Ravnatelj Malcolm Galloway je bil strah zbujajoč mož (morda ravnatelji postanejo strah zbujajoči ex officio), ki smo ga klicali Gallows [vešala]. V skladu s svojim vzdevkom se ni obotavljal uporabiti najhujše kazni; v primeru Chafyn Grova je bila to šiba. V nasprotju z ravnilom (›rezino špeha‹) na Eaglu je Gallowsova šiba res bolela. Govorilo se je, da ima dve šibi, Drobnega Jima in Debelega Bena: glede na težo prekrška je kazen segala od treh do šestih udarcev. Debelega Bena k sreči nisem nikoli izkusil na lastni koži, toda že trije udarci Drobnega Jima so povsem dovolj boleli in pustili modrice, ki smo jih pozneje v skupni spalnici s ponosom razkazovali kot kakšne bojne brazgotine. Bledele so več tednov in se medtem spreminjale iz škrlatne v modro in nato v rumeno. Dečki so se šalili, da bodo pod hlače potisnili vadnico, da bi ublažila udarce, a seveda bi to Gallows takoj opazil, in prepričan sem, da tega ni nihče zares poskusil.
Danes je v Angliji telesno kaznovanje prepovedano; učitelje, ki so ga bili nekoč izvajali, imamo z današnjega vidika za krute sadiste. Prepričan pa sem, da Gallows ni bil ne krut ne sadist. Tu imamo primer, kako hitro se navade in vrednote spreminjajo – enega od vidikov tega, kar sem v knjigi Bog kot zabloda poimenoval ›spremenljivi moralni duh časa‹. Z drugačnim izrazom je spreminjajoči se moralni duh časa skozi dolga obdobja zgodovine podrobno dokumentiral Steven Pinker v knjigi Boljši angeli človeške narave.
Gallows je znal biti izredno prijazen. Preden so se zvečer ugasile luči, je obredel spalnice kot kakšen ljubezniv stric, si prizadeval, da bi nas razvedril, in nas klical po krstnih imenih (samo takrat, čez šolski dan pa nikoli). Nekega večera je Gallows na neki polici v moji spalnici opazil Zbrane zgodbe o Jeevesu in vprašal, ali kdo od nas pozna P. G. Wodehousa. Nihče ga ni, in tako je sedel na eno od postelj ter nam prebral zgodbo. Šlo je za ›Veliko pridigarsko tekmovanje‹ in domnevam, da jo je bral več večerov zapored. Bili smo navdušeni. Ostala je ena mojih najljubših zgodb o Jeevesu, P. G. Wodehouse pa eden mojih najljubših pisateljev, ki ga spet in spet prebiram in včasih za lastne potrebe tudi parodiram.
Vsako nedeljo zvečer nam je ga. Galloway brala v zasebni družinski dnevni sobi. Čevlje smo morali pustiti zunaj in s prekrižanimi nogami smo posedli na tla, obdani z rahlim vonjem po vlažnih nogavicah. Vsak teden je prebrala poglavje ali dve in vsak semester smo tako končali eno knjigo. Večinoma so bile to vznemirljive pustolovske zgodbe, kot so bile Moonfleet ali Maddonova skala ali Kruto morje (v ›mladinski izdaji‹, brez prizorov spolnosti). Neko nedeljo ge. Galloway ni bilo in je namesto nje bral Gallows. Brali smo Rudnike kralja Salomona in ravno prišli do tam, kjer srčni junaki v tropskih čeladah uzrejo gori, imenovani Sabini dojki (silno zanimivo je, da je bilo to ime cenzurirano v filmski priredbi s Stewartom Grangerjem, v kateri pa je bila, kdove zakaj, med odpravo tudi ženska). Gallows je prekinil branje in nam pojasnil, da sta ti gori pravzaprav hribovje Ngong.
Kadar je bila ponoči huda nevihta, je šel Gallows gor v spalnico najmlajših, prižgal luč in tolažil drobižke (ki so bili tako majhni, da so še smeli imeti medvedke), ki bi jih bilo lahko strah. Sredi vsakega semestra, na ›izhodno nedeljo‹, ko so starši prišli po svoje sinove in jih tisti dan peljali ven, je kakšen deček vedno ostal brez obiskovalcev, recimo ker so bili starši na tujem ali bolni. Nekoč se je to primerilo tudi meni. Gallowayeva sta nas peljala na izlet s svojimi otroki. Šli smo z velikim starim odprtim avtom iz tridesetih let, imenovanim Sivi gosak, in majhnim morrisom 8, imenovanim James. Pri nekem jezu smo imeli nadvse prijeten piknik in še vedno sem ganjen, ko se spomnim, kako prijazna sta bila z nami, še sploh glede na to, da bi bila morda raje preživela dan samo s svojimi otroki.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016