E-novice

Knjiga

Washingtonski zapiski

Božo Cerar»

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 544

vezava: trda

izid: 13. 3. 2018

ISBN: 978-961-287-075-1

redna cena: 29,90 €

modra cena: 29,90 €

na zalogi

Washingtonski zapiski so zabeležke slovenskega veleposlanika v ZDA od septembra 2013 do maja 2017, v času dveh ameriških predsednikov, Obame in Trumpa. Kronološko in širše obravnavajo ameriško in svetovno politiko, gospodarstvo, vojne in druga aktualna področja, norme in zakone, na katerih temelji (predvsem) zahodna družba in s katerimi skuša vplivati na preostanek sveta. Pred bralca razgrnejo ameriški način političnega delovanja, ki se precej razlikuje od našega, čeprav lahko v vse globljem razkolu med demokrati in republikanci, medsebojnem nagajanju in populizmu prepoznamo tudi tipične poteze slovenske politike. Cerar spregovori tudi o socialni podobi ZDA, o spornih zakonih, kot je ta o dovoljenem posedovanju in nošnji orožja, o ohlajajočih se odnosih med ZDA in Rusijo ter o širitvi »hladne vojne« na Vzhod. Kdo in kako bo oblikoval svetovni red v prihodnosti, je vprašanje, ki se tiče vseh nas; za popestritev pa se Zapiski dotaknejo še ameriških običajev, ki se že udomačujejo tudi pri nas (npr. noč čarovnic), ameriških Slovencev in tega, koliko je Slovenija prisotna v zavesti Američanov.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Dr. Božo Cerar

na vrh strani

Preberite odlomek

na vrh strani

Thanksgiving je pristna ameriška zadeva in del ameriške tradicije. Pravzaprav najbolj ameriški praznik. Praznuje se vsak četrti četrtek v novembru. Za državni praznik ga je leta 1863 razglasil predsednik Abraham Lincoln. Praznik izvira iz časov naseljevanja Nove Anglije oziroma vzhodne obale ZDA in je bil sprva verski praznik, ko so se bogu zahvaljevali za dobro letino. Sčasoma se je spisek zahval razširil. Malce spominja na naše martinovanje. Danes je to dan, ko se sorodniki zberejo ob glavi družine ob zgodnji večerji, ki obvezno vsebuje pečenega purana. Izkaže se torej spoštovanje staršem in starim staršem ter okrepijo družinske vezi. Prihod družinskih članov je povezan s potovanji milijonov ter nepopisno gnečo na letališčih, železniških postajah in avtocestah. Če je božič največji praznik za otroke, je zahvalni dan številka ena za odrasle. Sčasoma se je ob tem dnevu izoblikovala vrsta tradicionalnih dogodkov od pomilostitve dveh puranov s strani predsednika države, zagotavljanja toplega obroka brezdomcem in tradicionalne povorke trgovske hiše Macy's v New Yorku do črnega petka in zadnje čase še spletnega ponedeljka. Zadnja dva dogodka sta tipično potrošniška, dejal bi – noro potrošniška. Namenjena sta množičnim brezglavim nakupom, »nakupujejo do nezavesti« – shop until they drop – po res precej nižjih cenah od običajnih (razprodaje pač). Skratka, še en primer, kako se neka stvar skomercializira, posebno ker se črni petek za marsikatero trgovino začenja že v četrtek popoldne. Nekaj podobnega se dogaja z drugimi prazniki. Bistvo praznikov se pomika v ozadje, v ospredje pa prihajajo razprodaje in preganjanje po trgovinah oziroma spletu.
Zahvalni dan, november 2013

Priča smo spopadu med zagovorniki širjenja pravic gejev in tistih, ki želijo zaustaviti premik v to smer. Poskus v Arizoni, da se zakonsko podprejo zasebna podjetja, ki iz verskih razlogov ne želijo nuditi storitev gejem in lezbijkam, je propadel. Guvernerka je na predlog zakona vložila veto z veliko podporo velekapitala. Vendar naj bi se podobni koraki skušali izvesti v še štirih zveznih državah. Pri tem se sklicujejo na I. ustavni amandma. Čeprav so v vse večjem številu zveznih držav dovoljene istospolne poroke, čeprav se politika do homoseksualcev v vojski spreminja in je tudi vse več javnih oseb in športnikov, ki razkrivajo svojo istospolno usmerjenost, na drugi strani ni tako majhno število tistih, ki imajo s tem težave. Vlagajo se zakonski predlogi in tožbe in skuša se ohraniti tradicionalno pojmovanje družine in zakonske skupnosti. Uradni Washington oziroma letno poročilo State Departmenta je medtem obsodilo diskriminacijo gejev v 80 državah sveta. Za ZDA odnos do gejev očitno postaja eno glavnih meril spoštovanja človekovih pravic v svetu – poleg svobode govora, političnih in verskih pravic in svoboščin. Košarkarska ekipa osebja ameriškega veleposlaništva v Moskvi je odigrala prijateljsko tekmo z ekipo ruskih gejev.
Svoboda veroizpovedi in pravice gejev, februar 2014

Lani sem omenjal prizadevanja, da se zaradi ogromnega števila žrtev vendarle nekoliko omeji nošenje osebnega orožja. Brez kakšnega uspeha. Nasprotno – zagovorniki ustavne pravice nošenja orožja so v zvezni državi Georgii slavili pomembno zmago. Naj se sliši še tako noro, tamkajšnji ravnokar sprejeti zakon s 1. julijem imetnikom orožnega lista dovoljuje nošenje orožja v gostilnah, cerkvah in vladnih ustanovah. Na šolah in univerzah je ta pravica pridržana le osebju.
S pištolo za pasom v gostilno in cerkev, april 2014

Težko, vendar nam je uspelo. Še ena stvar, ki na prvi pogled ne spada med moje zapiske. Vendar le na prvi pogled. V okviru obeleževanja dneva Evrope veleposlaništva držav članic EU organizirajo dan odprtih vrat. Stvar se je prijela in pred veleposlaništvi se vijejo vrste (hrane in pijače) željnih obiskovalcev. To je seveda izvrstna priložnost, da povprečnim Američanom nekoliko približamo našo državo in nas, Slovence – našo zgodovino, našo sedanjost, našo kulturo, naše navade, našo kulinariko, Slovenijo kot turistično destinacijo itd.
Osebja veleposlaništva je seveda premalo, da bi lahko kanalizirali in obvladovali vso to množico. Pomagali smo si z več deset prostovoljci od Minnesote do Alabame, svoje je pristavila tudi policija. Obiskovalci se niso seznanili le s kranjsko klobaso, potico, jabolčnim zavitkom in našo kapljico ter polko, zaigrano na frajtonarici. S pomočjo muzeja Slovenske narodne podporne jednote iz Pensilvanije, podružnic Ameriške slovenske zveze iz Marylanda in New Yorka, zavoda Turizem Ljubljana, gostilne Lectar iz Radovljice in ne nazadnje tudi nas, diplomatov, so izvedeli tudi marsikaj zanimivega. Svoje mesto so dobili tudi nekateri izdelki iz trgovinske izmenjave med Slovenijo in ZDA. Ob tej priložnosti smo odprli tudi razstavo del ameriško-slovenskega slikarja iz Minnesote Albina Zaverla ter spregovorili o letošnji dvatisočletnici Ljubljane oziroma Emone.
Skratka, bil je dogodek, za katerega je bilo treba pošteno pljuniti v roke in žrtvovati soboto in na katerega smo na veleposlaništvu lahko ponosni. Sta pa bila naša dva stažista študenta kar malce začudena nad takšno diplomacijo, ko je veleposlanik hodil okoli s pladnjem, njegova namestnica z metlo in krpo ter brhka mlajša sodelavka v narodni noši. Odprta vrata so odmevala v washingtonskih medijih, prav nič pa v slovenskih. Sicer pa, kakšna novica je to, če nekaj borih tisoč obiskovalcev za konec tedna zavzame naše veleposlaništvo, in še Američanov povrhu.
Kako na veleposlaništvu gostiti več kot štiri tisoč obiskovalcev v šestih urah, maj 2014

Zadnja anketa kaže, da bi nekdanjo zunanjo ministrico ZDA in soprogo nekdanjega demokratskega predsednika Billa Clintona na volitvah 2016 za predsednika ZDA podprlo 55 % vprašanih. Ravno to, da je bila prvi diplomat v državi, naj bi ji šlo močno v prid. Glede ameriške vloge v svetu in vodstva naj bi imela bolj možat pogled kot Obama. Zelo močno jo podpirajo zlasti ženske in starejši. Bila bi prva ženska na čelu ZDA. Govorice, da bi utegnila kandidirati, so vse močnejše. Sama jih sicer ne komentira. Po številnih njenih dejanjih sodeč, pa je v tem dimu kar veliko ognja.
Čeprav naj bi bilo njeno predsedovanje nekakšna kontinuiteta, pa naj spomnimo, da se je v preteklosti na zunanjepolitičnem področju pogostokrat razlikovala od sedanjega predsednika Obame. Tako je glasovala za vojno v Iraku in že na samem začetku podprla vojaško pomoč zmernim sirskim upornikom. Ruskega predsednika Putina je primerjala s Hitlerjem. Vseskozi se je zavzemala za promocijo demokracije v svetu. Je med vnetimi podporniki Izraela.
Popularnost Hillary Clinton, maj 2014

Kljub rednemu in obsežnemu poročanju veleposlaništvu v uradni sferi doma ni uspelo doseči kakšnega večjega zanimanja za tematiko TTIP. Slovenija nekako ni prepoznala niti opredelila lastnega interesa in ciljev. Ko so se pred dnevi po ljubljanskih ulicah odpravili nasprotniki sporazuma, so se vsaj nekateriv Ljubljani vendarle zganili. Nasprotniki sporazuma vrsto vprašanj zastavljajo povsem upravičeno, istočasno pa je očitno, da niso najbolje obveščeni, da so njihove interpretacije napačne in tudi protiameriško obarvane. Pričakovati je, da jih bo podprla tudi parlamentarna Združena levica. MGRT tako zdaj odkriva Ameriko in po sedmi rundi pogajanj EU-ZDA ugotavlja: »TTIP je izredno kompleksen in naj bi obsegal poleg običajnega dostopa na trg še področje regulatornih zadev in netarifnih ovir ter pravila. Gre za obsežen sporazum mešane narave (torej posega tudi v pristojnosti držav članic). Vsebina sporazuma obsega carine, zaščito investitorjev in področje dostopa na trg za investicije, področje javnih naročil, dostop na trg za storitve, sanitarne in fitosanitar- ne zadeve, tehnična pravila, področje regulatorne skladnosti kot celote in izbrane sektorje: avtomobilskega, kemičnega, farmacevtskega in drugo zdravstveno industrijo, informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, finančne storitve, strojno in električno opremo, varstvo intelektualne lastnine, trajnostni razvoj, olajševanje trgovine in carinske postopke, politiko konkurence, vprašanja, povezana s surovinami in energijo, posebno obravnavo malih in srednje velikih podjetij, pretok kapitala in transparentnost.«
V Sloveniji odkrivamo TTIP, oktober 2014

Če se proti koncu oktobra zapeljete po ameriških mestih in podeželju, boste okoli hiš opazili nenavadno mnogo umetnih pajčevin, lobanj, okostnjakov, poslikanih in izvotljenih buč in najrazličnejših prikazni. Vse to naj bi izvabljalo občutke nekakšne mračnosti, strahu in nadnaravnosti – vendar na igriv način. Halloween naj bi bil tipično ameriški praznik, ki pa se prijemlje tudi drugod po svetu. Še en ameriški izvozni artikel. Korenine pa je vendarle najti v Evropi; skozi čas so Američani pač dodali še kaj povsem svojega. Začetki torej segajo na Irsko, med tamkajšnje Kelte. Ti so namreč 1. novembra praznovali konec žetve in začetek novega leta ter verovali, da je to čas, ko se duše pokojnih pomešajo z živečimi. Tudi trick or treat – »nagajivo dejanje ali pogostitev z dobroto« – izvira iz keltskih časov. Keltski duhovniki so hodili od hiše do hiše in prosili za denar. Če ga niso dobili, so zavili vrat gospodarjevi ovci. Krščanska cerkev je imela z vsem tem določene težave in pri tem nemalokrat videla vpliv hudiča. Tako je tudi ta postal sestavni del celotne zadeve. Tako ali drugače so s krščanstvom prišli vsi sveti – All Saints' Day ali All Hallows' Day – in predvečer tega dne je postal znan kot Halloween. V pozdrav blodnim dušam so se prižigali sveče in kresovi. Te se očitno niso dale odpraviti in so ostale v ljudskem verovanju. Da bi te duše – pa tudi razne vile, škrate in seveda čarovnice ter duhove – nekako potolažili, so ljudje pred hišni prag nastavljali hrano in pijačo. Sčasoma so se začeli še sami napravljati v ta bitja in zganjati norčije v zameno za hrano in pijačo. Vse tovrstne navade in s tem Halloween so irski priseljenci prinesli v ZDA šele v 19. stoletju. Trkanje našemljenih na vrata in spraševanje po dobrotah – moderna različica trick or treat – pa sta polno zaživeli šele po drugi svetovni vojni. Tudi izrezana buča s svetilko znotraj izvira iz stare evropske ljudske zgodbe. Kovač Jaka se je zameril tako svetemu Petru kot hudiču. Nima vstopa ne v nebesa ne v pekel, in tako s svetilko tava med dvema svetovoma. Ne tava pa ameriška živilska in oblačilna industrija, ki Halloween s pridom izkorišča in pri tem proda ogromno priložnostnih slaščic in oblačil. Kar za nekaj milijard dolarjev. Na svoj račun pa pridejo seveda tudi pridelovalci buč.
Sam imam raje naše puste šeme. Bolj vesele so in odganjajo zimo oziroma kličejo pomlad. S Halloweenom pa se zima šele začne.
Halloween (noč čarovnic), oktober 2014

Varnostni svet OZN je zavrnil predlog resolucije, ki je predvidevala sklenitev miru v roku enega leta in umik Izraela na meje iz leta 1967 v treh letih. ZDA niti ni bilo treba uporabiti veta. Sekretar Kerry je že pred glasovanjem prepričal dovolj članic, da so se vsaj vzdržale. ZDA so imele težave tako s časom (nekaj mesecev pred izraelskimi parlamentarnimi volitvami) kot z vsebino. Menijo, da se mir ne more doseči enostransko, vsiljeno od zunaj, ampak le s pogajanji. Kako je z njimi, pa bi morali Američani dobro vedeti, saj so si doslej (tudi Kerry osebno) na njih že večkrat polomili zobe. Brez internacionalizacije, zunanjega pritiska, takega ali drugačnega, na obe strani oziroma s strani ZDA predvsem na Izrael, enostavno ne bo šlo. Palestinci, razočarani, ker zadostnega ameriškega pritiska ni, se ozirajo za pritiskom oziroma posredovanjem koga tretjega (Evropa, OZN). Zato koraki v OZN, ki jim bo sledil pristop Palestine k Rimskemu statutu Mednarodnega kazenskega sodišča in še kakšnim dvajsetim mednarodnim pogodbam.
Palestinci so se očitno odločili za diplomatsko vojno, za diplomatsko intifado. Priča smo tudi neke vrste zgodovinski prelomnici, ko se Palestinci od ameriškega posredovanja obračajo k drugim možnim posrednikom. Vsekakor zaušnica Obamovi administraciji. Pristop Palestine k Mednarodnemu kazenskemu sodišču (MKS) in (pričakovana) vložitev obtožnice zoper Izrael za vojne zločine na palestinskem ozemlju pa sta med palestinskim vodstvom še pred meseci veljala za t. i. skrajno opcijo, zadnjo možnost. MKS se najbrž še nikoli ni ukvarjalo s tako pravno zapleteno in politično občutljivo zadevo. Sprašujem se, kdaj, če sploh, jo bo končalo.
Palestinci in Izraelci se še naprej vrtijo v začaranem krogu, december 2014

So trenutki, ko je lepo biti veleposlanik v ZDA (in verjetno tudi v kakšni drugi državi). Med primere, ko te prevzemajo občutki zadovoljstva in ponosa, vsekakor spadajo uspehi hokejista Kopitarja, košarkarja Dragiča in te dni doajenke med našimi športnimi ambasadorji Tine Maze. Nepopisni so občutki ob tišini, ki zavlada v ciljni areni smučarskega svetovnega prvenstva v alpskem smučanju v Beaver Creeku v Koloradu, ko naša Tina, državljanka majhne srednjeevropske države, prehiti domačo favoritko Lindsey Vonn ali ko ob podelitvi njene zlate medalje slovensko himno zapoje zborček ameriških osnovnošolcev. Odveč je pripomniti, kaj tovrstni uspehi pomenijo za prepoznavnost naše države.
Lepo je biti ambasador ob naših »ambasadorjih«, februar 2015

Prave tekme, ki bo zagotovo najdražja v ameriški zgodovini, seveda še ni, se pa očitno začenja ogrevanje. Ocenjuje se, da bo moral predsedniški kandidat ene ali druge osrednje stranke do volitev zbrati milijardo dolarjev. Kandidature so že razglasili republikanski senatorji Cruz, Paul in Rubio. Prvi in tretji sta kubanskega porekla. Enako je storila – in s tem prav nikogar ni presenetila – bivša demokratska senatorka in zunanja ministrica Hillary Clinton, ki ima med demokrati ogromno prednost pred drugimi morebitnimi kandidati. Na republikanski strani je pričakovati še kar nekaj kandidatur, npr. Walkerja, guvernerja Wisconsina in ne nazadnje Jeba Busha. Ta se trudi dokazovati, da se vendarle razlikuje od brata Georgea, in ubirati sredinsko pot. Večina drugih dejanskih in potencialnih republikanskih kandidatov se nagiba krepko v desno oziroma v smer »čajank«. Bo pa njihov skupni imenovalec udrihanje čez Clintonovo. Ta se bo v svoji kampanji očitno osredotočila na odpravljanje ekonomskih neenakosti oziroma na srednji in delavski razred ter skušala zadržati podporo Obamovih privržencev – mladih, pripadnikov manjšin, istospolnih itd. Skušala bo tudi igrati na karto ženske, mame in babice oziroma prve ameriške predsednice. Prepričanje širših množic, da je precej blizu elitam in Wall Streetu ter da je hitro pripravljena uporabiti vojaško silo, pa ji ne gre najbolj na roko. Tudi dejstvo, da bi bil to že tretji zaporedni demokratski mandat, ji – zlasti pri neopredeljenih volivcih – ni v prid, saj si ljudje večinoma že po naravi želijo sprememb.
Kot kaže, ne gre izključiti, da bi bil lahko prihodnji predsednik ZDA ženska, pripadnik Clintonovega ali Bushevega klana ali celo kubanskega porekla.
Začenja se ogrevanje v tekmi za novega predsednika ZDA, april 2015

Slovenski katoliški cerkvi svetega Janeza evangelista v Milwaukeeju daje njeno slovensko obeležje le še delno slovensko petje med nedeljsko mašo. Cerkev bo prihodnje leto praznovala stoto obletnico. Vendar je samo še vprašanje leta ali dveh, ko bo v njej slovenska beseda dokončno utihnila. Bogoslužje namreč že vrsto let poteka v angleščini. »Samo še devet ostarelih pevcev in pevk zmore toliko moči, da se po stopnicah povzpne na kor,« se mi je potožila Micka Bergant, vodja zbora. Slovensko petje bi farani, tudi mladi, sicer radi poslušali, a kot rečeno, ne bo nikogar več, ki bi ga zmogel. Micka mi je omenila tudi lastno zgodbo, anekdoto, ob kateri bi se človek smejal in jokal hkrati. Svoji hčerki (ali vnukinji) je ob večerih pela našo narodno Rasti, rasti rožmarin. Nekega večera, ko se ji je zdelo, da je hčerka bodisi zaspala bodisi je njeno petje ne zanima več, je sredi pesmi umolknila in hotela oditi iz sobe. Pa se hčerka vzdrami in jo v angleščini zaprosi, da nadaljuje tisto Rusty, rusty wash machine – Zarjaveli, zarjaveli pralni stroj.
Rusty, rusty wash machine, september 2015

V svojih zapiskih sem skušal beležiti spremembe, ki smo jim priča v ZDA. Omenjal sem tehnološki razvoj, internet, nove načine pridobivanja energije itd. Tudi spremembe v sami ameriški družbi so velike: rasna, etnična raznolikost, upadanje religioznosti, drugačno pojmovanje položaja žensk, družine, zakonske zveze, istospolnih zvez itd.
Večino gospodinjstev že predstavljajo neporočeni pari. V mestih imajo gospodinjstva v 40 % le enega samskega člana. Kljub težavam, ki sem jih omenil, se zaposluje čedalje več žensk, marsikdaj so to samohranilke. Povečuje se število medrasnih zvez. 40 % prebivalcev New Yorka in Los Angelesa je bilo rojenih v tujini. V Miamiju na Floridi znaša ta odstotek 58. Raste število pripadnikov manjšin. Ljudje se spet raje naseljujejo v mestih kot v predmestjih in na podeželju. V cerkve zahaja vse manj ljudi. Neverujočih je že več kot protestantov. Za krepko večino Američanov so istospolne zveze, rojevanje otrok zunaj zakonske zveze, spolni odnosi med neporočenimi, zakonske razveze moralno sprejemljivi. Skratka, ZDA postajajo rasno mešana, priseljenska, multinacionalna in multijezikovna (poleg uradne angleščine prednjači predvsem španščina) družba. ZDA postajajo zelo raznolike, liberalnejše in kulturno tolerantnejše. Povedano še preprosteje: ZDA postajajo manj belo in bolj afriškoameriško, latinskoameriško in azijsko obarvane. Bela delavska populacija, ki je nekdaj dajala identiteto celotni ameriški družbi, izgublja moč. In temu se upirajo Trump in njegovi (beli) privrženci. Priklicati skušajo stare čase. Kolo zgodovine se da mogoče upočasniti, ne pa obrniti. Politično gledano, nobena izmed omenjenih demografskih smernic dolgoročno ni v prid republikancem.
Nova Amerika, november 2015

Mislimo seveda na Melanijo Knavs iz Sevnice, nekdanjo manekenko in zdaj ameriško državljanko in (tretjo) soprogo Donalda Trumpa. Bolj ko se razplamteva boj za nominacijo republikanskega predsedniškega kandidata, pogosteje se Melania pojavlja v ameriških medijih. Seveda skuša pomagati svojemu soprogu, četudi s slovenskim naglasom. Obstaja pa občutek, da je v stikih z zunanjim svetom nekako omejena in da so njeni javni nastopi pod skrbnim nadzorom. Ostaja v senci zgovorne in očitno precej sposobne Trumpove hčerke Ivanke iz prvega zakona.
S precej tega, kar je doslej izustil Trump, se ne strinjam. Tudi Melania se s prav vsako potezo svojega soproga in njegovim besednjakom ne strinja in mu to po lastnem zatrjevanju tudi pove. Seveda pa svojega soproga vendarle na vse pretege hvali. V nasprotju s Trumpom Melania deluje umirjeno, spoštljivo in spravljivo. Je pa bolj redkobesedna, govori sicer več jezikov, ne spušča se v zahtevnejše razprave in nima posebnega smisla za humor. S kakšno veliko priljubljenostjo v javnosti se zaenkrat še ne more pohvaliti. Kot uradni predstavnik Slovenije in zavedni Slovenec cenim, da ne skriva svojega porekla in da je svojega sina naučila slovensko. Tudi ko sva se s soprogo srečala z zakonskim parom Trump, se je Melania z nama zadržala v daljšem pogovoru v slovenščini ob očitno ne najbolj zadovoljnem Donaldu. Moram pa dodati, da stikov s slovensko izseljensko skupnostjo nima in da na pisma dopisovalcev, ne le slovenskih, ne odgovarja.
Z Melanio se seveda povečuje prisotnost, vidnost Slovenije v ameriški javnosti, in kot pravijo v Ameriki: There's no such thing as bad publicity oziroma Vsaka publiciteta je dobra.
Melania, marec 2016

Novi generalni sekretar svetovne organizacije je postal António Guterres, nekdanji predsednik vlade Portugalske in kasneje visoki komisar OZN za begunce. Dr. Türku torej ni uspelo. Njegov neuspeh je tudi neuspeh naše diplomacije. V transparentnem delu procesa je dr. Türku dobro kazalo in njegova kandidatura je pripomogla k prepoznavnosti Slovenije. Kasneje je začel toniti. Zakaj, še ni jasno. Bilo bi zanimivo poznati razmišljanja in dogovarjanja velikih v zakulisju. Fines visoke politike očitno še ne obvladamo. Ob zadnjem glasovanju je dr. Türk pristal na sedmem do osmem mestu, kar je vsekakor razočaranje. Še hujše je, da je med petimi stalnimi članicami Varnostnega sveta dobil le en glas podpore. Najmanj od vseh kandidatov. So se ga članice z Zahoda »zbale«? Čas za generalnega sekretarja vzhodno oziroma jugovzhodno od Dunaja očitno še ni napočil. Razočaranje predstavlja tudi ravnanje Rusije, ki je kot predsedujoča Varnostnemu svetu ta mesec postopek na hitro zaključila in ni vztrajala, da novi generalni sekretar pride iz vzhodnoevropske skupine. Ta je bila po nepisanem pravilu zdaj na vrsti. Rusija je še nedavno trdila, da glede tega ne bo popustila. Zdaj je jasno, da pravila o regionalni rotaciji ni. Precej so si krive tudi same članice vzhodnoevropske skupine, ki niso dovolj odločno vztrajale pri njem in ki se niso bile sposobne poenotiti o skupnem kandidatu (kot so se predtem azijske države). Sicer pa je Guterres vodil vse od prvega poskusnega glasovanja dalje. In njegovi zmagi je težko oporekati.
Novi generalni sekretar OZN, oktober 2016

Z ozirom, da jo redno izvaja novoizvoljeni predsednik ZDA, impulzivni Trump, katerega tviti odmevajo po Ameriki in svetu, bomo o njej še veliko slišali. Tviti namreč dajejo neposreden uvid, kaj si Trump misli o svetu okoli sebe, oziroma mu omogočajo, da ga oblikuje po svojem okusu. Vse kaže, da bo Trump s tviti tudi vladal. Nekdo je dejal, da bi v tem primeru družbeno omrežje pravzaprav postalo kar del ustavne ureditve. Trump sicer ni prvi, ki se je z namenom neposredne komunikacije z javnostjo zatekel k določenemu mediju. Za pretekle predsednike sta bila to radio in kasneje televizija. Precej široko pa je mnenje, da je zunanja politika preveč zapletena, da bi jo bilo mogoče voditi s tviti. Ti naj bi s svojo hitrostjo ne predstavljali odgovornega načina komuniciranja med državami. En sam tvit, ena sama lažna vest, ki jo vsebuje, lahko povzroči občuten padec delnic na svetovnih borzah ali pa celo zaneti vojno. Drugi spet tvite dopuščajo, če so del strategije.
Tovrstna diplomacija vsekakor moti Kitajsko, ki daje prednost staromodni diplomaciji za zaprtimi vrati. Zunanja politika naj bi ne bila otroška igra ali kot sklepanje poslovnih kupčij, je zapisala njihova državna tiskovna agencija. Tviter je na Kitajskem sicer že nekaj let prepovedan.
Tviterska diplomacija pridobiva pomen, januar 2017

© Modrijan založba, d. o. o., 2018

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.