotila naravnost v polkovnikovo stanovanje.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Poglejte tudi

na vrh strani

Med ženami »

John McGahern »

Protagonist romana Med ženami je Michael Moran, postaran kmet, ki se je med državljansko vojno kot gverilec Ire boril za irsko neodvisnost, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kamor je umeščeno dogajanje romana, pa je zagrenjen in bridko razočaran nad irsko družbo, kakršna se je izoblikovala po odcepitvi Irske. Je iskreno pobožen – roman, ki je napisan v enem zamahu, brez poglavij, na neki način na vsebinske in kronološke sklope deli vsakodnevna večerna molitev rožnega venca – vendar nezaupljiv do duhovščine. Najvišja vrednota je zanj družina, ta »razširjena različica človekovega jaza«: Moran s trdo roko uravnava življenja svojih treh hčera in obeh sinov, tudi odsotnega Luka, čeprav je ta po hudem sporu z očetom dom zapustil in se prvi od sorojencev preselil v Anglijo. Zgodba se začne s prihodom Moranove druge žene Rose Brady v njegovo hišo; odločna in inteligentna Rose, ki prihaja iz urbanega okolja, vnese v družino vsaj nekaj topline in domačnosti, ki so ju otroci med odraščanjem vseskozi pogrešali.

več »

Tema »

John McGahern »

McGahernov roman Tema je postavljen v vaško okolje Irske. Téme – ki so pri McGahernu pozneje postale stalnica – so odraščanje in krivda pa tudi nenadzirljiva seksualnost, ki jih izkrivljata tako lokalna puritanska pobožnost kot nenavaden, silen in dvomljiv odnos med ovdovelim očetom in njegovim sinom. Že v uvodnem poglavju smo namreč priča nasilju – tako telesnemu kot duševnemu – očeta nad sinom. Fantu kmalu postane jasno, da se mora postaviti na lastne noge in se z lastnimi močmi iztrgati zadušljivemu ozračju na očetovi kmetiji. Čeprav so mladim Ircem zaradi pomanjkanja služb na voljo le dve možnosti: duhovniški stan ali slabo plačano težaško delo v Angliji, fant, ker je nadpovprečno nadarjen, najde tretjo pot, ki skozi jezuitski kolegij vodi na univerzo. Konec je malce dvorezen, a spodbudno je vsaj eno: oče in sin se med fantovim odraščanjem vendarle vsaj nekoliko zbližata, premagata ovire, ki so spričo pomanjkanja komunikacije zrasle med njima, in začneta bolje razumevati tako drug drugega kot ljudi v svoji okolici.

več »