E-novice

Knjiga

Razkroj oblasti

Slovenski komunisti in demokratizacija države

Stefano Lusa»

prevod: Nevenka Troha

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 264

vezava: trda

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-614-0

redna cena: 29,20 €

modra cena: 5,00 €

vaš prihranek: 24,20 €

na zalogi

Avtor na podlagi bogatega arhivskega gradiva, ki ga hrani zlasti Arhiv Republike Slovenije, v študiji Razkroj oblasti (La dissoluzione del potere: il Partito comunista sloveno ed il processo di democratizzazione della Repubblica, 2007) obravnava delovanje Zveze komunistov Slovenije v osemdesetih letih 20. stoletja, v času demokratizacije slovenske družbe, njene preobrazbe v večstrankarsko pluralno družbo in nato odhoda Slovenije iz Jugoslavije. Del tega procesa je bila tudi demokratizacija monopolne ZKS, ki je bila edina partija na oblasti, ki je brez pritiskov demonstracij in nezadovoljstva ljudi stopila na pot pluralizma ter napovedala večstrankarske volitve.
Po mnenju avtorja je bil »slovenski primer« poseben. Če se je v Romuniji vse zgodilo v enem dnevu, v Vzhodni Nemčiji v nekaj tednih, na Češkoslovaškem v nekaj mesecih, je demokratizacija Slovenija trajala desetletje in pri tem se sama partija (res ne vedno in povsod) procesu demokratizacije družbe ni upirala.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Študija Stefana Luse se osredotoča ob vlogi, ki jo je v teh dogajanjih odigrala Zveza komunistov Slovenije. Tudi tej sem v tistih letih pripadal in imam z njo svojo osebno mikroizkušnjo. A ne bi zdaj o tem. Navedel bi rad samo še dejstvo, ki ga izpostavi avtor knjige: da je ZKS dobro poskrbela za svoj arhiv, ki je zdaj v Arhivu Slovenije. »Lahko se samo strinjam z mnenjem Darinke Drnovšek, vodje oddelka, ki danes hrani to dragoceno gradivo in ki je bila prej zaposlena v Zgodovinskem arhivu CK ZKS, da je Zvezo komunistov mogoče obtožiti mnogo stvari, ne pa tega, da ni poskrbela za svoj lasten arhiv. Vodstvo partije se je že leta 1949 odločilo, da bo zbralo svoje dokumente, in leta 1990 bilo v njenem arhivu skoraj osemsto metrov gradiva. Centralni komite je januarja 1990 sprejel sklep, da so ti dokumenti del kulturne dediščine in jih mora zato hraniti državni arhiv …« Zgodovinar se je oprl ravno na to gradivo, v obravnavo pa pritegnil še druge vire. Pomembno je, da avtor ni bil sam udeležen v tej zgodbi in je prav zato še bolj objektiven. Njegovo delo je odličen pripomoček za obnovo in razlago dogajanj v času, ki sicer niso daleč, a so že zgodovina.

Miha Naglič, Gorenjski glas, 21. 5. 2012

Preberite odlomek

na vrh strani

Poleti 1989 je postalo jasno, da je treba prelomiti z vsem, kar je povzročilo težko družbeno in politično krizo, v kateri je bila Slovenija in vsa Jugoslavija. V partiji so naglo stopali proti radikalnemu preobratu. Resno so razpravljali o programu prenove, ki ga je predstavilo vodstvo, nihče pa se ni potrudil, da bi predlagal svoje rešitve. Odločili so se za jasno »diskontinuiteto« z vsem, kar je prispevalo h krizi, in s tem relativizirali številne dogme, ki so pripadale ideologiji režima. Večina starih komunistov in članov vodstva iz obdobja pred Kučanovim prevzemom funkcije predsednika predsedstva centralnega komiteja je to pot podprla. Partija se je pripravljala na kongres, ki je bil predviden za januar 1990, in na volitve, ki naj bi bile spomladi.
Edini, ki je ponudil alternativni program, je bil Vojan Rus. Predstavnik »levice« v partiji je izhajal iz predpostavke, da politika Zveze komunistov ni bila poražena. Poudarjal je pomen zaupanja v samoupravljanje, medtem ko je popolnoma odklanjal večstrankarstvo, ki naj bi bilo model, ki je bil že presežen. Za analitike je njegovo besedilo ponujalo odgovore, ki so bili že v veliki meri preseženi in neprimerni stopnji demokracije v družbi in Zvezi komunistov. Take teorije so lahko dobile podporo tistih, ki so se čutili vezane na jugoslovansko samoupravljanje in na idejo, da je Jugoslavija učinkovito sledila poti razvoja, ki je bila drugačna od poti drugih socialističnih držav. Ob tem pa v teoriji nihče ni nameraval izključevati tistih, ki so mislili drugače. Vse to pa je držalo le na načelni ravni, saj avtor, ko so ga poklicali, da svoje predloge predstavi centralnemu komiteju, ni mogel drugače, kot da se je pritožil, kako je z njim ravnala slovenska televizija, kjer so ga razglasili za starega stalinista, in tudi o tem, da je imel vrsto problemov na univerzi, kjer je predaval.
Konec februarja 1989 se je Kučan srečal s skupino starih in nekdanjih funkcionarjev. Srečanje je bilo organizirano na zahtevo Franceta Popita. Navzoči so se deloma strinjali s predsednikom Kučanom, deloma pa so izrekli ostre kritike. Tednik Mladina je ironično pisal o teh pogovorih kot o srečanju z »zdravimi silami«, ki so hotele disciplinirati partijo. Kučan je navrgel, da ni nič slabega v razpravljanju s tovariši, ki so v času svojega življenja toliko prispevali, in da ni nobenega razloga, da bi odklonil pogovor ali pred vrata postavil tiste, ki razmišljajo drugače. Generacija revolucionarjev se je sicer upirala vrnitvi večstrankarskega sistema, saj je v tem videla zanikanje vsega, za kar so se borili, nihče pa ni niti razmišljal o tem, da bi pod vprašaj postavil slovensko politično vodstvo.
Najbolj resen spor, da katerega je prišlo v naslednjih mesecih, je bil spor s Francetom Popitom. Bal se je, da bi dogajanje v Sloveniji pripeljalo do radikalne spremembe položaja in da se tisti, ki so izvedli revolucijo, lahko znajdejo na zatožni klopi. Popitovo jezo je maja 1989 sprožil vodja Odbora za človekove pravice Igor Bavčar. Takrat je že bilo jasno, da so bili poskusi, da Janeza Janše ne bi poslali na služenje zaporne kazni, neuspešni. Bavčar je zato agentu slovenske policije izročil dnevnik s svojimi opombami o srečanjih, ki jih je imel s slovenskimi političnimi predstavniki. Janez Stanovnik je priznal, da gre za pravilno reprodukcijo pogovorov. V besedilu je bila povzeta vrsta ocen, ki jih je Stanovnik izrekel o svojih sodelavcih, o policiji, vojski in federaciji. Zaradi tega je Stanovnik resno razmišljal o odstopu. Republiški vrh je bil zgrožen, saj ni nihče sumil, da Bavčar piše dnevnik. Iz tega besedila se je dalo sklepati, da je slovenska politična elita podpirala del delovanja proti vojski in da sta se v partiji oblikovali dve struji – ena s Kučanom in Stanovnikom in druga, bolj dogmatična, ki je podpirala Popita, Marinca in Dolanca.
Popit je na te ocene silovito reagiral. Takoj je telefoniral na centralni komite in se pritožil zaradi tega, ker je bil predstavljen kot izdajalec Slovenije, kot tisti, ki naj bi vzel v roke usodo Slovenije po odstranitvi politikov na oblasti. V pismu Kučanu se je izrecno pritožil zaradi »velike krivice«, ki mu je bila storjena. Popit takrat ni imel več nobene pomembne funkcije. Bil je le nekdanji predsednik republiškega predsedstva in član centralnega komiteja. Sredi avgusta, prav ko se je bližal zaključek razprave o vrsti sprememb slovenske ustave, na katere je Beograd gledal z nenaklonjenostjo, je podal svoj odstop. V pismu, ki ga je poslal centralnemu komiteju, je izjavil, da ni pripravljen deliti odgovornosti za obnovo Zveze komunistov Slovenije, ki jo je hotelo izvesti njeno predsedstvo. Vodstvu je tudi očital, da je likvidiralo program, ki ga je predstavil Vojan Rus, in da se spogleduje z opozicijo. Da ne bi prišlo do nesporazumov, je kritiziral tudi tiste, ki so hoteli centralizirati federacijo tako, da bi povečali pristojnosti zveznih organov. Popit je postal razlagalec »nove jugoslovanske sinteze«, ne da bi skoparil s kritikami tako slovenske kot srbske opozicije. Mnogi so namreč verjeli, da se lahko ponovi dogajanje iz sedemdesetih let, da bo torej na neki točki prišlo do reza, s katerim bi politično onemogočili skrajnosti, in da se bo ustvarilo novo ravnotežje, ki bi federaciji dopustilo preživetje. Kot je poudaril komentator Boris Jež v Delu, pa so prišli do točke, ko je bilo sicer mogoče v imenu jugoslovanske opcije odstraniti Kučana, ne pa več Miloševića.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012