E-novice

Knjiga

Hiša v Ulici Mango

Sandra Cisneros»

prevod: Maja Kraigher

spremna beseda: Jasna Lasja

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 120

vezava: mehka, zavihi

izid: 6. 11. 2018

ISBN: 978-961-287-096-6

redna cena: 13,00 €

modra cena: 13,00 €

na zalogi

Z romanom Hiša v Ulici Mango, ki pripoveduje o odraščanju dekleta mehiškega rodu v ZDA, je pisateljica zaslovela po vsej Ameriki in tudi drugod po svetu. Z vso pravico bi knjigo lahko imenovali kultna: od prve izdaje leta 1984 so prodali več kot 6 milijonov izvodov, avtorici je prinesla izjemno priljubljenost v ZDA in Mehiki ter vrsto nagrad, v ZDA je obvezno branje na vseh stopnjah izobraževanja od osnovne šole do univerze, doživela je odrsko adaptacijo, prevedena je v več kot dvajset jezikov …

Roman je zelo kratek in po obliki precej nenavaden: sestavljen je iz drobnih zgodbic (avtorica jih imenuje vinjete), nekakšnih utrinkov iz življenja deklice Esperanze, njene družine, prijateljic in drugih prebivalcev chicaškega barria, ki zajemajo čas od njenih zgodnjih najstniških let do samostojnosti. Prav samostojnost si vseskozi – kot dekle in pozneje ženska ter kot pripadnica revnega sloja – v okolju dvokulturnosti in dvojezičnosti najbolj prizadeva doseči. Te okoliščine dajejo romanu delno avtobiografski značaj, zgodbice pa so deloma resnični dogodki iz življenja ljudi, ki jih je poznala ali samo srečala v različnih krajih in različnih časih, nekatere pa so tudi povsem izmišljene; včasih se ji je najprej ponudil naslov, včasih prvi stavek, včasih se je ideja porodila v sanjah … Tako kot dogodki so tudi nastopajoči izmišljeni ali ›zlepljeni‹ iz potez različnih ljudi, le čustva niso niti izmišljena niti izposojena, ampak pristna avtoričina. O vsem tem – vzgibih za pisanje in ustvarjalnih postopkih – piše v izčrpnem uvodu, ki je bil dodan izdaji leta 2009 in ki ga sklene s posvetilom materi, svoji največji podpornici. V njem izvemo veliko o njenem otroštvu, ki so ga zaznamovale številne selitve družine med ZDA in Mehiko, o večnem prilagajanju in občutku, da ne pripada ne eni ne drugi kulturi, o različnih službah, ki jih je opravljala, o pesniških in pisateljskih vzornikih ter nazadnje o spoznanju, da mora pravzaprav pisati o stvareh, o katerih ne vzorniki ne vrstniki ne morejo: o omejitvah, s katerimi se je soočala kot pripadnica svojega rodu, spola in razreda. Iz tega spoznanja so zrasle velike stvari – druženje in povezovanje z latinskoameriškimi pisateljskimi kolegi, priprava antologije, ustanovitev revije in dveh fundacij (Macondo Foundation z rednimi pisateljskimi delavnicami in Alfredo Cisneros Foundation za pomoč kolegom v stiski).

Tako roman kot uvod (v njem piše o sebi v tretji osebi kot o »mladi ženski, ki je bila jaz«) ponujata slikovito, avtentično in tudi družbenokritično sliko življenja neke skupnosti v preprosto berljivem, ljubeznivo poetičnem besedilu, brez jeze in obtoževanj. Po njenih besedah so to »prijazne zgodbice za utrujene ljudi, ki so očitno očarale izjemno široko občinstvo različnih narodnosti in vseh starosti«.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Rada bi pisala zgodbe, ki se ne bi menile za meje med žanri, med pisano in govorjeno besedo, med visoko literaturo in otroškimi pesmicami, med New Yorkom in namišljeno vasjo Macondo, med Združenimi državami Amerike in Mehiko. Res je, želi si, da bi pisatelji, ki jih občuduje, cenili njeno delo, a hkrati si želi, da bi v teh zgodbah uživali tudi ljudje, ki navadno ne berejo knjig. Ne želi si napisati knjige, ki je bralec ne bo razumel in ga bo zaradi tega sram.
Po njenem gre v zgodbah za lepoto. Lepoto, ki obstaja, da bi jo občudovali vsi, kot gruča oblakov, ki se pasejo nad našimi glavami. Zdi se ji, da ljudje, ki morajo delati, da preživijo, zaslužijo lepe zgodbice, ker nimajo veliko časa in so pogosto utrujeni. Zamislila si je knjigo, ki jo je mogoče odpreti na katerikoli strani, pa bo bralcu, ki ne ve, kaj je bilo prej ali kaj pride potem, vseeno nekaj povedala.
Zato eksperimentira in ustvarja besedilo, ki je zgoščeno in prožno kot poezija, reže stavke na kose, da prisilijo bralca v premor, da vsak stavek služi njej, in ne narobe, opušča narekovaje, da je zapis bolj tekoč in stran kar se da preprosta in berljiva. Da so stavki upogljivi kot veje in jih je mogoče brati na več kot en način.

/iz Uvoda/

Boki

/…/
Nekega dne se zbudiš in evo, tam so. Pripravljeni čakajo, kot nov buick s ključi v kontaktu. Da te odpeljejo kam?
Dobri so, da lahko pestuješ otroka, medtem ko kuhaš, reče Rachel in malo hitreje zavrti vrv za preskakovanje. Ta res nima domišljije.
Rabiš jih za ples, reče Lucy.
Če jih ne dobiš, se mogoče spreminjaš v moškega. To reče Nenny in tudi verjame. Taka je zaradi svojih let.
Tako je, pristavim, preden se ji Lucy in Rachel lahko posmehneta. Saj je neumna, ampak je le moja sestra.
Najpomembnejše pa je, da so boki znanstvena zadeva, ponovim, kar mi je že povedala Alicia. To so tiste kosti, po katerih veš, katero okostje je bilo moško, ko je bilo še človek, in katero žensko.
Cvetijo kot vrtnice, nadaljujem, ker je očitno, da sem edina, ki lahko prepričljivo kaj reče; znanost imam na svoji strani. Kosti se nekega dne kar razprejo. Kar tako. Nekega dne se nemara odločiš, da boš imela otroke, in kam jih boš dala? Moraš imeti prostor. Kosti ga morajo dati.
Ampak ne imej jih preveč, drugače se ti bo zadnjica razlezla. Tako to je, reče Rachel; njena mama je široka kot čoln. In me se samo zasmejemo.
Hočem reči, katera tukaj je pripravljena? Moraš vedeti, kaj početi z boki, ko jih dobiš, rečem; sproti si izmišljam. Moraš znati hoditi z boki, vaditi to, veste – kot če bi polovica tebe hotela v eno smer, druga polovica pa v drugo.
To je kot uspavanka, reče Nenny, tako zazibaš otroka v sebi v spanje. In potem začne peti aja tutaja, nočka prihaja ...
Že ji hočem reči, da je to nekaj najbolj trapastega, kar sem kdaj slišala, ampak bolj ko razmišljam ...
Ujeti moraš ritem, in Lucy začne plesati. Saj ji gre, čeprav malo težko drži svoj konec vrvi pri miru.
Natanko tako mora biti, rečem. Ne prehitro in ne prepočasi. Ne prehitro in ne prepočasi.
Malo upočasnimo kroženje obeh vrvi, da lahko Rachel, ki je ravno vskočila, vadi tresenje.
Hočem se tresti kot hoochie coochie, reče Lucy. Nora je.
Jaz se pa hočem gibati kot heebie jeebie, zagrabim iztočnico.
Jaz bi bila Tahiti. Ali merengue. Ali elektrika.
Ali tembleque!
Tembleque, ja. Ta je dobra.
In potem Rachel začne:

Skačem, skačem,
boke vrtim,
kot da sem kača
brez kosti.

Lucy počaka trenutek, da pride na vrsto. Razmišlja. Potem začne:

Punca s širokimi boki
pleše, da vse se trese,
poljubit pa je noče noben fant,
ker ...
ker je taka kot Krištof Kolumb!
Ja, ne, mogoče pa le. Ja, ne, mogoče pa le.

Na mogoče pa le se zmoti. Jaz si vzamem čas, zajamem sapo in vskočim:

Eni so suhi kot prekle,
enih se drži špeh,
in punca zgleda kot balon.
Men je vseen, kakšne dobim,
sam da boke dobim ...

Zdaj smo notri vse razen Nenny, ki še zmerom brunda aja tutaja, lunica vstaja. Taka je.
Ko se oba loka na široko razpreta kot čeljusti, Nenny skoči z druge strani noter, vrv dela tok-tok, zlati uhančki, ki ji jih je dala mama za prvo obhajilo, poskakujejo. Barvo ima tako kot pralno milo iz nafte, videti je kot rjav košček, ki ostane po pranju, trda kostka, moja sestrica. Odpre usta in začne:

Moja mama s tvojo mamo je obleke prala.
Moja mama tvoji mami eno je po nosu dala.
Kakšne barve kri je pritekla?

Pa ne te stare pesmi, rečem. Na svojo moraš skakat. Izmislit si jo moraš, razumeš? Ampak ona ne razume ali pa noče. Težko reči. Vrv se vrti, vrti, vrti.

Mi se z vlakom peljemo,
dobro voljo meljemo.
Ko pa se ustavi vlak,
hitro se prešteje vsak,
en, dva, tri, vlak si ti.
Ja, ne, mogoče pa le. Ja, ne, mogoče pa le ...

Jasno mi je, da sta Lucy in Rachel zgroženi, vendar ne rečeta nič, ker je moja sestra.
Ja, ne, mogoče pa le. Ja, ne, mogoče pa le ...
Nenny, rečem, ampak me ne sliši. Svetlobna leta daleč je. V svetu, kateremu me ne pripadamo več. Nenny. Skače. Skače.
En, dva, tri, ven greš ti!

© Modrijan založba, d. o. o., 2018