E-novice

Knjiga

Slovenski gobarski vodnik

Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh

naslovnica: Branka Smodiš

ilustracije: Stane Kaiser

fotografije: Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh

format: 125 × 195

strani: 364

vezava: mehka

izid: 2010, 2015

ISBN: 978-961-241-466-5

redna cena: 23,10 €

modra cena: 21,94 €

vaš prihranek: 1,16 €

na zalogi

Slovenski gobarski vodnik je nova, razširjena in posodobljena izdaja gobarskega priročnika Naše gobe (2002). Avtorji so izkušeni poznavalci gob, gobarji in fotografi, ki se z gobarstvom ne ukvarjajo le ljubiteljsko, temveč so aktivni člani gobarskih društev, sodelujejo na gobarskih razstavah, se udeležujejo mednarodnih mikoloških srečanj, predavajo in pišejo.
V uvodnih poglavjih priročnika so napotki za pravilno nabiranje, uživanje in shranjevanje gob. Pomembno je zlasti poglavje o značilnostih posameznih rodov in vrst gob ter o natančnem prepoznavanju najdenih primerkov. Uvodni del sklenejo preizkušeni recepti za pripravo gobjih jedi ter podatki o hranljivosti in zdravilnosti posameznih gob.
V drugem delu je opisanih 262 vrst gob. Upoštevano je najnovejše latinsko in slovensko poimenovanje gob (gliv) v skladu s Seznamom gliv Slovenije (1998). V pomoč bodo gotovo tudi doslej zbrana domača imena gob in najnovejši podatki o užitnosti oziroma strupenosti posameznih vrst gob, ki utegnejo biti pravo presenečenje celo za izkušene gobarje.
Slovenski gobarski vodnik je primeren tako za gobarja začetnika kakor za odličnega poznavalca gob. Je zanesljiv in varen pripomoček za vse, ki se po slovenskih gozdovih in travnikih potikajo ne samo kot nabiralci gob, temveč tudi kot njihovi občudovalci.

Preberite odlomek

na vrh strani

Tako kot vsa živa bitja so se tudi gobe razvijale milijone let, da so dosegle današnjo raznovrstnost. Zaradi svoje posebne zgradbe se jih je le malo ohranilo v obliki fosilnih ostankov, še največ v jantarju (najstarejši fosil gobe sega 90 milijonov let v preteklost). Ti ostanki nam pričajo, da so se po obliki razmeroma malo spreminjale (majhen vpliv evolucije). Prav gotovo so se prilagajale novo nastalim življenjskim razmeram. Razvijale so se nove vrste, nepotrebne pa so izumrle, ker so bile prilagojene na rastline ali živali, ki jih danes ni več.
Še pred milijon leti sta uporabnost gob predpisovala nagon in medsebojna odvisnost. Gobe so namreč nudile hrano, živali pa so pomagale raznašati trose. Tako je še danes.
/.../
Človek se je zelo kmalu zbližal z gobami. V opremi ledenodobnega človeka Ötzija, najdenega leta 1991 v ledeniku na meji med Avstrijo in Italijo, so odkrili lesno gobo – brezovo odpadljivko Piptoporus betulinus, ki jo je verjetno uporabljal v stiski, globoki utrujenosti in lakoti. Iz nje si je pripravil grenek čaj, ki je umiril prebavo, da je tako lahko več dni preživel le s pitjem vode oziroma tega čaja. To gobo pa je verjetno uporabljal tudi za netenje in prenašanje ognja. Prenašanje ognja s »kresilno gobo« se je ohranilo do 20. stoletja, le da so za te namene pogosteje uporabljali bukovo kresilko Fomes fomentarius.
/.../
Na našem območju (Evropa) so bile gobe dolgo časa živež siromakov, z izjemo nekaterih najokusnejših gob, ki so se pojavljale na jedilnikih bogatih ljudi. Že zgodaj so odkrili, da so gobe malokalorična hrana. Prav ta lastnost in zdravilni učinki nekaterih vrst (predvsem umetno gojenih) uvrščajo gobe med hrano prihodnosti.
Da se v preteklih stoletjih gobe niso prav veliko uporabljale v prehrani, je vzrok predvsem strah pred morebitnimi zamenjavami užitnih gob s strupenimi in posledično pred zastrupitvami. Sinonim za strupenost je bila in je še danes rdeča mušnica Amanita muscaria, ki so jo uporabljali (namočeno v mleku) za omamljanje muh (tako smo dobili današnje rodovno ime mušnica). O tem je pisal že nemški prirodoslovec in filozof Albert Veliki, ki je umrl leta 1280. Zaradi vsesplošne uporabe tega simbola strupenosti (in hkrati lepote) jo pozna vsak.
Drugi razlog za pomanjkljivo poznavanje gob je bil (pred pojavom knjige) ta, da so se informacije prenašale ustno, zato je bila njihova natančnost odvisna predvsem od spomina in pogostosti pojavljanja posameznih vrst gob. Nabiranje gob je bilo največkrat omejeno na lokalno pogoste in lahko prepoznavne vrste (lisičke, jurčke, grive). Ljudje so si večkrat ustvarjali pravila, ki pa vedno ne držijo. Tako je nekoč veljalo, da so gobe, ki so jih objedli polži, užitne. Zaradi te zmote marsikateri uživalec ni preživel obroka gob – »šel je po gobe«. Polži imajo povsem drugačen prebavni trakt in druge organe, tako da jim tudi zelena mušnica Amanita phalloides ne pride do živega. Danes, ko imamo na voljo pisne in slikovne informacije, nam je zagotovo veliko lažje. Kljub temu ne bo odveč opozorilo – nasvet, ki sloni na napakah v preteklem stoletju, ko so ljudje začeli uživati tudi redkejše oziroma manj poznane vrste, da se pred uživanjem nove vrste posvetujete s strokovnjakom. Če ga ni v vaši bližini (gobarska društva so sicer enakomerno razporejena po vsej Sloveniji), morate natančno pregledati nabrane primerke in jih primerjati z opisi in s fotografijami v knjigah. Pri tem je pomembno, da imate pred seboj primerke iste gobe v različnih stopnjah razvoja. Čeprav ste skoraj povsem prepričani, da imate pred seboj užitne gobe, je bolje, da prvo bero zavržete in skušate gobo prepoznati še drugič ali celo tretjič na drugih rastiščih. Šele takrat se lahko odločite in nekaj manjših primerkov primešate kaki gobji omaki. Najbolje pa se bomo gobe naučili prepoznavati, če bomo obiskovali razstave gob, ki jih prirejajo gobarska društva. Gobe, ki smo jih nabrali, prinesemo s seboj in jih primerjamo z razstavljenimi vzorci. V veliko pomoč nam bodo prav gotovo tudi nasveti dežurnih gobarjev, ki nam bodo rade volje pomagali pri spoznavanju novih vrst gob.
(iz Uvoda)

© Modrijan založba, d. o. o., 2010