poezija

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Radosti in dnevi »

Marcel Proust »

Proustov prvenec Radosti in dnevi (Les plaisirs et les jours, 1896) je vsebinsko in oblikovno zelo raznolik: poleg šestih daljših novel obsega krajša razmišljanja o svetovljanskem življenju, značajske skice in psihološke analize, razpoloženjske pesmi v prozi ter krajši ciklus pesniških »portretov slikarjev in skladateljev« v rimanih aleksandrincih.
Sodobniki so zbirko, v katero je petindvajsetletni avtor uvrstil mladostna dela – »pene na razburkanem življenju, ki se zdaj umirja« – sprejeli z blagim posmehom, kot delo diletanta, prikupno otročjega salonskega leva.
Beremo jo lahko kot zastrto avtobiografijo, umetnikov mladostni portret. Še jasneje kot Proustov zasebni psihološki profil pa se v zbirki izrisuje njegov pisateljski razvoj. To je eno tistih mladostnih del, v katerih je kljub začetniški okornosti – ali pa ravno zaradi nje – mogoče uzreti kal nečesa velikega.

več »

Prvi polčas »

Slastne četrtine

Barbara Pešut »

Avtobiografija Barbare Pešut ni klasično kronološko delo, ki bi poskusilo zaobjeti življenje ali določeno življenjsko obdobje v linearno, zaključeno celoto, ampak izhaja iz sprotnih trenutkov, v katerih besedilo nastaja. Od tod se avtorica sladostrastno potaplja v spominske epizode, vezane na glasbeno in literarno preteklost ali na ljubezen, na posebne trenutke, preživete v dvoje, a tudi na bolezen, ki vse skupaj preplavlja kot nekakšen protitok, ki pa se mu znova in znova postavi po robu. Ob vsem tem se dotakne različnih življenjskih tem, prikliče odlomek iz svojih kolumn, še raje pa svojo pesem, besedilo pa na koncu zašpili celo z erotično zgodbico, in tako skače »iz svetlega v temno, iz zdravega v bolno, iz pisanega v sivo, iz 1 : 0 v 0 : 1, in to brez reda«, kot pove sama.

več »

Hiša incesta »

Anaïs Nin »

Življenje in pisanje Anaïs Nin je pomembno zaznamovalo razmerje z ameriškim pisateljem Henryjem Millerjem in njegovo lepo ženo June Mansfield Miller. Vstopilo je tudi v njene sanje; v letu dni je tako sanjala serijo sanj, ki jo je prelila v Hišo incesta (1936), pesem v prozi, kakor jo je označila sama. V njej je s sanjami, ki v besedilu delujejo kot kompleksne metafore, ubesedila svoja raznolika notranja stanja. To zelo hermetično besedilo je zato težko brati racionalno: morda ga še najlaže dojamemo, če si ga predstavljamo kot potovanje skozi spreminjajoče se notranje pokrajine, v katerih nas še najbolj nagovorijo tisti odseki, s katerimi avtorica metaforično opiše dogajanja v naši lastni notranjosti.

več »

Kraljice mačke »

Niko Grafenauer »

To je knjiga o nesmrtnih mačkah. Poznamo jih iz mitov in zgodovine, v katerih ima vsaka od njih posebno mesto in veljavo. V knjigi nastopa pet mačk, ki so se po imenitnosti najbolj zarezale v pesnikov spomin. To so mačke prav posebne vrste, ki ne spadajo v svet živali, ampak v domišljijske predstave. Videz, odlike in značaj upodobljenih mačk zaznamujejo podobne značilnosti. To so same mačje kraljice: trojanska mačka Helena, egiptovska mačka Kleopatra, angleška ladijska mačka Elizabeta, ruska mačka Katarina Velika in avstro-ogrska mačka Marija Terezija.

več »

Metamorfoze »

I.–III.

Ovidij »

Ovidijeve Metamorfoze so kot ena temeljnih in najveličastnejših mojstrovin antične poezije neusahljiv vir mitoloških motivov, alegorij in personifikacij, iz katerega se je napajala ne le antična, ampak tudi vsa poznejša svetovna literatura, filozofija in upodabljajoča umetnost.
Pesnik v dvanajst tisoč verzih, zbranih v petnajstih knjigah, opeva okrog dvesto trideset čudovitih mitoloških preobrazb, ki se začnejo s spreminjanjem neurejenega kaosa v urejeni kozmos, končajo pa z apoteozo Julija Cezarja. Prelivajo se druga v drugo, se prepletajo in upodabljajo preoblikovanje živega v živo in živega v mrtvo v razsežnosti med zemljo in vesoljem. Antični bogovi, ki so sužnji povsem običajnih človeških strasti in zablod, se že od stvarjenja sveta dalje poigravajo z nižjimi božanstvi in z nemočnimi smrtniki – celo s tistimi kraljevskega rodu – in uveljavljajo svoj brezprizivni božanski prav.

več »

Moje življenje, o njem vam pripovedujem »

Rabindranath Tagore; izbrala in uredila Uma Das Gupta

Rabindranatha Tagoreja (1861–1941) bi mirno lahko poimenovali tudi renesančni človek moderne Indije. Svojo deželo je na literarni zemljevid postavil leta 1913, ko je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Čeprav je znan predvsem kot pesnik in pisatelj, je bil Tagore tudi slikar, skladatelj, filozof ..., predvsem pa velik pedagog in reformator.
Njegova avtobiografija ima vse značilnosti literarnega dela, v njej so različni Tagorejevi zapisi, govori, eseji, izseki iz dnevnikov in predavanj, pisma in pesmi, ki prikazujejo bogat portret življenja in časa ene največjih kulturnih ikon Indije: njegovo družino, v kateri so bili pionirji na področju gradnje mezaninov, pa tudi svetniki, pesniki in skladatelji, ki so morda najbolj izoblikovali Tagorejev pogled na svet; osebne tragedije, v obdobju katerih je ustvaril najbolj zgovorne in vplivne verze; temeljna dela in delovanje v izobraževanju in družbenih reformah, njegov neprestani trud za sintezo med Vzhodom in Zahodom; humanitaren pristop k politiki in pot vzpona do prepoznavnega mednarodnega pesnika.

več »

Žitja »

Ervin Fritz »

Pesmi v zbirki Žitja so nekakšni življenjepisi, zgodbe o različnih usodah, malce posebnih, presenetljivih, celo pretresljivih, kot jih je doživljal avtor sam ali je slišal zanje. Čeprav so zgodbe iz nekaterih pesmi resnične, resničnost in dokumentarnost nista njihov namen. Kot za vso literaturo velja tudi zanje, da so izmišljene, iz domišljijskega sveta, torej take, da bi se lahko zgodile, in niso dokument, ampak dokument časa, poezija.

več »

V soboto zvečer bo dinorendaj »

Carol Diggory Shields

Kdo so vsi ti dinozavri, ki topotajo na sobotni dinorendaj, na zabavo brez meja? Odraslim se morda zatakne pri imenih, otroci pa jih dobro poznajo: pterodaktil, ultrazaver, diplodok, majazaver, pentaceratops, brahio-, ankilo-, maja-, alo-, super-, plezio-, tiranozaver in še in še je teh prazgodovinskih junakov, ki so se na svoji divji zabavi, na kateri ni manjkalo niti ognjemetov, tako utrudili, da ...

več »

Umetnost ljubezni »

Ovidij »

Ovidij je svoj erotodidaktični priročnik Umetnost ljubezni (Ars amatoria) spesnil po zgledu govorniških priročnikov in poučnih aleksandrinskih pesnitev o kmetovanju, lovu, čebelarstvu ... Zbirko nasvetov, kako osvojiti žensko in kako ohraniti njeno ljubezen, je najprej spesnil v dveh knjigah, namenjenih moškim, ki jima je pozneje, da bi zapolnil perečo vrzel, dodal še tretjo, z nasveti, namenjenimi ženskam.
Ovidij ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak bralca pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Pesnitev sicer ne opeva globokega, občutenega ljubezenskega koprnenja; čustva so zgolj površinska, a kultivirana.

več »

Ukradeni koder in druge pesmi »

Alexander Pope »

Satirični ep Ukradeni koder (The Rape of the Lock) opisuje škandal, ki je izbruhnil v angleški visoki družbi, potem ko je lord Petre odrezal koder las dami Arabelli Fermor. Med Petrovimi in Fermorjevimi je nastal precejšen razkol, skupni prijatelj pa je Popu nasvetoval, naj napiše satiro in skuša z njo pomiriti duhove.

več »