Knjiga

Galíndez

Manuel Vázquez Montalbán»

prevod: Ferdinand Miklavc

spremna beseda: Peter Vodopivec»

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 464

vezava: trda

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-592-1

redna cena: 32,30 €

modra cena: 30,68 €

vaš prihranek: 1,62 €

na zalogi

Galíndez (1990) je pretresljiv roman, njegova osrednja zgodba pa je še toliko bolj srhljiva, ker temelji na resničnih dogodkih. Opisuje usodo Jesúsa Galíndeza Suáreza, španskega univerzitetnega profesorja v New Yorku, ki je zaradi svoje politične aktivnosti in raziskovalnega dela leta 1956 sredi belega dne izginil. Njegovo življenje je zaznamovalo emigrantstvo: po Francovi zmagi se je kot privrženec republike umaknil v Francijo in od tam v Dominikansko republiko, kjer pa se je ponovno znašel pod okriljem diktatorskega režima. Delovanje diktatorja Trujilla je po prebegu v ZDA želel predstaviti v doktorski disertaciji, kar ga je nazadnje stalo življenja. Čeprav že precej let pozneje podobno usodo doživi tudi študentka Muriel Colbert, ki je raziskovala to skrivnostno izginotje in prek katere v romanu spoznavamo Galíndezovo življenje.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

_______

ŠPANSKA DRŽAVNA NAGRADA ZA ROMAN 1991

Preberite odlomek

na vrh strani

»Muriel, zebe me. Mraz je.«
Pet metrov niže sitnari Ricardo. Dovolil ti je pet minut za to nekrologijo oziroma nekrofilijo, mar ni to isto? Dovolj mu je tega mraza do kosti, vlage, megle, ki grozi priti za vetrom, in tvojega romanja za izpraznjeno senco Jesúsa Galíndeza, ki je izginil v New Yorku, prav na Peti aveniji, 12. marca 1956, in trideset let pozneje ni nobene druge njegove prisotnosti razen tega kosa kamna, ki se zdi kot kamnit piškot. »Gospa Muriel Colbert. Oddelek za sodobno zgodovino, Univerza Yale. Kot svetnik za kulturo Mestnega sveta Amurria z veseljem sporočam, da sem Vam na razpolago pri zbiranju vseh podatkov o povezanosti Jesúsa Galíndeza z Amurriem, krajem njegovih prednikov. Prav pred nekaj meseci je bil odkrit kamnit spomenik, posvečen znamenitemu mučeniku baskovske domovine, in upamo, da se boste lahko sami prepričali o spoštovanju in spominu, ki ga posveča naš kraj enemu svojih največjih padlih sinov.«
»Muriel, ali ne bi bilo vseeno, če bi nadaljevala z objokovanjem v kakem bifeju, ob vroči kavici ali čašici? Vidim ti noge in rit in še pege so ti pomodrele.«
Veter bi lahko odnesel te drobne Ricardove kosti, zavite v zelo širok plašč mišje sive barve, kot ga mu opišeš, kadar želiš spodbuditi samozaverovanost japija, ki se oblači v trgovinah prêt à porter Adolfa Domíngeza.
»Jenkiji se navdušujete nad karirastimi oblačili rumene barve, v kombinaciji z oranžnimi čevlji.«
Zdaj ti namenja skoraj obupano prošnjo, s skrčenim telesom, s sklenjenimi rokami v molitvi k bogu tvojih odločitev, s svojim suhim obrazom, še ostrejšim zaradi mraza. Skušaš se osredotočati na kamen, priklicati spomin na Galíndeza, njegovega duha, vendar se ne prikaže, ostaja kamniti izgovor, da se ne bi dalo reči, da baskovsko ljudstvo, osvobojeno frankizma, ni ponovno sprejelo Galíndeza medse. Če te zajamejo čustva in se ti oči napolnijo s solzami, je to zaradi tega, kar nosiš v sebi, kar veš in si predstavljaš, ne zaradi te scenerije, mešanice umivalnika in pokopališča, v kateri nakopičena vlaga pretehta Galíndeza, niti zaradi panorame nekega Amurria, ki nima nič skupnega z majhnim krajem, ki ga je Jesús Galíndez častil od svojega otroštva, skoraj od trenutka, ko se je rodil v Madridu, sin in vnuk Baskov, Baskov iz Amurria, Amurriotarra je bil psevdonim, s katerim je v izgnanstvu podpisal mnogo svojih spisov. V biografiji, ki mu jo je, petindvajset let po izginotju, sestavil Pedro de Basaldua, mu tudi podeli rojstvo tukaj, v Amurriu, na neki 12. oktober 1915, toda v resnici se je rodil v Madridu, kjer sta živela in delala njegova starša. Zanesljivo je, da je v otroštvu cela obdobja preživel na posestvu starega očeta po očetovi strani, v Larrabeodeju ... »ki leži na vzpetini, sto metrov od zgodovinskega kraja, kjer so se ob drevesu Campa de Saraobe, ki ga ni več, stoletja zbirali svèti Ayalske dežele. S posestva, kamor sega tako zvonjenje zvonov Amurria kakor tudi Respaldize, je videti zelene gorske vrhove. V mladosti, ko je postal njegov duh dovzeten za domišljijo in sanje, se je večkrat na kratko podal v Quejano, do cerkve v župniji Tuesta, bisera z začetka 13. stoletja, in se prepustil ganjenosti ob kamniti grobnici velikega kanclerja Pedra Lópeza de Ayale, izjemno ugledne osebnosti in gospodarja teh krajev, ki so v njegovi duši pustili globoko in neizbrisno sled. Jesúsu je mati umrla, ko je bil še dete ...«
»Muriel. Zadnjič. Jaz grem.«
»Že prihajam.«
»Jesúsu je mati umrla, ko je bil še dete ...« Basalduov izraz si si še posebej zapomnila, takrat ko si v New Yorku, leta 1981, po Normanovem nasvetu prvič prebrala knjigo. »Jesúsu je mati umrla, ko je bil še dete ...« In še vedno šepetaš frazo, ko te sprejmejo Ricardove roke, bežen objem hvaležnosti, in nato njegova hladna roka pograbi tvojo in te vleče, da poskakuješ po stezi, da bi kar najhitreje prišla do avtomobila, ki vaju pričakuje z obetom skromne toplote in potovanja do posestva Migueloov, v lasti nekega Ricardovega strica po materini strani.
»Tega, da je moj drugi priimek baskovski, sem se zavedel pozno. Preden je začela Eta pobijati Špance, je bil baskovski priimek razlog za ponos. Bilo je, kot bi bil nekako drugačen, močan, skrivnosten. Čeprav smo ga otroci povezovali z Athleticom iz Bilbaa. Kreposten klub, kakor ti kritiki politike, ki so vedno vzor, ki mu ni nihče pripravljen slediti. Stric Chus se bo raznežil, ko bo videl, da mu je madridski nečak pripeljal nič manj kot severnoameriško raziskovalko baskovskih zadev.«
Izziva, vendar se ne odzivaš. Morda zato, ker si rahlo naveličana tega, kar sam imenuje špansko nagajanje, kakor da bi priznanje izvirnega greha ublažilo očitnost greha. Ali pa zato, ker ti je z roko segel pod krilo in ti ljubkuje premražena stegna in ti spet reče, že spet, da koža rdečelask praska po dlani kakor nežen smirkov papir.
»Kakšen se ti zdi spomenik?«
»Absurden.«
»Saj sem ti rekel, da tukaj nihče ne ve, kdo je bil ta Galíndez. Meni se zdi, kot bi mi govorila o Tutankamonu.«
»Zate se je prazgodovina končala pred desetimi leti.«
»Bolj ali manj. In miren sem brez ali pa s kar najmanj zgodovinskega spomina. Res ne razumem, zakaj hodiš skozi življenje med brskanjem po zgodovinskih spominih drugih. In niti dobro ne živiš od tega. Dali so ti bedno štipendijo.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Poglejte tudi

na vrh strani

Umor v centralnem komiteju »

Manuel Vázquez Montalbán »

Madrid slabih pet let po Francovi smrti. Tranzicija je v polnem razmahu, sprejeta je bila ustava in obetajo se volitve. Sestane se Centralni komite Komunistične partije Španije, ki je skoraj pol stoletja delovala v ilegali, in domala naravnost iz zapora vkoraka legendarni generalni sekretar Fernando Garrido. A še preden se seja dobro začne, se mahoma ugasnejo luči in generalni sekretar je umorjen. Prostor je hermetično zaprt, vsi izhodi pod nadzorom, v notranjosti sto štirideset članov centralnega komiteja in eden od njih je morilec.
Partija za razkritje skrivnosti najame zasebnega detektiva Pepeta Carvalha. »Sherlock Holmes je igral violino, jaz pa kuham,« pravi Carvalho, ki je strasten gurman, zato med politično-zgodovinskimi pričevanji, napetimi prizori in sarkastičnimi dialogi naletimo tudi na kak recept. Toda ekscentrični detektiv iz Barcelone nima dosti skupnega z uglajenimi, umirjenimi angleškimi kolegi: nosi pištolo, obračunava s pestmi, za zabavo zažiga knjige, za pomočnika in najboljšega prijatelja ima nekdanjega zapornika ter za dekle prostitutko.

več »