E-novice

publicistika

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Begunstvo profesorja Tofana »

Kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

Knjiga prikazuje življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji ter begunca iz Črnovic (Bukovine, sedanje Ukrajine), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru. Zakonca sta bila leta 1929 ovadena na mariborskem Okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, ki je trdila, da je rodila njegovega otroka, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Njuna kazenska spisa, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ponujata enkratno razgrnitev težavnega vživljanja zakoncev v svet, ki je po prvi svetovni vojni rasel v novih miselnih okvirih.

več »

Bog kot zabloda »

Richard Dawkins »

Bog kot zabloda je temeljito argumentirana razprava o mestu in veljavi religij v človeški družbi, tako v preteklih dobah kakor tudi v našem času. Čeprav je argumentacija v precejšnjem delu usmerjena v izpodbijanje kreacionističnih zablod, značilnih za ameriško okolje, je kot metoda zanimiva tudi za evropske in slovenske bralce. Avtor do korenin pretrese pojme religij, dobrote, morale, zla, duha in še mnoge druge ter jih presvetli z biologistično lučjo, kar daje precej natančen rentgenski posnetek teh pojmov, dobljen skozi optiko modernega naravoslovja.

več »

Hitlerjevi pozabljeni otroci »

Moje življenje v Lebensbornu

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je.
Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav).

več »

Izgubljeni čas »

Eseji, kolumne, intervjuji

Andrej Inkret »

Izgubljeni čas Andreja Inkreta je dokumentarna knjiga sedmih esejev, 36 »nekih davnih zapisov« (nastalih med jesenjo 1989 in pomladjo 1992) in štirih daljših intervjujev. Eseji pripovedujejo o političnem komisarju Dušanu Pirjevcu - Ahacu in njegovem »hudem slovesu od vsega partizanskega«, o Prešernovem in Smoletovem junaku Črtomiru, o Šeligovem »uslišanem spominu« in Jančarjevi »noči arheologov«. Esejističnim besedilom sledijo aktualistične kolumne o »vmesnem času« – serija sprotnih, zelo osebnih, tako rekoč »literarnih« odzivov na razpad vzhodnoevropskega komunističnega kompleksa (in jugoslovanske politično-zgodovinske konstrukcije skupaj z njo), hkrati pa komentarjev in kritik najzgodnejše dobe slovenske državnosti.

več »

Jaz, Christiane F., kljub vsemu življenje »

Christiane V. Felscherinow s Sonjo Vukovic

Za usodo Christiane F. je izvedel ves svet. Milijoni bralcev so odraščali ob pretresljivih izpovedih te nemške najstnice, ki je bila pri trinajstih letih zasvojena z mamili in prostitutka. A kaj se je zgodilo zatem?
Petintrideset let pozneje se Christiane V. Felscherinow v spominu vrača v leta, ki so sledila izidu knjige Mi, otroci s postaje Zoo, in k številnim postajam svojega življenja do danes: od srečnih let v Grčiji do životarjenja v zaporu, od boja z odvisnostjo do srečanj z njenimi idoli rock and rolla, od trenutka, ko je v njeno življenje stopil njen angel varuh, do trenutkov sreče s sinom Phillipom.

več »

Kdo vlada svetu? »

Noam Chomsky »

Knjiga Kdo vlada svetu? v 23 ›slikah‹ prikaže zgodovinske korenine in aktualne posledice ameriškega intervencionizma povsod tam, kjer je politika v zadnjih dveh stoletjih prepoznavala strateške politične ali ekonomske prednosti, katerih Američani niso želeli prepuščati drugim – drugim (konkurenčnim) dejavnikom ali preprosto domačinom. Ker pa je svet nadvse raznobarven in je v njem težko totalitarno ohranjati eno sámo linijo hegemonije, ni treba veliko, da se iz začetne odločne in brezkompromisne obrambe ›tekovin‹ brutalnega kapitalizma rojevajo čudna protislovja. Lahko si ogledamo samo Bližnji vzhod, kjer je danes v zmešnjavi velikih vojn, groženj z jedrskim orožjem, nepreštevnih proksi in ad hoc vojn, celo nedoločenega števila držav in ad hoc samozvanih držav težko z zanesljivostjo reči, kdo je v katerem trenutku zaveznik ali nasprotnik kogarkoli drugega; sploh so pa ta razmerja fleksibilna, že davno ne več toliko odvisna od nacionalnih motivov (čeprav so tudi ti še vedno boleče živi: glej primer Palestina!) kot, zdi se, borzno-strateških projekcij svetovnih bogatašev.

več »

Kot konji, ki spijo stoje »

Paolo Rumiz »

Avgust 1914. Na rusko (vzhodno) fronto, borit se za Avstro-Ogrsko, za »svojega« cesarja, je krenilo tudi več kot sto tisoč mož iz Julijske krajine in s Tridentinskega. Bojevali so se v Galiciji, v Karpatih in na balkanskih bojiščih, in ko so se preživeli vrnili domov, je bila tam nova država, kraljevina Italija. Petindvajset tisoč se jih ni vrnilo, ležijo na več kot štiristo vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Izkušnjo preživelih je pod fašizmom prekril sramoten molk, ker so se borili na »napačni strani«, seznami padlih pod zastavo z dvoglavim orlom so se porazgubili ... »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?« se sto let po začetku prve svetovne vojne v knjigi Kot konji, ki spijo stoje (Come cavalli che dormono in piedi) sprašuje Paolo Rumiz. »Ni se smelo vedeti, da so se tisoči Italijanov častno bojevali za Avstrijo. [...] Najprej so bili preveč italijanski za Nemce, nato pa so postali preveč nemški za Italijane.«

več »

Mesto brez spomina »

Javni spomeniki v Ljubljani

Božidar Jezernik »

Kateri je najstarejši še stoječi javni spomenik v Ljubljani? Kakšne namene je imel Primož Trubar: ustvariti slovenski narod ali ponemčiti slovensko ljudstvo? Je bil Jurij Vega španski plemič? Je Ljubljana slovensko narodno središče zaradi geografije ali zaradi politike? Kako je mogoče, da slovensko mesto ne prenese pogleda na največjo umetnino, nastalo izpod rok slovenskega umetnika?
Na ta in še mnoga druga vprašanja opozarja pa tudi odgovarja knjiga Mesto brez spomina. Poglavje za poglavjem prehajamo obdobja slovenske zgodovine in jih opazujemo skozi lečo kulture, politike, gospodarstva, ljudske in »aristokratske« miselnosti. Obenem spoznavamo, kako zelo pomembno je v narodovem spominu tisto, kar aktualni nazori postavljajo v ospredje, pa tudi ono, kar ob tem neizogibno tone v pozabo.

več »

Milan Kučan, prvi predsednik »

Božo Repe »

Prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem, osamosvojitev Slovenije ter njeno vključevanje v evropske in druge integracije zamejuje obdobje pičlih 15 let od sredine osemdesetih let 20. stoletja do začetka tretjega tisočletja. V tem času je ključni pečat slovenski politiki vtisnil Milan Kučan, prvi slovenski predsednik. Za ta položaj je po osamosvojitvi Slovenije kandidiral dvakrat in obakrat – ob visoki volilni udeležbi – zmagal v prvem krogu. Leta 2002 je predsedniško mesto zasedel Janez Drnovšek, Kučan pa je ostal dejaven še naprej, pet let do zaprtja pisarne leta 2007 kot bivši predsednik.
Zgodovinar Božo Repe je knjigo o Milanu Kučanu zasnoval že leta 1996, pred koncem predsednikovega prvega mandata, in jo v letu ali dveh nameraval tudi objaviti. Kučan namreč sprva ni želel ponovno kandidirati, ko pa se je odločil drugače, je Repe delo odložil, namere, da ga dokonča in objavi, pa ni opustil.

več »

Na slepem tiru »

Dnevnik kulturnega urednika Dela, januar 1989–maj 1991

Jože Horvat »

Knjiga Na slepem tiru je Horvatov dnevnik iz časa, ko je bil urednik kulturne rubrike časnika Delo – natančneje, od 9. januarja 1989 do 14. maja 1991. Napisana je s perspektive neodvisnega, samostojnega novinarja, ki se je kot dolgoletni član kulturne rubrike Dela uveljavil kot suveren, kritičen komentator dogajanja v literaturi in kulturni politiki pa tudi kot zagovornik slovenske samobitnosti in idejnopolitično odprtega, pluralnega žurnalizma. S tem nazorom je kmalu po začetku urejanja kulturne rubrike naletel na nerazumevanje in čedalje večje zavračanje uredniškega kolegija. V glavnem so bili njegovi komentarji sicer deležni pohvale, toda z najvažnejšim predlogom – da naj bi uredniški kolegij edinega nacionalnega dnevnika Delo v času večstrankarskega sistema tvorila »koalicija različno mislečih«, ne pa skupina pripadnikov ene stranke (tedaj prenoviteljske) – ni uspel in je po dveh letih in pol odstopil ter se zaposlil pri založbi Mladika.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.