E-novice

publicistika

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Nad ledenikom in velemestnim šikom »

Biciklista med Alpami in Donavo med svetovnima vojnama

Janez Pirc »

Knjiga je pustolovska zgodba bratrancev Lada in Staneta tik pred drugo svetovno vojno na dvotedenskem, več kot tisoč kilometrov dolgem kolesarskem popotovanju po srednji Evropi. Avtor Janez Pirc, Ladov vnuk, je v tem literariziranem zapisu rekonstruiral popotovanje mladeničev, ki sta se poleti leta 1937 (zadnje poletje pred anšlusom) odpravila na dvotedensko kolesarjenje po delu takratne Dravske banovine, po Avstriji in kotičku Nemčije. Zgodba oriše osebne okoliščine njunega izleta ter predstavi kraje ob poti, kakršni so bili v tistem času, primerja pa jih tudi z današnjim stanjem. Na svojem popotovanju sta biciklista obiskala deželne prestolnice, kot so Celovec, Gradec in Salzburg, se spoznavala z velemestnim življenjem Dunaja, ceste pa so ju popeljale skozi številne vsaj na videz idilične alpske vasi in kraje vzdolž Donave.

več »

Washingtonski zapiski »

Božo Cerar »

Washingtonski zapiski so zabeležke slovenskega veleposlanika v ZDA od septembra 2013 do maja 2017, v času dveh ameriških predsednikov, Obame in Trumpa. Kronološko in širše obravnavajo ameriško in svetovno politiko, gospodarstvo, vojne in druga aktualna področja, norme in zakone, na katerih temelji (predvsem) zahodna družba in s katerimi skuša vplivati na preostanek sveta. Pred bralca razgrnejo ameriški način političnega delovanja, ki se precej razlikuje od našega, čeprav lahko v vse globljem razkolu med demokrati in republikanci, medsebojnem nagajanju in populizmu prepoznamo tudi tipične poteze slovenske politike. Cerar spregovori tudi o socialni podobi ZDA, o spornih zakonih, kot je ta o dovoljenem posedovanju in nošnji orožja, o ohlajajočih se odnosih med ZDA in Rusijo ter o širitvi »hladne vojne« na Vzhod.

več »

V službi diplomacije »

Roman Kirn

Roman Kirn, politolog in diplomat (1952), je začel svojo poklicno pot na zunanjem ministrstvu nekdanje Jugoslavije v Beogradu in na veleposlaništvu v Burmi, končal pa jo je kot slovenski veleposlanik v ZDA in na Nizozemskem. Življenje diplomata, ki vključuje tako delo na domačem zunanjem ministrstvu kot v tujini, je razgibano in raznoliko – še toliko bolj, če se obenem odvijajo prelomni zgodovinski dogodki. V času slovenskih prizadevanj za osamosvojitev je Roman Kirn sodeloval pri nastajanju samostojnega zunanjega ministrstva, pri pridobivanju mednarodnega priznanja Slovenije in pri oblikovanju njene zunanje politike. Bil je namestnik veleposlanika v Pragi in pozneje veleposlanik v najpomembnejših mednarodnih organizacijah, v OVSE na Dunaju in OZN v New Yorku. Vodil je tudi projekt ustanovitve ITF (Mednarodne ustanove – Fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min).

več »

Šest dni v Kataloniji »

Bojan Brezigar

Novinar in politolog Bojan Brezigar (Trst, 1948) se z vprašanji manjšin v Evropi ukvarja že več kot štiri desetletja. Pretežno s slovensko manjšino v Italiji, kateri pripada, ob zavesti, da je jezikovna in kulturna raznolikost eden temeljev Evrope, zapisan v njeni načelni definiciji enotnosti v raznolikosti. Ker pa je večina evropskih držav še vedno centralistična ter zanemarja kulturno in jezikovno raznolikost, imajo ljudje, ki se s temi vprašanji ukvarjajo, veliko dela. Brezigar je bil mnogo let aktiven v evropskih manjšinskih organizacijah. Sodeloval je z Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom, Svetom Evrope in Visokim komisariatom OVSE za narodne manjšine. Obiskal je domala vse manjšine zahodnoevropskih držav, o njih poročal in aktivno participiral v pogajanjih. Za marsikateri evropski manjšinski narod je Bojan Brezigar referenčna osebnost, tudi za Katalonce, s katerimi že dolgo sodeluje.

Šest dni v Kataloniji je knjiga o šestih dneh, ki so zaznamovali katalonsko jesen 2017.

več »

Na slepem tiru »

Dnevnik kulturnega urednika Dela, januar 1989–maj 1991

Jože Horvat »

Knjiga Na slepem tiru je Horvatov dnevnik iz časa, ko je bil urednik kulturne rubrike časnika Delo – natančneje, od 9. januarja 1989 do 14. maja 1991. Napisana je s perspektive neodvisnega, samostojnega novinarja, ki se je kot dolgoletni član kulturne rubrike Dela uveljavil kot suveren, kritičen komentator dogajanja v literaturi in kulturni politiki pa tudi kot zagovornik slovenske samobitnosti in idejnopolitično odprtega, pluralnega žurnalizma. S tem nazorom je kmalu po začetku urejanja kulturne rubrike naletel na nerazumevanje in čedalje večje zavračanje uredniškega kolegija. V glavnem so bili njegovi komentarji sicer deležni pohvale, toda z najvažnejšim predlogom – da naj bi uredniški kolegij edinega nacionalnega dnevnika Delo v času večstrankarskega sistema tvorila »koalicija različno mislečih«, ne pa skupina pripadnikov ene stranke (tedaj prenoviteljske) – ni uspel in je po dveh letih in pol odstopil ter se zaposlil pri založbi Mladika.

več »

Zadnjih sto let (1917–2017) »

Kratka zgodovina od jugoexita in sloexita do katalexita

Dimitrij Rupel

Zadnjih sto let slovenske zgodovine zamejujeta dva mejnika: Majniška deklaracija z zahtevo po združitvi Južnih Slovanov znotraj avstro-ogrske monarhije (1917) in končno določanje mej Slovenije z razsodbo arbitražnega sodišča (2017). Eden najbolj ključnih dogodkov tega obdobja pa je bila osamosvojitev, ki je temeljila na pravici naroda do samoodločbe.
Dr. Dimitrij Rupel, politik, profesor in pisatelj, je aktivno sodeloval tako pri osamosvajanju Slovenije kot pri njenem vključevanju v evropske in evroatlantske povezave. Pregled slovenske zgodovine dopolnjuje z osebnimi pričevanji, ki dodatno osvetljujejo zgodovinsko dogajanje.

več »

Kdo vlada svetu? »

Noam Chomsky »

Knjiga Kdo vlada svetu? v 23 ›slikah‹ prikaže zgodovinske korenine in aktualne posledice ameriškega intervencionizma povsod tam, kjer je politika v zadnjih dveh stoletjih prepoznavala strateške politične ali ekonomske prednosti, katerih Američani niso želeli prepuščati drugim – drugim (konkurenčnim) dejavnikom ali preprosto domačinom. Ker pa je svet nadvse raznobarven in je v njem težko totalitarno ohranjati eno sámo linijo hegemonije, ni treba veliko, da se iz začetne odločne in brezkompromisne obrambe ›tekovin‹ brutalnega kapitalizma rojevajo čudna protislovja. Lahko si ogledamo samo Bližnji vzhod, kjer je danes v zmešnjavi velikih vojn, groženj z jedrskim orožjem, nepreštevnih proksi in ad hoc vojn, celo nedoločenega števila držav in ad hoc samozvanih držav težko z zanesljivostjo reči, kdo je v katerem trenutku zaveznik ali nasprotnik kogarkoli drugega; sploh so pa ta razmerja fleksibilna, že davno ne več toliko odvisna od nacionalnih motivov (čeprav so tudi ti še vedno boleče živi: glej primer Palestina!) kot, zdi se, borzno-strateških projekcij svetovnih bogatašev.

več »

Kot konji, ki spijo stoje »

Paolo Rumiz »

Avgust 1914. Na rusko (vzhodno) fronto, borit se za Avstro-Ogrsko, za »svojega« cesarja, je krenilo tudi več kot sto tisoč mož iz Julijske krajine in s Tridentinskega. Bojevali so se v Galiciji, v Karpatih in na balkanskih bojiščih, in ko so se preživeli vrnili domov, je bila tam nova država, kraljevina Italija. Petindvajset tisoč se jih ni vrnilo, ležijo na več kot štiristo vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Izkušnjo preživelih je pod fašizmom prekril sramoten molk, ker so se borili na »napačni strani«, seznami padlih pod zastavo z dvoglavim orlom so se porazgubili ... »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?« se sto let po začetku prve svetovne vojne v knjigi Kot konji, ki spijo stoje (Come cavalli che dormono in piedi) sprašuje Paolo Rumiz. »Ni se smelo vedeti, da so se tisoči Italijanov častno bojevali za Avstrijo. [...] Najprej so bili preveč italijanski za Nemce, nato pa so postali preveč nemški za Italijane.«

več »

Hitlerjevi pozabljeni otroci »

Moje življenje v Lebensbornu

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je.
Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav).

več »

Vojna po vojni »

Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

»Veliko ljudi ne smatra za zločin, kar zakon v raznih državah prepoveduje.« Tako je v svojih neobjavljenih spominih zapisal dr. Ivan Jurečko, sodni izvedenec mariborskega Okrožnega sodišča v dvajsetih letih 20. stoletja.
Prva svetovna vojna je močno zamajala usidrane patriarhalne vzorce v kmečkih družinah, hkrati pa izrazito vplivala na psihično stanje mnogih vojakov. Po vrnitvi iz vojne s svojimi družinami niso več mogli vzpostaviti medsebojnih odnosov, kakršni so vladali pred vojno. Neizbežne vsakodnevne konflikte so pogosto reševali s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrinjalo besedno sporazumevanje.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.