Knjiga

Deset zgodb o kajenju

Stuart Evers»

prevod: Lili Potpara

format: 110 × 177

strani: 240

izid: 14. 11. 2014

ISBN: 978-961-241-860-1

redna cena: 27,90 €

modra cena: 13,95 €

vaš prihranek: 13,95 €

na zalogi

DO 16. SEPTEMBRA –50 %!

Deset zgodb o privlačnosti, izdajstvu, nostalgiji, samoti, zapeljevanju, ranjenosti, poželenju in izgubi; o tišini, ki se pretrga, ko roka uprasne vžigalnik, nespečnosti v soju žarečega ogorka, čarovnikovem triku, vonju ljubice, poslednji želji. Zgodbe, ki prodirajo naravnost v srčiko stvari.

Rdeča nit zbirke kratkih zgodb je kajenje. Vendar ne gre za hvalnico cigareti, skozi zgodbe se bolj kot cigaretni dim vijejo žalost, osamljenost, obžalovanje in hrepenenje. Poročne priče v Las Vegasu, ki odide s fantovščine in se znajde v skrivnostnem kazinu sredi puščave, kjer se zdi, da je čas obstal, in tam naleti na kadilca, ki ležerno izpihuje dimne like ter v svojo pripoved vplete prenekatero življenjsko modrost; moškega, ki ga po smrti staršev izdelava družinskega drevesa popelje na pot iskanja sorojencev, za katere sploh ni vedel, da obstajajo; ranjene ženske, ki na obisku pri premožnem bratu začne verjeti, da bo lahko pustila za seboj svoje izpraznjeno življenje v zakajeni garsonjeri; žene, ki prevzame nase breme krivde ljubljenega moža ... Zadnja zgodba je poklon mojstru kratke zgodbe Raymondu Carverju.
Evers z občutljivim očesom za podrobnosti in notranja psihološka stanja v minimalističnem slogu izpisuje svet osamljenosti, neprilagojenosti, upanja in zamujenih priložnosti.

DARILNA IZDAJA!

Na voljo tudi v zbirki Bralec:

Preberite odlomek

na vrh strani

Najin dojenček joka, zato ga pristavim k prsim; njegova usta so pohlepna kot očetova. Star je sedem mesecev, a ne mara sprejeti stekleničke, raje se prisesa name. Včasih se sprašujem, ali se bo sploh kdaj končalo, in predstavljam si ga kot odraslega moškega z ostrimi zobmi, ki grizejo moje boleče in otečene bradavice; ob tem se hkrati zasmejem in zadrhtim. Takrat ima obraz svojega očeta, enake oči, ki so me očarale že prvič.
Vse zdaj smrdi po razlitem mleku, otroškem pudru in plenicah. To mi govori in mu verjamem, ker že od poroda ne zaznavam čisto nobenega vonja. Lahko bi spet začel kaditi – da bo nehal, je bila povsem njegova odločitev – ali pa se nehal umivati. Ali pa se noč za nočjo vračal domov, vonjajoč po svoji ljubici. Lahko bi zaudarjal po njenem znoju in njenem parfumu. Njegova sapa bi lahko smrdela po njenem okusu, jaz pa tega sploh ne bi opazila. Mogoče je to nekakšna kupčija: sin v zameno za enega mojih čutov.

*

Vanjo se je zaljubil 15. septembra. Skoraj natančno dva meseca, preden sem zanosila. Kako vem, ne znam povedati. Preprosto se mi je posvetilo v trenutku, poblisnilo, ko je iz hladilnika vzel steklenico vina: zaljubil se je, globoko in noro. Žarenje, ki pride z nosečnostjo, ni nič proti siju, ki ga porajata tolikšna strast in predanost. Žgal je skozenj kot mrk, prekrasen, a nevaren za oči.

*

Želja po materinstvu se je pritajeno priplazila vame; dolga leta nisem čutila čisto nič materinskega in raje sem imela družbo mačk kot otrok. Mal je bil s tem videti zadovoljen. A ko so se okrog naju množili otroci, ko so se prijatelji drug za drugim vdajali, se nekako nisem več mogla boriti proti notranjemu vzgibu, rahlemu oklevanju, preden sem dojenčke vrnila žarečim staršem. Ko sem se odločila, sem imela devetintrideset let, Mal petintrideset. Ni bilo nekaj, o čemer bi razpravljala. Namesto tega sem vrgla proč tabletke in že istega popoldneva sva začela.
Poskušala sva šest mesecev; pol leta termometrov, računanja ciklusov in zdolgočasenega, rutinskega seksa. Ko pa je našel njo, so se stvari spremenile. Seks je postal odločnejši in vztrajnejši, skoraj krut. Nisem si delala utvar: vedela sem, da med vsakim fukom misli nanjo. Enkrat mi je zarinil prst v rit in ga premikal gor in dol kot še nikoli prej. Bilo je nekaj, kar je bilo najbrž všeč njej, in sleherni užitek, ki bi ga ob tem lahko čutila jaz, se je izničil, ko sem si jo predstavljala pod njim, njegove prste v njej.
Spočeti nama je uspelo samo zato, ker je bil zaljubljen v tisto žensko. O tem sem prepričana.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Poglejte tudi

na vrh strani

Deset zgodb o kajenju »

Stuart Evers »

Rdeča nit zbirke kratkih zgodb je kajenje. Vendar ne gre za hvalnico cigareti, skozi zgodbe se bolj kot cigaretni dim vijejo žalost, osamljenost, obžalovanje in hrepenenje. Poročne priče v Las Vegasu, ki odide s fantovščine in se znajde v skrivnostnem kazinu sredi puščave, kjer se zdi, da je čas obstal, in tam naleti na kadilca, ki ležerno izpihuje dimne like ter v svojo pripoved vplete prenekatero življenjsko modrost; moškega, ki ga po smrti staršev izdelava družinskega drevesa popelje na pot iskanja sorojencev, za katere sploh ni vedel, da obstajajo; ranjene ženske, ki na obisku pri premožnem bratu začne verjeti, da bo lahko pustila za seboj svoje izpraznjeno življenje v zakajeni garsonjeri; žene, ki prevzame nase breme krivde ljubljenega moža ...

več »