E-novice

Knjiga

V službi diplomacije

Roman Kirn

spremna beseda: Boštjan Udovič

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 424

vezava: trda

izid: 20.2. 2018

ISBN: 978-961-287-074-4

redna cena: 29,90 €

modra cena: 29,90 €

na zalogi

Roman Kirn, politolog in diplomat (1952), je začel svojo poklicno pot na zunanjem ministrstvu nekdanje Jugoslavije v Beogradu in na veleposlaništvu v Burmi, končal pa jo je kot slovenski veleposlanik v ZDA in na Nizozemskem. Življenje diplomata, ki vključuje tako delo na domačem zunanjem ministrstvu kot v tujini, je razgibano in raznoliko – še toliko bolj, če se obenem odvijajo prelomni zgodovinski dogodki. V času slovenskih prizadevanj za osamosvojitev je Roman Kirn sodeloval pri nastajanju samostojnega zunanjega ministrstva, pri pridobivanju mednarodnega priznanja Slovenije in pri oblikovanju njene zunanje politike. Bil je namestnik veleposlanika v Pragi in pozneje veleposlanik v najpomembnejših mednarodnih organizacijah, v OVSE na Dunaju in OZN v New Yorku. Vodil je tudi projekt ustanovitve ITF (Mednarodne ustanove – Fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min).
Slovenijo je kot diplomat spremljal od njenih začetkov, v času velike negotovosti, a tudi odločenosti; spremljal jo je na vrhuncu njenega zunanjepolitičnega ugleda, ko je leta 2008 predsedovala EU, vse do zadnje pomembnejše odločitve, razsodbe arbitražnega sodišča o slovensko-hrvaški meji. V spominih opisuje svojo diplomatsko kariero ter kritično presoja dobre in slabe plati slovenske diplomacije v preteklosti, ocenjuje trenutno stanje v zunanji politiki in razmišlja o prihodnosti slovenske diplomacije.
Knjiga nam razkriva življenje, posvečeno diplomaciji, življenje v službi diplomacije, ta pa je po osnovnem namenu v službi države. Spomini, zbrani v knjigi, tako niso le spomini posameznika, temveč hkrati tudi spomini na pot, ki jo je v tem času prehodila država.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Drugi dan v Helsinkih, 26. junija, me je zbudil telefonski klic namestnika ministra Zorana Thalerja, ki mi je razburjeno poročal, da so tanki jugoslovanske armade iz Vrhnike krenili proti Ljubljani in da je stanje skrajno resno. Priložnost za opozorilo in takojšnje seznanjanje mednarodne javnosti o dogajanju v Sloveniji je bila pri roki in še isti dopoldan sem jo izkoristil za informiranje udeležencev zasedanja predstavnikov članic, opazovalcev in gostov Sveta Evrope. Med gosti je bila tudi delegacija jugoslovanskega parlamenta, vključno s predstavniki iz Slovenije, ki pa se na moje presenečenje, a še bolj razočaranje, niso udeležili mojih tiskovnih konferenc, čeprav sem jih povabil, da jih organiziramo skupaj. Med slovenskimi predstavniki v jugoslovanski delegaciji je bil med drugim tudi kasnejši večkratni poslanec slovenskega parlamenta in član ene največjih vladnih političnih strank.
Interes udeležencev sestanka Sveta Evrope za aktualno dogajanje v Sloveniji je bil velik. Ne toliko zaradi zanimanja za dogajanje v Sloveniji nasploh ali ker bi moje poročanje samo po sebi izzvalo tolikšen interes, temveč predvsem zaradi tega, ker so svetovne medije preplavile slike o tankih jugoslovanske armade na slovenskih ulicah in smo čez noč postali vroča svetovna novica. O dogajanju v Sloveniji so me spraševali zato, ker je slovenska osamosvojitev postala medijski dogodek, in spraševali so me o tem, kar so videli na televiziji. Bili smo priča realnosti sodobnega sveta, v katerem težo svetovnemu dogajanju dajejo mediji: če nečesa ni v medijih, potem se to ni zgodilo, je nedogodek.
V občasno sofisticiranem merjenju moči in diplomatskem preigravanju med Ljubljano in Beogradom je zvezna vlada, ali bolje rečeno JLA v ključnem dejanju začetka razpleta jugoslovanske krize naredila največjo mogočo napako: na ulice je poslala vojsko in tanke iz slovenskih vojašnic kot demonstracijo moči in kot obliko zastraševanja prebivalcev. Srečna okoliščina za nas v danih razmerah je bila, da je dogodek razglasitve samostojne Slovenije prejšnji dan pritegnil precejšnjo pozornost svetovnih medijev (vključno s CNN, vodilnim globalnim televizijskim medijem), ki jih sicer na dan začetka agresije jugoslovanske armade ne bi bilo v Sloveniji. Poročanje medijev o dogajanju v Sloveniji je bilo neposredno in s terena – to, kar se je v spopadih z jugoslovansko armado dogajalo, je nemudoma obšlo ves svet.
Tanki na slovenskih ulicah so svet šokirali, bolj kot kasnejše obstreljevanje Vukovarja ali Dubrovnika. Svet je bil šokiran zato, ker do takrat o jugoslovanski krizi tako rekoč nihče ni nič vedel, podobe na ekranih pa so to krizo, tanke jugoslovanske armade prinesle v domove gledalcev po vsem svetu. Zaradi agresivne reakcije jugoslovanske armade smo si pridobili pozornost, kakršne sicer ne bi bili nikoli deležni. Zahvaljujoč tudi spretnosti takratnega ministra za informiranje, Jelka Kacina, ki je učinkovito vodil redne tiskovne konference o dogajanju v Sloveniji v času spopadov z jugoslovansko armado, smo takrat maksimalno izkoristili medijsko pozornost tujih medijev.

[…]

Po včlanitvi Slovenije v EU in Nato leta 2004 je bilo pogosto slišati mnenja strokovne javnosti, da je Slovenija, kar se tiče njenega mednarodnega položaja, uresničila vse svoje prioritetne zunanjepolitične cilje, da smo tako rekoč na koncu svoje poti. Niso bili redki tisti v slovenskem zunanjepolitičnem sistemu, ki so takrat verjeli, da smo s članstvom zlasti v EU odrešeni nadaljnjih odgovornosti in strateških skrbi za svoj mednarodni položaj, da kaj kmalu ne bomo več potrebovali niti svojega zunanjepolitičnega aparata, ki naj bi ga nadomestila zunanja služba EU, da smo pristali v varnem zavetju Unije, ki bo poslej skrbela za našo dobrobit in za naš obstoj.
Pri tovrstnem razmišljanju gre za veliko zmoto, za eno temeljnih političnih in konceptualnih napak, ki je po letu 2004 popolnoma ohromila našo zunanjepolitično doktrino in prakso, jo naredila neambiciozno in v končni posledici nedržavotvorno. Tako kot se je za Francisa Fukuyamo izkazalo, da je bila njegova »daljnovidna« napoved o »koncu zgodovine« napačna, je napačna tudi predpostavka, da je s članstvom v EU in Natu Slovenija dosegla svoj končni cilj, da je s tem tako rekoč konec slovenske zunanje politike.
Takšno razmišljanje je med drugim temeljilo na napačni politični predpostavki ob naši osamosvojitvi, da namreč po razdružitvi z nekdanjo Jugoslavijo potrebujemo zgolj »sekundo« lastne suverenosti in neodvisnosti, ki jo lahko potem takoj prenesemo na EU, da smo pridobitev lastne države razumeli kot cilj, ne pa kot sredstvo za zaščito interesov lastnega naroda. Ne takrat, še manj pa kasneje ni šel razvoj EU v smer federalne ureditve, pri kateri bi slovenska politika preprosto zamenjala beograjski naslov za bruseljskega. Znotraj SFRJ smo imeli eno zunanjo politiko, nismo pa imeli lastne, samostojne države. Znotraj EU pa imamo samostojno državo, ne pa tudi ene, skupne zunanje politike; v EU imamo 27 zunanjih politik (brez Velike Britanije). Odrekanje lastni zunanji politiki, takrat ko tega od nas nihče niti še ne pričakuje, pomeni, da se odrekamo lastni državotvornosti, da se odrekamo skrbi za lastne zunanjepolitične interese. Če kdo, potem bi Slovenci iz lastnih izkušenj morali vedeti, da zgodovinsko gledano nadnacionalne tvorbe niso večne in tudi države ne, da so večni lahko le narodi, če njihovi voditelji skrbijo za njihovo varnost in obstoj.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.