E-novice

Knjiga

Glad

Knut Hamsun»

prevod: Marija Zlatnar Moe

spremna beseda: Janez Pipan in Marija Zlatnar Moe

naslovnica: Damijan Stepančič

format: 135 × 220

strani: 224

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 10. 6. 2016

ISBN: 978-961-241-935-6

redna cena: 17,90 €

modra cena: 17,00 €

vaš prihranek: 0,90 €

na zalogi

Roman Glad (Sult, 1890) Knuta Hamsuna je bil v slovenščino prvič preveden že leta 1925, pet let po tistem, ko je Hamsun dobil Nobelovo nagrado. Roman so opisovali kot enega »najbolj vznemirljivih romanov vseh časov«. V njem spremljamo norveškega umetnika, ki se sprehaja po ulicah Osla in premaguje lakoto. Ta ga prežema vedno bolj, stadiji do popolne izčrpanosti pa so opisani v vztrajni, lucidni pisavi, ki odlično odseva razpadanje junakove resničnosti. Ko njegovemu telesu vedno bolj zmanjkuje energije, popušča vez telesa z življenjem, zato slabi tudi vez z resničnostjo, zaostrijo se njegova moralna načela, vse bolj divja pa postaja tudi njegova domišljija, zato ne more več dobro preceniti vsakdanjih okoliščin. Ko se telo bori za preživetje, vedno bolj usiha njegova empatija; vidimo, kako vse to vpliva na njegova čustva, ki nihajo od samovšečnosti do sovraštva do sebe. »Vidimo pa tudi moč človeškega duha, moč upanja, moč samoohranitvenega nagona, ki se oprime vsake, še najmanjše slamice,« je zapisala prevajalka Marija Zlatnar Moe v spremnem besedilu.
Hamsunov Glad je spremenil norveško književnost in začel novo obdobje evropske, zato mu je vredno posvetiti še prav posebno pozornost. Ob novem, sodobnem prevodu je objavljena izčrpna študija Janeza Pipana, ki je leta 2015 Glad postavil na gledališki oder.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.
Prevod knjige je finančno podprla fundacija NORLA (Norwegian Literature Abroad).

Preberite odlomek

na vrh strani

Ves čas hodim okrog in se imam predobrega za cel kup stvari, odločno odkimavam in govorim ne hvala. No, in kam me je to pripeljalo, spet sem na cesti. Celo ko sem imel odlično priložnost za to, nisem obdržal svojega lepega, toplega stanovanja, bil sem ponosen, poskočil sem za vsako besedo in kazal, da sem pravi moški, plačeval sem desetake na levo in na desno in odšel ... Strogo sem se oštel, ker sem zapustil svoje stanovanje in se znova pripeljal v pomanjkanje.
Poleg tega mi je prav vsega prav hudičevo malo mar! Nisem prosil za desetaka in ga skorajda nisem imel v rokah, ampak sem ga takoj dal naprej, izplačal sem ga popolnoma tujim ljudem, ki jih nikoli v življenju ne bom več videl. Takšen človek sem bil, vedno sem odplačal vse do zadnjega beliča, kadar je bilo treba. Če sem prav poznal Ylajali, tudi njej ni bilo žal, da mi je poslala denar, zato res ni jasno, zakaj se tukaj zdaj vznemirjam? Vsaj kakšnega desetaka mi pa že lahko pošlje kdaj pa kdaj. Ubogo dekle je vendar zaljubljeno vame, ha, mogoče celo nesmrtno zaljubljeno vame ... Tako sem sedel in se napihoval ob tej misli. Nobenega dvoma ni bilo, da je zaljubljena vame, ubožica! ...
Ura je bila pet. Po tem dolgotrajnem živčnem razburjenju sem se popolnoma sesedel in v glavi sem spet začutil prazni šum. Strmel sem tik predse, oči nisem premikal in gledal sem naravnost mimo lekarne Elefant. Lakota je divjala po meni in hudo sem trpel. Ko tako sedim in gledam v zrak, se mi pred očmi počasi jasno izriše postava, da jo končno jasno vidim in prepoznam: prodajalka peciva pri lekarni Elefant.
Zdrznem se, se vzravnam na klopi in začnem razmišljati. Ja, res je, to je bila ista ženska, pri isti mizi na istem mestu! Nekajkrat zažvižgam in tlesknem s prsti, vstanem s klopi in se odpravim proti lekarni. Nobenih nesmislov! Vseeno mi je, ali je to denar grešnika ali dobri kramarski denar iz kongsberškega srebra! Nočem biti smešen, človek lahko od nadutosti še umre ...
Stopim do vogala, zagledam žensko in se postavim prednjo. Nasmehnem se, poznavalsko pokimam in pripravim besede, da je bilo samoumevno, da se bom nekega dne vrnil.
Dober dan! rečem. Morda me ne prepoznate?
Ne, počasi odgovori in me gleda.
Še bolj se nasmehnem, kot da se samo prisrčno šali, da me ne pozna, in rečem:
Se ne spomnite, da sem vam pred časom dal kar nekaj kron? Takrat nisem ničesar rekel, kolikor se spomnim, ne, nisem, navadno tega ne počnem. Kadar ima človek opravka s poštenjaki, ni nobene potrebe po dogovorih in pisanju pogodb za vsako malenkost. Ha, ha. No, jaz sem bil tisti, ki vam je dal denar.
Ne, kaj res, vi ste bili! Ja, zdaj se vas pa spominjam, če prav razmislim ...
Hotel sem preprečiti, da bi se mi začela zahvaljevati za denar, zato hitro rečem, medtem ko z očmi že preiskujem pecivo na mizi:
Ja, zdaj bi pa vzel pecivo.
Tega ne razume.
Pecivo, ponovim, zdaj sem prišel po pecivo. Vsaj nekaj, prvi obrok. Saj ne potrebujem vsega danes.
Prišli ste po pecivo? vpraša.
Ja, seveda, po pecivo, ja! Odgovorim in se glasno zasmejem, kot da bi ji moralo biti že od vsega začetka jasno, da sem prišel po pecivo. In tudi s konca mize vzamem en kos, nekakšen francoski kruhek, in ga začnem jesti.
Ko ženska to vidi, se usloči, nehote se premakne, da bi zaščitila svoje blago, in mi da vedeti, da ni pričakovala, da se bom vrnil in ji ga vzel.
Ne? rečem. Kaj res ne? Je pa res hecna ženska! Je že kdaj doživela, da bi ji kdo dal kupček kron, ne da bi jih potem zahteval nazaj? No vidite! Je morda mislila, da je šlo za ukraden denar, ker sem ji ga tako vrgel? Ne, tega pa res ni mislila! No, to je dobro, zelo dobro! Tako rekoč prijazno je od nje, da me ima za poštenjaka. Ha, ha! Ja, resnično je dobra!
Ampak zakaj sem ji dal denar? Ženska se je razjezila in je to zavpila na ves glas.
Razložil sem ji, zakaj sem ji dal denar, razložil sem ji po tihem in temeljito: navajen sem, da to počnem, ker mislim, da so vsi ljudje dobri. Vedno, kadar mi kdo ponudi pogodbo, dokaz, zmajem z glavo in rečem ne, hvala. Bog mi je priča, da res to počnem.
Ampak ženska še vedno ni razumela.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016