E-novice

Knjiga

Zadnjih sto let (1917–2017)

Kratka zgodovina od jugoexita in sloexita do katalexita

Dimitrij Rupel

naslovnica: Branka Smodiš

format: 160 × 235

strani: 232

vezava: trda

izid: 18. 11. 2017

ISBN: 978-961-287-067-6

redna cena: 24,90 €

modra cena: 24,90 €

na zalogi

Zadnjih sto let slovenske zgodovine zamejujeta dva mejnika: Majniška deklaracija z zahtevo po združitvi Južnih Slovanov znotraj avstro-ogrske monarhije (1917) in končno določanje mej Slovenije z razsodbo arbitražnega sodišča (2017). Eden najbolj ključnih dogodkov tega obdobja pa je bila osamosvojitev, ki je temeljila na pravici naroda do samoodločbe.
Dr. Dimitrij Rupel, politik, profesor in pisatelj, je aktivno sodeloval tako pri osamosvajanju Slovenije kot pri njenem vključevanju v evropske in evroatlantske povezave. Pregled slovenske zgodovine dopolnjuje z osebnimi pričevanji, ki dodatno osvetljujejo zgodovinsko dogajanje. Opisuje, kako je to obdobje doživljala njegova družina in on sam, pozneje tudi v vlogi zunanjega ministra, župana, veleposlanika itd. Vključeni so njegovi dnevniški zapiski, predvsem iz časa osamosvajanja Slovenije, ko je pomembno sooblikoval slovensko politiko.
Vprašanje samoodločbe je danes še zmeraj aktualno, države in narodi se še zmeraj odločajo za vstopanje v različne politične povezave ali izstopanje iz njih. Avtor obravnava tudi najnovejše dogajanje (izstop Velike Britanije iz Evropske unije, referendum o neodvisnosti Katalonije) in brez zadržkov podaja svoje mnenje o sodobnih političnih temah, med drugim o arbitraži o slovensko-hrvaški meji.

Preberite odlomek

na vrh strani

[27. junij 1991] Bilo je v zgodnjih jutranjih urah. Vrnil sem se s proslave, šel sem spat, toda po petnajstih minutah je zazvonil telefon. Povedali so mi, da so z Vrhnike odpeljali tanki, in zahtevali, da takoj pridem na izvršni svet. »Kako bom pa prišel do tja?« sem vprašal, pa so mi odgovorili: »Saj vas spodaj že čakajo.« Bilo je smešno, ko sem se vračal domov, barikad sploh nisem opazil, ko pa so me peljali na izvršni svet, jih je bilo na ulicah vse polno. Najprej sem šel k Peterletu. Bil je sam, v uniformi, in vrtel je telefone. Dogovorila sva se, da pokličem Mocka in druge. Odšel sem na ministrstvo, nato pa sem se odpravil h Kučanu. Pri njem so že sedeli Drnovšek, Kmecl in Zlobec, v predsobi sta bila zgrožena [Jožef] Školč in [Viktor] Žakelj. Rekli so, da bo seja predsedstva zjutraj ob osmih, zato sem šel na telefone. Mocka nisem dobil, na konzulatih v Ljubljani se nihče ni oglasil in zato sem se do njih odpravil z avtom. Nisem imel sreče, saj nisem našel nikogar. Pozneje so se opravičevali, da so spali, toda jaz sem vendar vztrajno zvonil pri njihovih vratih.
Čez dan sem govoril z Mockom, Genscherjem, De Michelisom. Razdelili smo si posel: nekatere je klical Drnovšek, druge Peterle, spet druge pa jaz. Takrat so se res našli ljudje, ki so nam bili pripravljeni pomagati. Vsi, s katerimi sem govoril, so mi dali svoje domače telefonske številke. Genscher mi je rekel, da ga lahko pokličem kadarkoli, De Michelis pa mi je kasneje povedal, da se je enkrat samkrat zgodilo, da je celo noč preživel v zunanjem ministrstvu. To je bilo takrat, ko so [naj bi] šli tanki iz Beograda in, je rekel, »takrat mi je pa res srajco v zadnjico potegnilo«. Bali so se totalne vojne in tega, da se bodo vojaški spopadi preselili na zahodne meje.

[…]

Kot vodja misije mednarodnih opazovalcev sem bil 1. oktobra 2017 priča katalonskemu referendumu. Bila je to nekakšna vrnitev v čas slovenskega osamosvajanja. Naša naloga je bila, da si ogledamo, kako poteka demokratični proces, in poročamo, če opazimo nepravilnosti. Govor Carlesa Puigdemonta 10. oktobra 2017 pa sem na britanski televiziji BBC gledal po vrnitvi v Ljubljano. Po poročilih iz Barcelone je predsednikovo besedilo v zadnjem trenutku doživelo nekaj sprememb, menda tudi po pogovoru s predsednikom Evropskega sveta Donaldom Tuskom. Katalonski predsednik je izjavil, da je zavezan rezultatom referenduma (92 odstotkov volivcev je podprlo neodvisnost), vendar je napovedal nekakšen premor.
Je mogoče Katalonijo primerjati s Kosovom, kjer so (ob podpori EU in ZDA) razglasili neodvisnost leta 2008, v času slovenskega predsedovanja EU? Njihov premor je trajal do leta 2010, ko je neodvisnost Kosovega potrdilo Mednarodno sodišče pravice (ICJ). Je Katalonijo mogoče primerjati s Škotsko, kjer so dva referenduma pripravili s podporo britanske države? Prvi referendum leta 1979 je bil referendum o decentralizaciji (angl. devolution). Predlog je podprla večina Škotov (51 odstotkov). V bistvu je šlo za znano evropsko načelo subsidiarnosti, torej za prenos pristojnosti na najprimernejšo (nižjo) raven. Drugače se je izšlo leta 2014, ko se je zoper neodvisnost izreklo 55 odstotkov volivcev.
Ponekod Katalonijo primerjajo s Slovenijo. Tudi v Sloveniji smo imeli premor: polletni premor od plebiscita (23. decembra 1990) do razglasitve neodvisnosti (25. junija 1991). V tem času smo se pripravljali na samostojno življenje, določali različne operativne skupine za varnost, gospodarstvo, finance … Natisnili smo svoj denar. Razglasitvi neodvisnosti je sledila vojna, tej pa na Brionih dogovorjeni 3-mesečni moratorij. Slovenski premor je trajal devet mesecev do oktobra 1991, nakar se je začel proces mednarodnega priznavanja, ki je trajal do pomladi leta 1992.
Katalonski dogodki so spominjali na slovenske v letih 1990, 1991 in 1992. Te letnice povedo, da se slovenska državnost ni zgodila v nekaj dneh, ampak dobro leto po plebiscitu/referendumu. Katalonskemu procesu je manjkala podlaga, ki je bila pri nas sestavljena iz padca berlinskega zidu, iz pomladnega vrveža po vsej Evropi, navsezadnje iz propada in razpada Sovjetske zveze. Naše podlage so bile močnejše od katalonskih. Slovenija je imela v času plebiscita tudi več državnih ustanov (razen obrambe in zunanje politike). Pritisk Beograda je bil podoben pritisku iz Madrida, pri čemer je bil španski predsednik vlade Mariano Rajoy vendarle vljudnejši od Markovića – da o Miloševiću ne govorimo. Slovensko osamosvajanje je bilo »ekspresno«, a je kljub temu trajalo najmanj eno leto. V Kataloniji so bolj nestrpni, a se bodo morali prilagoditi realnosti, pri čemer jim bo morala pomagati diplomacija.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017