Knjiga

Bog kot zabloda

Richard Dawkins»

prevod: Maja Novak

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 464

vezava: mehka

izid: 6. 7. 2016

ISBN: 978-961-241-964-6

redna cena: 24,90 €

modra cena: 23,65 €

vaš prihranek: 1,25 €

na zalogi

Bog kot zabloda je temeljito argumentirana razprava o mestu in veljavi religij v človeški družbi, tako v preteklih dobah kakor tudi v našem času. Čeprav je argumentacija v precejšnjem delu usmerjena v izpodbijanje kreacionističnih zablod, značilnih za ameriško okolje, je kot metoda zanimiva tudi za evropske in slovenske bralce. Avtor do korenin pretrese pojme religij, dobrote, morale, zla, duha in še mnoge druge ter jih presvetli z biologistično lučjo, kar daje precej natančen rentgenski posnetek teh pojmov, dobljen skozi optiko modernega naravoslovja.
Tudi tistim, ki so knjigo Bog kot zabloda že brali, utegne ponovna potopitev v to mojstrovino duhovno-znanstvene misli pripraviti prvovrstno presenečenje!

Preberite odlomek

na vrh strani

Spregovoriti želim o svojih osebnih pogledih na darvinistični pomen religije kot dejavnika preživetja. Spadam v čedalje številnejšo skupino biologov, ki v religiji vidijo stranski produkt nečesa drugega. Splošneje rečeno, menim celo, da bi morali tisti, ki razmišljamo o darvinističnem pomenu česarkoli že, več pozornosti namenjati prav raznim ›stranskim produktom‹. Kadar se sprašujemo o koristnosti tega ali onega pojava za preživetje, si morda postavljamo napačno vprašanje. Morda bi nam pomagalo, ko bi ga zasukali drugače. Morda pojav, s katerim se ukvarjamo (v našem primeru je to religija), z vidika preživetja sam po sebi nima neposrednega pomena, vendar je stranski produkt nečesa drugega, kar ga pa ima. Menim, da bi bilo dobro, če zamisel o stranskem produktu uvedem z analogijo s svojega področja raziskovanja živalskega vedênja.
Vešče usodno privlači plamen sveče in zdi se, da to ni naključje. Na vso moč se trudijo, da bi iz sebe napravile žgalno daritev. Táko obliko vedênja bi lahko krstili za ›samouničujočo‹ in se, potem ko bi ji nadeli tako izzivalno ime, spraševali, kako neki je mogoče, da ji je naravno odbiranje dalo prednost pred drugimi. Povedati hočem naslednje: preden vsaj poskusimo najti razumen odgovor na tako vprašanje, ga je treba preoblikovati. Tu ne gre za samomor. Navidezni samomor je zgolj nepričakovan stranski učinek ali stranski produkt nečesa drugega. Toda … česa? No, tole je ena od možnosti, ki bo za potrebe te debate bržkone zadostovala.
Umetna svetloba se je na ozadju noči pojavila šele pred kratkim. Še nedavno tega so bili ponoči edini viri svetlobe Luna in zvezde. S stališča klasične optike so ti neskončno oddaljeni, zato so njihovi žarki vzporedni. Torej jih je mogoče uporabljati kot kompas. O žuželkah je znano, da uporabljajo nebesna telesa, kot sta Sonce in Luna, za to, da nezmotljivo krmarijo v ravni črti, po istem kompasu, le da v obratni smeri, pa posežejo tudi pozneje, ko se z roparskega pohoda vračajo domov. Živčevje žuželk se izvrstno obnese pri izračunavanju približkov te vrste: »Leti tako, da ti bo luč svetila v oči pod kotom, ki meri trideset stopinj.« Ker imajo žuželke sestavljene oči iz številnih cevastih očesc, ki se kakor ježeve bodice širijo navzven iz središča očesa, je za tako krmiljenje v praksi morebiti dovolj, da sprejemajo svetlobo z enim samim očescem ali omatidijem.
Ampak tak svetlobni kompas deluje samo pod pogojem, da je nebesni vir svetlobe neskončno daleč. Če ni, njegovi žarki niso vzporedni, temveč se širijo iz gorišča kakor napere pri kolesu. Živčevje, ki bi se tako kot na neskončno oddaljeno Luno zanašalo na približno ocenjeni kot tridesetih stopinj (ali na katerikoli drug ostri kot) med žuželko in svečo, bi veščo prej ali slej po spirali pripeljalo v plamen. Če želite, si lahko to narišete sami, pri tem pa boste ob kateremkoli ostrem kotu, kakršen je na primer kot trideset stopinj, dobili elegantno logaritemsko spiralo, ki se bo zaključila s svečo.
Čeprav je v danem primeru pogubno, je za vešče izračunavanje približkov v povprečju še vedno koristno, saj svečo zagledajo mnogo manjkrat kakor Luno. Sto in sto vešč, ki neslišno in učinkovito pilotirajo ob pomoči Lune, svetle zvezde ali celo žarenja nad oddaljenim mestom, pač ne opazimo; pozornost nam pritegnejo le tiste, ki se opotečejo v plamen, zato si postavimo napačno vprašanje: zakaj se vešče odločajo za samomor? Namesto tega bi se morali vprašati, zakaj imajo živčevje, ki jim kaže pravo pot tako, da nenehno ohranjajo isti kot med sabo in svetlobnimi žarki; to taktiko opazimo samo takrat, kadar spodleti. Če vprašanje preoblikujemo, pa skrivnosti ni več. O samomoru nikoli ni bilo govora. Opraviti imamo z neposrečenim stranskim produktom sicer učinkovitega kompasa.
Zdaj pa prenesimo to lekcijo o stranskem produktu na človeško vedênje. Številni ljudje – v nekaterih delih sveta kar sto odstotkov prebivalstva – gojijo verska prepričanja, ki očitno nasprotujejo dokazljivim znanstvenim dejstvom, pa tudi religioznim prepričanjem, ki jim sledijo drugi ljudje. Ne le da se jih oklepajo s strastno gotovostjo, temveč dragim dejavnostim, ki jih zahtevajo, posvečajo ogromno časa in sredstev. Zanje umirajo ali ubijajo. Temu se čudimo, tako kot smo se čudili ›samouničujočemu‹ vedênju vešč. Zbegani se sprašujemo, zakaj je tako. Vendar naj ponovim, da si morda postavljamo napačno vprašanje. Religiozno vedênje je morda ponesrečen, obžalovanja vreden stranski produkt globlje zakoreninjenega psihološkega nagnjenja, ki bi utegnilo biti v drugačnih razmerah koristno – ali pa je nekoč bilo. S tega vidika lahko trdimo, da nagnjenje, ki ga je narava izbrala pri naših prednikih, ni bilo religija per se; koristilo je nečemu drugemu, zdaj pa se zgolj naključno izraža kot religiozno vedênje. To bomo lahko razumeli šele tedaj, ko ga bomo preimenovali.

*

Fundamentalisti vedo, da imajo prav, ker so resnico prebrali v sveti knjigi in ker se vnaprej zavedajo, da jih nič ne bo premaknilo z mesta. Resnica svete knjige je aksiom, ne končni rezultat razumskega procesa. Knjiga je resnična, in če se zdi, da ji dokazi nasprotujejo, je treba zavreči dokaze, ne knjigo. Nasprotno jaz kot znanstvenik verjamem v tisto, v kar verjamem (na primer v evolucijo), ne zato, ker bi prebral sveto knjigo, temveč zato, ker sem preučil dokaze. Tu imamo resnično opraviti z nečim povsem drugim. Knjigam o evoluciji ne verjamemo zato, ker so svete. Verjamemo jim, ker nam kažejo neznansko količino medsebojno podpirajočih se dokazov, ki jih načelno lahko sam preveri vsak bralec. Kadar znanstvena knjiga vsebuje napake, jih bo ta ali oni prej ali slej odkril in že v naslednji knjigi bodo popravljene. Hecno, ampak pri svetih knjigah se to ne dogaja.
Filozofi, zlasti tisti s pičlim filozofskim znanjem, še posebej pa tisti, ki jih je okužil ›kulturni relativizem‹, bodo po svoji nadležni navadi zdaj morda spet skušali speljati razpravo v napačne vode: znanstvenikova vera v dokaze naj bi bila sama po sebi fundamentalistična. S takimi trditvami sem že opravil drugje, zato bom na tem mestu le kratko povzel: vsi vse svoje življenje verjamemo dokazom, ne glede na to, kaj trdimo, kadar si nataknemo filozofski klobuk. Če bi me obtožili umora in bi me javni tožilec strogo pobaral, ali drži, da sem bil v noči zločina resnično v Chicagu, se ne bi mogel izmazati s filozofskim slepomišenjem: »To je odvisno od tega, kaj razumete pod besedo ›resnično‹.« Niti se ne bi mogel sklicevati na antropološko relativistično trditev: »Glejte, v Chicagu sem bil samo v vašem zahodnjaškem znanstvenem smislu; mi Bongolezijci pa imamo o pojmu v povsem drugačno predstavo, po kateri ste lahko resnično v tem ali onem kraju samo pod pogojem, da ste maziljen plemenski starešina, ki ima pravico njuhati posušena kozja moda.«
Morda smo znanstveniki res fundamentalisti, kadar je treba na tak ali drugačen način abstraktno opredeliti ›resnico‹. Vendar isto velja za vse druge ljudi. Ko trdim, da je evolucija resnična, nisem nič večji fundamentalist od onega, ki trdi, da Nova Zelandija resnično leži na južni polobli. V evolucijsko teorijo verjamemo zato, ker jo podpirajo dokazi: če pa bi prišli na dan novi dokazi, ki bi jo izpodbijali, bi jo čez noč opustili. Noben pristen fundamentalist ne bi nikoli rekel česa takega.
Fundamentalizem je vse prelahko zamenjevati s strastjo. Morda je moje vedênje res strastno, kadar pred fundamentalističnimi kreacionisti zagovarjam evolucijo, vendar tega ni kriv moj lastni, konkurenčni fundamentalizem. Za to gre, da so dokazi v prid evolucijske teorije neznansko trdni, in strastno mi je žal, da tega moji nasprotniki ne morejo uvideti – ali še večkrat nočejo uvideti, ker je ta teorija v nasprotju z njihovo sveto knjigo. Še strastnejši postanem, ko se zavem, koliko lepega zamujajo kreacionisti in tisti, ki jim sledijo. Resnice o evoluciji so tako kot marsikatera druga znanstvena resnica tako očarljive in lepe, da nas docela prevzamejo; kako tragično bi bilo umreti, ne da bi jih spoznali! Seveda to v meni zbuja strast. Kako je ne bi? Ampak moje prepričanje v evolucijo ni niti fundamentalizem niti ni vera, saj vem, kaj bi bilo potrebno, da bi si premislil, in bi to tudi z veseljem storil, ko bi mi kdo postregel s tehtnimi dokazi.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Poglejte tudi

na vrh strani

Bog kot zabloda »

Richard Dawkins »

Richard Dawkins, priznani evolucijski biolog in »najbolj razvpiti britanski ateist«, ponuja tezo, da so religije odvečne in celo škodljive, ter svoje trditve prepričljivo utemelji. Njegov odnos do vere, ki ga sam označuje kot sovražnega, izvira predvsem iz nasprotja med zagovorniki evolucijske teorije in religioznimi kreacionisti, ki dandanašnji zlasti v Združenih državah Amerike močno krojijo dogajanje v šolstvu in v javnem dojemanju znanosti.

več »

Razpletanje mavrice »

Znanost, praznoverje in moč domišljije

Richard Dawkins »

Angleški romantični pesnik John Keats je menil, da je njegov rojak sir Isaac Newton s fizikalno razlago svetlobe in njeno razcepitvijo v prizmi naredil poeziji nadvse slabo uslugo, saj je mavrico oropal vseh čarov in barvni svet pahnil v neznosno nezanimivo, brezdušno znanstveno puščobo.

več »

Največja predstava na Zemlji »

Dokazi o evoluciji

Richard Dawkins »

Dawkins v svoji najnovejši knjigi prinaša odgovore na mnoga vprašanja, ki so ostajala odprta v njegovih prejšnjih monografijah, posvečenih biologiji oz. evoluciji. Da bi prispeval odločilne dokaze o delovanju evolucije, v knjigi naniza veliko novih, celo zelo svežih spoznanj raziskovalcev z vsega sveta (tudi npr. z Jadrana).

več »

Moč čudenja »

Kako nastane znanstvenik

Richard Dawkins »

Moč čudenja je prva knjiga avtobiografije Richarda Dawkinsa, v kateri nam je odprl zanimiv pogled na svoja otroška in mladostna leta, intelektualno prebujanje v Oxfordu in postaje svoje zgodnje profesionalne kariere. Njegov živahni prikaz idiličnega otroštva v kolonialnem tropskem raju britanskega imperija bogatijo skice staršev in sorodnikov, katerih se spominja s hvaležnostjo, občudovanjem in spoštovanjem. Vzporedno z razgibanimi leti šolanja nam Dawkins bogato naslika tudi svoj duhovno-nazorski mladeniški razvoj od člana otroškega nabožnega zborčka do doslednega nasprotnika religije.
Z začetkom študija zoologije na Univerzi v Oxfordu je Dawkins spoznaval tamkajšnji sistem tutorstva, ki mu je na povsem nov način odprl pogled v znanost, mnogo učinkovitejši od klasičnega študija iz učbenikov.

več »

Kratka luč v temi »

Moje življenje z znanostjo

Richard Dawkins »

Kratka luč v temi je drugi del avtobiografije Richarda Dawkinsa, v kateri ta na razigran in hudomušen, a vseskozi poglobljen in prefinjen način pripoveduje o dogodkih in doživljajih svojega zasebnega in javnega življenja. V nasprotju s prvo knjigo ta ni pisana kronološko, temveč bolj tematsko. Njen okvir je slavnostna večerja ob avtorjevem 70. rojstnem dnevu v dvorani oxfordskega New Collegea. Ob pogledu na množico izbranih povabljencev mu spomin hvaležno oživlja doživljaje iz bogate preteklosti …
Dawkins nas popelje v razgibane svetove akademskega življenja, literarnih agentov, kuloarje televizijske resničnosti in seveda znanosti, znanosti, znanosti. V teh svetovih nam naslika mnogo velikanov svojega časa, ki tako stopajo tudi pred nas v svoji bolj znani javni podobi in mnogo manj znanih skicah iz vsakdanjega življenja. Njihova vrsta je dolga: Douglas Adams, Christopher Hitchens, John Maynard Smith, Daniel Dennett, Nathan Myhrvold, Jared Diamond, Steven Pinker, Richard Leakey, Carolyn Porco, Charles Simonyi, David Attenborough, Peter Medawar, Lawrence Krauss, Neil deGrasse Tyson …

več »

Moč čudenja (Kako nastane znanstvenik) in Kratka luč v temi (Moje življenje z znanostjo) »

Richard Dawkins »

Prva knjiga avtobiografije (Moč čudenja. Kako nastane znanstvenik) zajema čas od najzgodnejšega otroštva v Afriki prek odraščanja mladega Richarda v angleških šolah in študija zoologije na Oxfordu do prvega pedagoškega angažmaja v Berkeleyju (ZDA) ter nastajanja in izida knjige Sebični gen. Knjiga kronološko sledi formiranju poznejšega znanstvenika in njegovem odraščanju v moža.

Druga knjiga (Kratka luč v temi. Moje življenje z znanostjo) je ›ciklična‹. Njen okvir je slavnostna večerja ob avtorjevi 70-letnici v dvorani oxfordskega New Collegea; tam se začne in sklene. Vmes pa nas Dawkins popelje po temah raziskovalnih postaj svoje kariere, predstavi se kot avtor, publicist, voditelj televizijskih dokumentarcev, predavatelj, udeleženec javnih debat …

več »

Čudoviti svet »

Od magije k resničnosti

Richard Dawkins », Dave McKean »

V Čudovitem svetu je znani britanski znanstvenik zgoščeno predstavil različne, predvsem naravoslovne tematske sklope, ki naj bi jih vsaj okvirno poznal vsak prebivalec 21. stoletja. Drugače kot desetero prejšnjih Dawkinsovih knjig je ta namenjena predvsem mlajšim bralcem, zlasti tistim, ki še gulijo osnovnošolske klopi ali so že zasedli tiste na nekoliko zahtevnejših šolah. Čudoviti svet je dragocen tudi za njihove starše in vse tiste, ki se v naravoslovje sicer nikoli niso (radi) poglabljali, vseeno pa so si že kot otroci postavljali temeljna vprašanja kot na primer: Iz česa je vse zgrajeno? Kako je mogoče, da se menjavata dan in noč, poletje in zima? Kako je nastal svet in vse drugo? Ali smo sami v vesolju? Kaj je mavrica? Zakaj nas obkroža tako raznovrsten živalski svet? Zakaj se godijo slabe stvari? In še marsikaj podobnega.

več »