E-novice

Knjiga

Za resnico do zadnjega diha

Pater Ivan Tomažič, ustanovitelj Korotana

Jasna Kontler - Salamon»

spremna beseda: Peter Vodopivec»

naslovnica: Vesna Vidmar

fotografije: Tamino Petelinšek/STA, osebni arhiv p. Ivana Tomažiča, Jasna Kontler - Salamon, Metod Perme, Igor Modic/Delo, NUK, arhiv Irene in Marijana Pirc, Vincenc Rajšp, Silvestra Rogelj Petrič

format: 150 × 210

strani: 144

vezava: mehka, zavihi

izid: 12. 2. 2015

ISBN: 978-961-241-876-2

redna cena: 11,90 €

modra cena: 5,00 €

vaš prihranek: 6,90 €

na zalogi

Februarja 2014, malo pred petindevetdesetim rojstnim dnevom, se je izteklo dolgo in zanimivo življenje enega velikih Slovencev prejšnjega stoletja, klaretinskega patra Ivana Tomažiča. Čeprav knjiga odstira njegovo razgibano življenjsko zgodbo, ta ni v osredju. Njena osrednja tema je namreč dunajski visokošolski oz. študentski dom Korotan, ki si ga je p. Tomažič zamislil kot trajno podporo koroškim in drugim slovenskim študentom na Dunaju in ga je ob podpori mnogih tudi zgradil. Dal ga je v last celovški Mohorjevi družbi, ki naj bi, kot je bilo zapisano v pogodbi med njim in Mohorjevo, zagotovila izpolnitev poslanstva, ki ga je določil ustanovitelj p. Ivan Tomažič.
Dvajset let (od 1966 do 1986) je bil Korotan pod Tomažičevim vodstvom slovenska ustanova, ki je pod svojo streho sprejemala tako študente kot slovenske intelektualce različnih nazorov. Nato ga je pater predal v upravljanje Mohorjanom, ki so ga v pretežni meri spremenili v hotel. V pozni jeseni življenja je Tomažič v želji, da zaščiti prvotni namen doma, bojeval skoraj epski medijski boj s celovško Mohorjevo družbo in bil zato, takrat že skoraj oglušel, pahnjen v sodni proces na avstrijskem sodišču.
Z zgodbo p. Ivana Tomažiča in Korotana se je avtorica seznanila od blizu, v neposrednih srečanjih in pogovorih z njenimi glavnimi akterji in na osnovi pisnih dokumentov. Knjiga govori o neodgovornem ravnanju s prejeto dediščino, nepremišljeni prevladi finančnih apetitov in premislekov in pomanjkanju posluha za potrebe znanosti in izobraževanja v prostoru, v katerem živimo.

Preberite odlomek

na vrh strani

Sredi septembra 2009 so bili pokopani vsi upi p. Tomažiča, da bo Korotan ostal v lasti Mohorjeve družbe in tako vsaj deloma izpolnjeval poslanstvo, določeno ob ustanovitvi. Mohorjanom je namreč uspelo Korotan prodati, njegova nova lastnica je postala slovenska država. To se je zgodilo le slaba dva meseca pred odločitvijo dunajskega deželnega sodišča, ki je dejansko presodilo, da Mohorjeva ne bi smela ravnati v nasprotju s Tomažičevo voljo, zapisano v pogodbi.
Kako zelo je bil nad takšno prodajo prizadet, je pater izrazil tudi v pismu akademiku Boštjanu Žekšu, takratnemu ministru za Slovence po svetu:

Zelo sem razočaran nad slovensko vlado. Namesto, da bi se najprej zavzela za križanega (visim še na dveh sodiščih, kakor na dveh tramovih zaradi tožbe Mohorjeve), si je z Mohorjevo – pod križem – razdelila »moja oblačila«: Mohorjeva polno mošnjo denarja, slovenska vlada pa moj dom. Medtem pa še visim na križu. Morda z vašim pomilovanjem. To pa je vse. Ali veste, da ste barantali z mojim trudapolnim življenjskim dosežkom?

Pri tem pa je vendar potrebno omeniti, da akademik Žekš z nakupom neposredno ni imel nič in da je še pred tem v nekem pogovoru izjavil, da se mu zdi neprimerno, da bi Korotan po prodaji še vodila Mohorjeva družba (kar se je vseeno zgodilo).
Ključno vlogo pri vsem tem je odigralo Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki ga je v tistem času vodil Gregor Golobič. /.../
Patru Tomažiču, ki je po mnenju mnogih znal narediti tudi nemogoče, in to ne le pri Korotanu, je zares spodletelo le v enem, namreč pri realni oceni Mohorjeve družbe. Prepozno je sprevidel, da niti zgodovina te družbe niti zapisani plemeniti nameni ne zaležejo nič, če imajo ljudje, ki predstavljajo to ustanovo, drugačne namene. O tem, kako je bil skoraj do zadnjega navezan na Korotan, priča tudi to, da ga je to, kar je Pipp napisal o njem v koledarju Mohorjeve družbe za leto 2009, bistveno bolj prizadelo od podobnih navedb v slovenskih medijih.
Lahko bi rekli, da je vse skupaj klasična zgodba o tem, kako se lahko dobre stvari (Mohorjeva družba je to kot cerkvena bratovščina vrsto let bila) sprevržejo, če jim zavlada pohlep, ki pa ga lahko tisti, ki hoče (gl. intervju z dr. Korenom), prikriva s trditvijo, da s tem zgolj varuje interese Mohorjeve družbe. Vprašanje pa je, ali je to primerno za družbo, ki ni zasnovana na dobičku, temveč, vsaj formalno, ostaja cerkvena bratovščina, ki temelji na dobrih namenih.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015