E-novice

Knjiga

O ljubezni

Umberto Galimberti»

prevod: Matej Venier

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 160

vezava: mehka, zavihi

izid: 8. 7. 2016

ISBN: 978-961-241-972-1

redna cena: 18,90 €

modra cena: 17,95 €

vaš prihranek: 0,95 €

na zalogi

Filozof Umberto Galimberti v svoji razpravi O ljubezni (Le cose dell' amore, 2004) s filozofskega, sociološkega in psihološkega stališča preiskuje zapleteni skupek dogajanj, imenovan ljubezen, ki se dotika bistvenih modalitet človekovega bivanja: transcendence, svetega, prepovedanega oz. perverznega, rojstva, smrti, samote. Po analizi fenomena ljubezni v luči naštetih modalitet se Galimberti posveti duševnim procesom, znotraj katerih poteka ljubezensko dogajanje. Zvrstijo se poglavja o ljubezni v povezavi s strastjo, poželenjem, spolnostjo, idealizacijo ljubljene osebe, občutenjem sramu, ljubosumjem, poistovetenjem, željo po posedovanju, blaznostjo. Avtorjevo eruditsko poznavanje filozofije, psihologije in socioloških ved dokazuje izjemno bogat izbor literature: priča smo preizkušanju vseh pomembnejših konceptov ljubezni od antičnega grškega do psihoanalize in moderne strukturalistične misli. Galimbertijeva razprava določujoče umešča pojav ljubezni na duhovni zemljevid zahodne misli.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Zakaj knjiga o ljubezni? Zato, ker je ljubezen v dobi tehnike dobila povsem drugačno obliko, če jo primerjamo s prejšnjimi obdobji. Po eni strani je postala edini prostor, v katerem se posameznik lahko resnično izrazi, zunaj vlog, ki jih je prisiljen prevzemati v tehnično organizirani družbi. Po drugi strani je postal ta prostor, prav zato, ker je edini, v katerem se jaz lahko razvije in postavi svojo svobodo na kocko zunaj kakršnihkoli pravil ali vnaprej določenega reda, prizorišče skrajnega individualizma, kjer ljudje v drugem iščejo sebe, v odnosu pa bolj kot povezanost z drugim možnost za udejanjenje najglobljih plasti svoje osebnosti. V tehnično organizirani družbi, ki identiteto vsakogar od nas pojmuje zgolj kot uporabnost in sposobnost za delovanje v sistemu, katerega del smo, se namreč osebnost ne more več ustrezno izraziti.
Zaradi tega nenavadnega stanja je postala v naši dobi ljubezen bolj kot kdajkoli pogoj za samouresničitev, hkrati pa sama neuresničljiva, kajti v ljubezenskem odnosu ne iščemo drugega, temveč preko drugega samouresničitev.
V tradicionalnih družbah, od katerih smo se zaradi tehnike osamosvojili, je imel posameznik malo prostora za samostojno izbiro in iskanje lastne identitete. Če odmislimo pripadnike redkih skupin in maloštevilnih elit, ki so si lahko privoščili razkošje, da so gojili želje po osebni uresničitvi v ljubezni, ta ni potrjevala osebnega odnosa, temveč združitev dveh družin ali sorodstvenih skupin, ki sta si preko ljubezni zagotovili ekonomsko varnost, delovno silo za družinsko podjetje, potomce, ali pa nadaljnjo posest imetja oziroma sta si, če sta bili privilegirani, povečali podedovano premoženje in ugled.
Danes zveze med dvema osebama ne pogojuje več vsakdanji boj za preživetje ali prizadevanje, da bi obdržali oziroma izboljšali svoje življenjske razmere, družbene privilegije in ugled, temveč je plod osebne izbire v imenu ljubezni; nanjo namreč ne vplivajo gmotne razmere, razred, stan, družina, država, cerkev. Nad njo nimajo več moči – ne nad poroko, za katero se osebi odločita docela samostojno, ne nad ločitvijo in razvezo, s katerima se posameznika enako samostojno odrečeta drug drugemu.
Ljubezen tako izgubi svoje družbene povezave in postane absolutno (solutus ab, ločen od vsega); v njej lahko vsakdo sprosti svoj najgloblji jaz, katerega ne more izraziti v vlogah, ki jih zaseda v družbenem okolju.
Tako med območjem intimnega in družbo ni več izmenjave, osmoze, odnosa. Vsak član družbe je nosilec in izvajalec dejavnosti, kakršne mu opisuje in predpisuje sistem, kateremu pripada, ljubezen pa mu odpira prostor, da se lahko udejanji in izrazi; v njem odkriva svojo najglobljo bit onkraj vloge, ki mu jo predpisujejo. Pristnost, iskrenost, resnica, izpolnitev osebnosti najdejo v ljubezni prostor, ki jim ga družba odreka, odkar jo ureja racionalni tehnični um.
Od tega trenutka postane ljubezen mera za smisel življenja; nima druge osnove kot sebe samo, to je posameznike, ki jo živijo in se v njenem imenu odpovedujejo preračunljivosti, interesom, doseganju ciljev, celo odgovornosti, ki je nujna za družbeno dejavnost, da bi spet pridobili tisto spontanost, iskrenost, pristnost, verodostojnost, domačnost, ki jih v družbi ne morejo več izraziti in občutiti.
Kot protiutež družbeni resničnosti, ki nikomur ne dopušča, da bi bil tisto, kar je, ker mora vsakdo živeti tako, kot to od njega zahteva sistem, je ljubezen edini smisel njegovega odtujenega življenja, prizorišče za vlogo posameznika v družbi, prostor, v katerem lahko izživi svojo svobodo do meja anarhije. Če namreč čustvo po božje častimo kot edino in absolutno pot do samouresničenja, kaj nas lahko še zaščiti pred njegovo naravo, ki jo zaznamujeta nestalnost in nezanesljivost? Nič. Zato se v ljubezni pogosto skupaj pojavita graditev in rušenje; zanos in razočaranje hodita z roko v roki, udejanjenje in izguba samega sebe pa se v duševnih globinah stikata.
V dobi tehnike ljubezni ne omejujejo tradicionalne družbene vezi; je izključno v rokah posameznikov, ki se srečujejo med seboj, in temelji na skrivnem dogajanju v njihovi skriti notranjosti, edinem območju, v katerem pridejo do izraza človekove najbolj osebne in nujne potrebe. Navkljub svetu abstrakcij, statistik, številk, formul, funkcionalnosti, vlog izraža ljubezen resničnost posameznikov, ki se nočejo docela podrediti režimu racionalnosti, ki se vedno bolj širi in postaja vsemogočna; zaradi njene prevlade je iracionalnost, ki vlada v ljubezni, toliko bolj privlačna.
Kot edini preostali prostor za resnično osebnostno izpolnitev je ljubezen zadnji izhod iz brezimnosti in tiste skrajne osamljenosti, ki jo povzroča prekinitev družbenih vezi v dobi tehnike. Zaljubljenci se počutijo kot igralci v svetu, v celoti določenem z mehanizmi, in ne priznavajo nobene avtoritete nad svojo ljubeznijo, razen tiste, ki izhaja iz njihovih svobodnih odločitev. In če se je ljubezen nekoč uklanjala družbenim konvencijam, se danes kaže kot edino zatočišče, prostor, v katerem je posameznik varen pred temi konvencijami, zaradi katerih si nihče ne upa zares izživeti svoje biti.
Tako je, kot če bi ljubezen kljub resničnosti, ki jo uravnava tehnična racionalnost, zahtevala lastno resničnost, v kateri bi lahko vsakdo udejanjil samega sebe v odnosu z drugim. V ospredju, naravno, ni drugi, temveč on sam, iz nuje in torej onkraj blage volje ali zlih namer. Ali ni od tistega, ki čuti, da živi v družbi, ki mu ne dopušča pristnega stika s samim seboj, težko pričakovati, da ne bo iskal v ljubezni tistega jaza, brez katerega ne more živeti in ki ga sicer ne more odkriti?
Vendar se ljubezen pri tem sreča s svojo uganko: želja, upanje, slutnja možnosti, da jo udejanji zase, so v nasprotju z naravo ljubezni, ki je v svojem bistvu odnos do drugega, v katerem soudeležena prenehata igrati vloge in izvajati dejavnosti za izpolnitev določenega namena. V iskanju lastne pristnosti se spremenita v nekaj drugega, v nekaj, kar pred odnosom nista bila; eden drugemu odstirata različne resničnosti, se po naključju ustvarjata na novo, iščoč samega sebe v drugem.
Če je vse to res, se zdi, da v dobi tehnike, ki je, kakor se zdi, razbila vse družbene vezi, ljubezen bolj kot odnos do drugega postane krčeviti kult osebnega doživljanja, pač v duhu prenapetega individualizma, ki nam ga neprestano privzgaja naša kultura, za katero je drugi le sredstvo za rast lastne osebnosti.
Tako naj bi v dobi tehnike in proizvajalnega uma, ki priznava le dejavnosti, strogo usmerjene v izpolnjevanje določenega cilja, ljubezen kot zadnja možnost reševala posameznika pred tem neizogibnim scenarijem. Vendar ga nazadnje ponese v svet intimnih odnosov, v katerem je ti funkcija jaza, ki krčevito išče samega sebe, in zastavek za odkup iz družbene brezimnosti, v katero ga potiskajo razmere do meje, onkraj katere postane nepomemben.
Če si ljubezen z njenimi zanosnimi občutji in mukami razlagamo kot filozofijo v biografsko-terapevtskem smislu skrivljenega jaza, moramo ugotoviti, da je biografske podrobnosti iz zgodnjega otroštva, dostopne za psihoterapevtsko obravnavo, ne določajo v tolikšni meri, kot se na splošno misli. Mnogo bolj se ravna po svoji notranji logiki, po kateri skrita identiteta vsakega od nas doživlja svojo izpostavljenost drugemu, pri čemer se razočarana vedno znova umakne ob spoznanju, da je bil ta drugi le izgovor za udejanjanje samega sebe, torej za realizacijo osebnosti, ki se v družbi, podvrženi tehnični racionalnosti, skoraj ne more izraziti drugje kot v območju intimnosti.
Vendar posameznik ne more ubežati svoji samoti in še manj svoji nedostopnosti, ko išče intimnost zaradi sebe in ne zaradi drugega, kajti že z namenom, da bo v ljubezni odkrival sebe, je zaustavil vsak premik k transcendenci, k presežnemu, k onstranskemu, ki bi mu omogočil, da postavi na kocko svojo neprebojno samozadostnost in odpre vrzel ali tudi rano v svoji varovani istovetnosti. Nekakšen prelom v sebi, da bi lahko vstopil drugi. To je ljubezen.
Ne v iskanju sebe, temveč v iskanju drugega bomo zmogli – seveda moramo pri tem sami prevzeti tveganje – zlomiti svojo samozadostnost, spremeniti svojo identiteto, spodkopati njene obrambne okope. Če drugi ne gre mimo mene, kot hodimo mimo zidov, me spremeni. Ta sprememba me lomi, načenja, izpostavlja, a le kako naj brez nje pustim vstopiti drugemu, ki mi edini lahko dopusti, da sem še nekdo drug, da presežem samega sebe?
Ljubezen ni iskanje lastne skrite osebnosti, ki se ne more izraziti v družbenem življenju, temveč je razlastitev subjektivnosti, je bit, ki preseže subjektovo identiteto, je njegovo prepuščanje tej presežnosti; le drugi nas namreč lahko osvobodi bremena subjektivnosti, ki ne ve, kaj naj počne sama s sabo.
Kaj je to hrepenenje ljubimcev drug po drugem, medsebojno iskanje, dotikanje, če ne poskus vdora v njuni bitji v upanju, da bosta dosegla moralni vrhunec, resnično komunikacijo onkraj tiste navidezne komunikacije, v katero nas prisiljuje naša kultura funkcionalnosti in učinkovitosti?
Če naj ljubezen resnično odtehta tehniko in njej nadrejeni instrumentalni um, ne more biti iskanje sebe, ki poteka preko instrumentalizacije drugega, temveč mora biti brezpogojno izročanje sebe drugosti, ki načne našo identiteto, ne z namenom ubežati samoti ali stopiti se z identiteto drugega, temveč zato, da bi jo odprli tistemu, kar nismo, našemu niču.
Ljubezen se torej resnično postavlja kot radikalno rušenje stabilnosti, reda, identitete, lastnine, ki jih, če uporabimo Jaspersovo metaforo, uravnava zakon dneva (das Gesetz des Tages), ki ne ve ničesar o strasti do noči (die Leidenschaft zur Nacht), ki pogoltne vsako dnevno trdnost in identiteto, da si lahko ljubezen utre pot.
In z ljubeznijo drugi – pa ne zato, da bi jaz globlje občutil samega sebe, temveč zato, da bi lahko izgubil svoj dnevni jaz, ki mi ne dovoli vstopa v noč nerazločljivega, iz katere smo nekega dne vzniknili in s katero bi bilo neznansko nevarno izgubiti stik.
Zato pravimo, da ljubezen ni nekaj spokojnega, ni rahločutnost, zaupanje, udobje. Ljubezen ni medsebojno razumevanje, strinjanje, prijaznost, spoštovanje, strast, ki seže globoko v dušo ali omadežuje telesa. Ljubezen tudi niso tišina, vprašanja, odgovori, zaobljubljanje večne zvestobe, razhajanja nekoč skupnih namenov, prelomljene obljube in neizpolnjeni obeti, brodolom sanj ob prebujenju. Ljubezen je poseganje v integriteto posameznikov, dotikanje človekovih skrajnih meja.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Poglejte tudi

na vrh strani

Miti našega časa »

Umberto Galimberti »

»V nasprotju z idejami, ki jih mislimo, so miti ideje, ki si nas lastijo. Ne vladajo nam z razumskimi sredstvi, temveč s pomočjo psiholoških mehanizmov, zasidranih v globini naše duševnosti, kamor žarek razuma težko prodre. Kajti miti so preproste ideje, ki jih povzdignemo v mit, ker so udobne, ne povzročajo težav, omogočajo lažjo presojo, skratka, dajejo nam občutek varnosti in nam odvzemajo dvome o naši podobi sveta, tako da nas nemir spraševanja ne sili več, da bi jo razvijali.«
Tako začenja ugledni italijanski mislec, filozof in psiholog Umberto Galimberti uvod v knjigo Miti našega časa (I miti del nostro tempo, 2009), v kateri kritično pretresa ustaljene predstave o vrsti pomembnih vprašanj in pojavov, ki zaznamujejo naše življenje.

več »

Grozljivi gost: nihilizem in mladi »

Umberto Galimberti »

Grozljivi gost je lucidna filozofsko-psihološka analiza današnje mladine in vseh pojavov, ki jih povezujemo z njo, predvsem nihilizma, ki je rdeča nit tega dela, razvrednotenja vrednot, relativizma današnjega sveta, čustvene nepismenosti, uniformiranosti, brezbrižnosti, drog, depresije in nevroz, neangažmaja itn. Galimberti je zelo oster in kritičen, vendar ne moralizira, ne krivi mladih samih, temveč skuša bralcu pokazati družbeni kontekst. Vse podkrepi še s citati znanih filozofov in drugih avtorjev (Nietzsche, Heidegger, Hegel, Freud …).

več »