E-novice

Knjiga

Teogonija, Dela in dnevi

Heziod»

prevod in spremna beseda: Kajetan Gantar

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 135 × 220

strani: 160

vezava: trda

izid: 2009

ISBN: 978-961-241-389-7

redna cena: 22,70 €

modra cena: 5,00 €

vaš prihranek: 17,70 €

na zalogi

Pesnitvi Teogonija ter Dela in dnevi pesnika Hezioda, enega od dveh najstarejših grških pesnikov oz. pesnikov sploh, zagotovo spadata med temeljna književna dela, ob Iliadi in Odiseji, ki bi ju moral poznati vsak. Teogonija je strukturirana kot bogovski rodovnik, ki je izpeljan iz prvotnega Kaosa in se nato postopoma diferencira in razčlenjuje v harmonijo urejenega bogovskega kozmosa. Je najbogatejši in najdosledneje urejen inventar grškega politeizma, kar jih je ohranjenih iz antike. Umetniška vrednost se sicer ne more primerjati z razkošnimi podobami bogovskih gostij pri Homerju, vendar posameznim odlomkom ni mogoče odrekati tudi poetičnih vrednot, tako zlasti obsežnemu proemiju, ki ga lahko označimo kot eno najlepših antičnih bogovskih himn. Še veliko večja je dokumentarna vrednost Heziodove Teogonije. To je predvsem neizčrpna zakladnica za spoznavanje grške mitologije in dragocen vir za študij zgodovine grške religije, saj ne gre za običajen mitološki priročnik, kakršnih je na ducate ohranjenih iz helenističnega in poznejšega obdobja. Heziod je bil veren mislec in njegova Teogonija raste iz iskrenega prepričanja in iz globokega verskega doživetja, zato jo lahko označimo kot najbolj avtentičen dokument starogrškega verstva.

Pesnitev Dela in dnevi literarni zgodovinarji radi označujejo kot nekakšno »kmečko pratiko«, v kateri so našteti in opisani največji prazniki, zraven pa tudi delovniki in najpomembnejša opravila, ki naj se opravljajo ob posameznih dnevih. Pesnitev je zrasla iz pesnikove osebne izkušnje, povod za njen nastanek je dala pravda za očetovo dediščino, v kateri je Heziodov brat Perzes očitno podkupil sodnike in si prigrabil večji delež, kot mu je pripadal. Vendar pa so nauki, tudi kadar so naslovljeni izrecno na brata Perzesa, namenjeni širšemu občinstvu. Pesnik presega svoj ozki osebni interes, vseskozi ima pred očmi stisko grškega kmeta nasploh in koristi širše skupnosti. V pesnitvi Dela in dnevi je Heziod zapel najveličastnejšo himno človeškemu delu, kar jih poznamo iz antike.
V knjigo je vključen tudi prevod dela Tekmovanje med Homerjem in Heziodom (tudi Agon) anonimnega avtorja.
Heziodovi pesnitvi sta v slovenskem prevodu izšli enkrat samkrat, in sicer leta 1974 v zbirki Kondor. Prevajalec, akademik dr. Kajetan Gantar, je prevod za novo izdajo temeljito predelal in izpilil, upoštevajoč tudi nekatera novejša spoznanja in izdaje tega temeljnega grškega besedila.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Teogonija, 591–616

Zarod pogubni žená, vsi ženski rodovi iz nje so,
v samo nadlogo živijo možem umrljivim na zemlji.
Saj ne delijo tegob uboštva, le sito obilje.
Vse so kot trotje, ki uživajo sad napornega dela,
kadar čebele nanosijo hrano v izdolbene panje:
one vsak dan do poznega mraka, ko sonce zatone,
urno hitijo okrog in polnijo voska satovje,
trotje pa ždijo v notranjosti panja, v prijetnem zavetju,
tujih naporov sadove pospravljajo v lastni svoj trebuh.
V takšno gorje možem umrljivim je ženske ustvaril
Zevs Gromovnik: za slabe družíce tegobnih naporov.
Zraven dodal še drugo je zlo namesto dobrote.
Kdor se izogne poroki, da ženski nadlogi bi utekel,
kdor se ožéniti noče – ko starost nadložna zatne ga,
brez opore ostane, čeprav ne pogreša bogastva;
kadar umre, premoženje delé si sorodniki daljnji.
Kdor pa izbere življenje si skupaj z zakónsko družíco,
skrbno ženó, ki nanj je navezana z dušo in srcem,
temu v življenju enako odmerjeno dobro in zlo je.
Kdor pa sebi izbral družico hudobne je vrste,
temu se v prsi le žalost naseli, srce mu in dušo
grize brez kraja, nesreči njegovi nikjer ni zdravila.

Dela in dnevi, 143–173

Zevs pa tretji je rod ljudi umrljivih ustvaril,
bronasti rod, srebrnemu ni bil v ničemer podoben,
divji in čvrst, rojen iz jeséna; na drugo ni mislil
kakor na Aresa dela krvava, na dela nasilja,
kruha ni užival, srce je imel neustrašno kot kremen.
To je bil rod silovitih orjakov: z ramen so jim rasle
nepremagljive roké ob krepkem in čvrstem telesu.
Bronaste hiše so imeli in bojno opravo iz brona,
z bronom so delali, črno železo jim ni bilo znano.
Končno so padli in lastnih pesti so udarcem podlegli,
v mračno domovje ledenega Hada odšli so brez slave.
Kakor so strašni, grozljivi bilí, tako jih zatekla
črna je smrt, zapustili so luč žarečega sonca.
Toda ko tudi ta rod je zemlja pod sabo pokrila,
Zevs Kroníd na tleh zemljé rodovitne ustvaril
še četrti je rod, pravičnejši, boljši kot prejšnji,
rod božanskih ljudi, herojev – ime jim je tudi
»polbogovi«; živeli na širnem so svetu pred nami.
Njih pogubile so vojne nesrečne in bojev hrumenje:
eni na Kadmovih tleh, pri Tebah s sedmerimi vrati,
padli so v boju srditem za črede vladarja Ojdipa,
drugi čez širne tolmune morjá so pluli na ladjah,
v vojno nad Trojo, za Héleno, ženo s prelepimi kodri;
tam zagrnila v temo jih je smrt, ki vse dokončuje.
Njim pa oče naposled, sam Zevs Kroníd, je naklonil
bivanje proč od ljudi, na zemlje prav skrajnem obrobju,
proč od nesmrtnih bogov; tam Kronos zdaj vlada nad njimi,
tam prebivajo zdaj in srcé brez skrbi jim utriplje,
tam na Otokih Preblaženih, sredi globin Okeana,
srečni heroji, in zemlja, ki hrano v obilju poklanja,
trikrat na leto rodi jim bogate in sladke plodove.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.