E-novice

Knjiga

Večni koledar papežev

Albert Christian Sellner»

prevod: Aleš Učakar

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 225

strani: 536

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-505-1

redna cena: 47,50 €

modra cena: 45,12 €

vaš prihranek: 2,38 €

na zalogi

Večni koledar papežev je neke vrste čitanka iz zgodovine papeštva, sestavljena pa v obliki koledarja: za vsak dan v letu nam postreže s po eno pripovedjo iz bogate, dvatisočletne zgodovine papežev in protipapežev, od sv. Petra do Benedikta XVI. Njihovo delovanje je vsakokrat umeščeno v zgodovinsko logiko sočasnih tokov (pretežno) svetovnega političnega dogajanja, ki je oziroma kolikor je bilo zgoščeno na večno mesto Rim in italijanski polotok z okolico.
Nekateri papeži so bili dobri in pobožni možje, veliki mirovniki, genialni državniki, zaščitniki revežev, podporniki znanosti, pesniki in misleci. Toda na Petrovem prestolu so sedeli tudi morilci in sadisti, podleži in perverzneži, spletkarji, slaboumneži, paranoiki in zlohotni starci.
Denimo Štefan VI., ki je dal leta 897 truplo papeža Formoza, enega svojih predhodnikov, devet mesecev po njegovi smrti izkopati, nato ga je opravil v slovesna papeška oblačila in mu priredil ›mrtvaško sinodo‹. Na njej so mrliča obsodili, mu potrgali oblačila z razpadajočega trupla, odsekali glavo in troje prstov za blagoslavljanje ter po peklenskem izživljanju preostanek odvrgli v Tibero. Ali pa renesančni papeži: mnogi ›božji namestniki‹ tistega časa so bili ponosni na cele vrste svojih dobro preskrbljenih potomcev, pa tudi druge, bolj oddaljene sorodnike so vestno zasipali z denarjem, sinekurami, plemiškimi in kardinalskimi naslovi.
Zgodbe vseh uradnih papežev in protipapežev so predstavljene brez sovražne nastrojenosti ali želja po obrambi. Vse te pripovedi prežema določena mera občudovanja papeštva kot vitalne institucije, ki je sicer že predavno izgubila svojo moralno nedolžnost, ne pa tudi sposobnosti, da najde izhod iz vsake, še tako nesrečne zagate – in se včasih celo povzpne v položaj priznanega korektiva nečloveških stranpoti človeštva.
Večni koledar papežev je posebej za slovenske bralce obogaten s številnimi biografskimi in drugimi podatki, ki bodo dobrodošla pomoč pri razumevanju včasih kar zapletenih dogajanj tudi v najbolj zastrtih kotičkih zgodovine dveh tisočletij evropskih ljudstev.

Preberite odlomek

na vrh strani

Leon XII., s katerim so zelanti, torej reakcionarji v kardinalskem kolegiju, na konklavu zmagali proti moderatom, je že v svoji prvi encikliki bičal indiferentizem. Grmel je, da gre pri tem za ›lažno filozofijo‹ tolerantizma, ki tako posameznikom kakor tudi celotnim državam priznava pravico do neupoštevanja resnice. Pošastno je trditi, da Bog vsakomur daje popolno svobodo do sprejemanja tiste vere, ki ustreza njegovi zasebni presoji, protestantizma, celo deizma in naturalizma, in to brez nevarnosti za odrešenje. Skladno z naukom Kristusove modrosti zunaj Cerkve ni zveličanja. Sovražniki Cerkve znajo sicer omrežiti neprevidneže z množico mamljivih spisov in knjig, toda Bog jih bo že uničil. Živa groza je tudi razpečevanje Svetega pisma v vseh vulgarnih jezikih, kot to počne nadkonfesionalna biblična družba, ki jo je obsodil že Pij VII. Evangelij je ob vsem tem v nevarnosti, da obvelja le kot »delo človeka ali celo hudiča«. Kal vsega tega zla je bila položena z zaničevanjem Petrovega sedeža in cerkvene avtoritete, katere nauke naj bi bilo treba vernikom še intenzivneje vbijati v glave.

***

Zlovoljnost, ki jo je papež pogosto kazal v javnosti, je imela povsem telesne razloge. Pavel VI. je namreč pod svojim ornatom pogosto nosil spokorni pas z ostrimi kovinskimi konicami. Njegov osebni tajnik Pasquale Macchi je več let po papeževi smrti povedal: »Prav gotovo si nihče ni mogel misliti, da je papež, ki je moral prenašati že bolečine svoje artroze, okoli bokov nosil še spokorni pas, katerega ostre bodice so mu prebadale kožo. Ta spokorni pripomoček je skrival in ga je uporabljal ob priložnostih, ki so bile prav posebej pomembne za blagor Cerkve.«

***

Malo mestece v Abruzzih je bilo 27. julija 1294 prizorišče ne ravno vsakdanjega dogodka: starec v skromni kuti, suh kot trska in nadvse potrt, je sedel na oslu, ki sta ga za vajeti vodila vladarsko oblečena plemiča. Med prepevanjem hvalnic so jim na čelu procesije sledili prelati in bleščeči vitezi, za njimi množica očaranih vernikov. Neapeljski kralj Karel II. in njegov sin Karel Martel, naslovni kralj Madžarske, sta iz divje osame na gori Morrone odpeljala puščavnika Petra iz Isernie in ga spremljala v L'Aquilo, kjer naj bi ga ustoličili kot papeža. […]
Kaj natančno se je dogajalo na konklavu, nihče ne poroča, vendar so prekanjeni cerkveni mogočniki v nevsakdanjem navalu verske vznesenosti – morda so k temu kaj prispevale tudi takrat aktualne prerokbe, da se bliža vznik vladavine Svetega Duha in da se bo na zemljo spustil ›angelski papež‹ – soglasno sklenili, da za papeža postavijo visoko spoštovanega asketa.
Že prav kmalu pa se je pokazalo, da Sveti Duh ni imel nobene besede pri izvolitvi. Nič hudega sluteči Peter, zdaj že papež Celestin V., je podlegel Karlovi ljubeznivosti, ki ga je s sladkobesednostjo zvabil v Neapelj, kjer mu je kraljevo osebje ustrežljivo odvzelo vsa bremena administrativnega dela. Predenj so nosili brezštevilne papirje v uradni latinščini, ki jih je podpisoval, ne da bi jih prej prebral. Ker je bila Celestinova latinščina precej šepava, so se v njegovi navzočnosti tako ali tako pogovarjali kar v italijanščini. Krožila so celo bianko pooblastila, opremljena samo s papeškim pečatom. Na kraljevo prošnjo je papež imenoval dvanajst novih kardinalov: sedem Francozov, preostali pa so bili Napolitanci ali pripadniki njegovega reda. V kuriji je kar završalo od delovne vneme; s pravo razsipniško velikodušnostjo so delili naslove in službe, marsikateri privilegij so hkrati prodali kar trem ali še več plačilno sposobnim prosilcem. Osemnajstletni kraljevi sin Ludvik je dobil nadškofijo v Toulousu, Karel pa si je zagotovil dohodke od desetin za štiri leta iz Francije in Burgundije ter za eno leto iz Anglije, Škotske in Irske – s tem denarjem je nameraval ponovno osvojiti Sicilijo.
V zahvalo za njegovo sodelovanje so Celestinu v kraljevski palači postavili leseno lopo, posnetek njegovega puščavniškega bivališča, kjer se je potem lahko posvečal postu in askezi. Toda tudi v to njegovo skromno celico so prodrla poročila o nezaslišanem šušmarjenju, ki se je iz kurije kakor rak širilo na vso cerkev. Celestin si je to vzel k srcu veliko bolj, kot bi bilo všeč njegovemu kraljevemu sponzorju. Pozneje se je govorilo, da je kardinal Gaetani papeža nadlegoval v spanju s skrito cevjo, po kateri mu je noč za nočjo šepetal: »Odstopi že, ti nesposobnež!« – papež pa je bil prepričan, da sliši glas iz samih nebes.
Kakorkoli že, Gaetani je v nadaljevanju spisal strokovno mnenje, po katerem naj bi papež lahko tudi odstopil, če želi. Celestin je v možnosti odstopa nenadoma ugledal dobrodošel izhod, po katerem bi znova dosegel svoj nekdanji dušni mir. Čeprav so njegovi redovni sobratje brž zbrali množico ogorčenih privržencev in jih pozvali, naj pohitijo v palačo ter preprečijo odstop, se Celestin ni hotel več premisliti. Tako je 13. decembra 1294 pred konzistorijem izjavil, da se iz ponižnosti, zaradi hrepenenja po miru, šibkega zdravja, preskromnega znanja in bojazni, da bi omadeževal svojo vest, umika s svojega položaja. Nato se je lahkega srca in z veseljem vrnil v svoje staro samotarsko bivališče.

***

Ko je bil Benedikt XIV. še kardinal, ga je neka redovnica vprašala, ali se mar ne zdi tudi njemu, da je v tem določena prednost, če bi v ženskih samostanih spovedovale prednice ali opatinje. V šali ji je obljubil, da se bo s tem vprašanjem ukvarjal takrat, ko bo papež. Dvajset let kasneje je tako res postal papež, pa tudi nuna je napredovala v mater prednico. Takrat ga je jadrno opomnila na obljubo, ki ji jo je dal pred toliko in toliko leti. Pa ji je prebrisani papež odvrnil: »Da, uslišal bom vašo prošnjo. Ampak še prej se moram prepričati, ali ste dovolj kvalificirani za to delo. Vzemiva zato kar moj osebni primer. Kot otrok sploh nisem bil krščen, a sem se vseeno pririnil navzgor in se dal posvetiti v duhovnika, a kaj to, postal sem celo škof in sam papež! Ah, kaj naj zdaj pravzaprav storim? Dajte no, še vi skrbno premislite o tem mojem vprašanju vesti, pa mi jutri svetujte, kako in kaj.« Ne naslednji dan, že kar naslednjo uro se je k papežu gromko prikrohotal kardinal Pompeo Aldrovandi in ga pobaral o tej nadvse pustolovski zgodbi o nekrščenem papežu. Tako je mati prednica gladko padla na izpitu, h kateremu je sicer čisto sama pristopila.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011