Knjiga

Idiot

Roman v štirih delih

Fjodor Mihajlovič Dostojevski»

prevod in spremna beseda: Drago Bajt

naslovnica: Mojca Kumar Dariš

format: 150 × 225

strani: 648

vezava: trda

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-771-0

redna cena: 39,90 €

modra cena: 37,90 €

vaš prihranek: 2,00 €

na zalogi

Idiot, drugi veliki roman Dostojevskega, je bil napisan in objavljen v letih 1867–69; v slovenščino sta ga doslej prevedla Vladimir Borštnik (1925) in Janko Moder (1959, 1979, 2004). Zdaj je pred nami v novem prevodu Draga Bajta.
To je obsežna pripoved o duševno zmedenem, epileptičnem knezu Miškinu, v katerem je Dostojevski upodobil etično-moralno pozitivni lik po zgledu sočutnega, usmiljenega Jezusa Kristusa, ki neuspešno odrešuje človeštvo (mdr. trgovca Rogožina in lepotico Nastasjo Filipovno), saj trdno veruje v večno dobroto in lepoto, ki bo odrešila svet. Kot od Boga navdihnjeni blaženi norček je pravo nasprotje Raskolnikova, racionalnega junaka morilca iz romana Zločin in kazen. Kljub hrepenenju po odrešitvi sveta in človeštva s pomočjo vesoljne ljubezni in človekoljubja deluje pogubno, tako na Rogožina kot na ženske, ki se zaljubijo vanj (Nastasja Filipovna, Aglaja, hči generala Jepančina). Miškinovo poslanstvo ne uspe, saj dokončno izgubi razum, potem ko je njegov življenjski boj za odrešitev človeštva zaman – postal je nekakšen Don Kihot v boju z mlini na veter.

Slovensko izdajo sta finančno podprli Javna agencija za knjigo RS in Zvezna agencija za tisk in množično komuniciranje kot del svojega splošnega programa »Ruska kultura 2012–2018«.

Preberite odlomek

na vrh strani

Knez je stopil še bliže, en korak, dva, in se ustavil. Stal je in se minuto ali dve razgledoval; ves ta čas ni nobeden zraven postelje rekel nič; knezu je srce razbijalo tako močno, da se je zdelo, kako se razlega po sobi, medtem ko je bila ta mrtvaško tiha. A že se je razgledal, tako da je lahko razločil tudi posteljo; na njej je nekdo spal popolnoma nepremično spanje; ni bilo slišati niti najmanjšega šuma, niti najmanjšega dihca. Spavec je bil čez glavo pokrit z belo rjuho, toda nerazločno je bilo mogoče videti ude; po izboklinah je bilo videlo le to, da leži stegnjen človek. Naokoli, na postelji, ob znožju, na naslanjačih tik ob ležišču, tudi na tleh, so bila v neredu razmetana slečena oblačila, razkošna bela svilena obleka, rože, trakovi. Na majhni mizici, pri zglavju, so se lesketali odloženi in razmetani briljanti. Ob znožju so bile pomečkane v kup nekakšne čipke, na belkastih čipkah se je kazal konec gole noge, kukajoč izpod rjuhe; bil je videti kakor izklesan iz marmorja in strašno nepremičen. Knez je gledal in čutil, da vse v sobi postaja tem bolj mrtvo in tiho, čim dlje gleda. Namah je zabrenčala prebujena muha, poletela nad posteljo in utihnila pri zglavju. Knez je zadrgetal.
»Pejva,« se je Rogožin dotaknil njegove roke.
Odšla sta ven in se spet usedla v naslanjače, znova drug nasproti drugemu. Knez se je tresel vse huje in huje, ni več umaknil svojega sprašujočega pogleda z Rogožina.
»Lej no, Lev Nikolajevič, vidim, da se treseš,« je nazadnje rekel Rogožin, »skoraj tako ko takrat, ko se ti je zgodil napad, se spomniš, v Moskvi? Ali pa je bilo tik pred napadom. Ne vem, kaj naj zdaj naredim s teboj ...«
Knez je poslušal, napenjajoč vse moči, da bi doumel, še naprej je spraševal s pogledom.
»Si ... ti?« je nazadnje spregovoril in pokazal z glavo za zastor.
»Ja ... jaz ...« je zašepetal Rogožin in povesil pogled.
Molčala sta pet minut.
»Če bi,« je mahoma nadaljeval Rogožin, kot da sploh ni pretrgal pogovora, »če bi zdaj tvoja bolezen ..., če bi dobil napad, potem bi kričal, kako da ne, kdo bi te slišal na ulici ali na dvorišču, potem bi vedeli, da so v stanovanju ljudje; potem bi trkali, vstopili ... zdaj pa vsi mislijo, da me ni doma. Še sveče nisem prižgal, da bi je ne videli na ulici ali na dvorišču. Kadar me ni, vzamem tudi ključe s seboj, potem tudi tri ali štiri dni nihče ne pride pospravljat, taka je navada. Torej ne bojo vedeli, da tukaj prenočujeva ...«
»Čakaj,« je rekel knez, »malo prej sem spraševal hišnika in starko: Ali je Nastasja Filipovna prenočila tu? Torej že vse vejo.«
»Vem, da si to vprašal. Pafnutjevni sem rekel, da je včeraj prišla Nastasja Filipovna in se takoj nato odpeljala v Pavlovsk, pri meni je bila deset minut. Ne vejo, da je bila tukaj ponoči – nihče. Včeraj sva vstopila prav tako, čisto tiho, kakor danes midva. Po poti sem sam pri sebi pomislil, da ne bo hotela vstopiti tako tiho – kaj pa še! Šepetala je, hodila po prstih, obleko je ovila okoli sebe, da bi ne šumela, v rokah jo je nesla, meni pa je na stopnicah pretila s prstom – ves čas se je bala tebe. Na vlaku je bila kakor nora, vsa prestrašena, sama je hotela iti prenočit k meni: najprej sem jo mislil peljati v stanovanje k učiteljici – kaj pa še! 'Tam me bo,' je rekla, 'navsezgodaj našel, ti pa me boš skril, jutri pred svitom pa v Moskvo,' potem pa je hotela nekam v Orjol. Ko je šla spat, je ves čas govorila, da bova šla v Orjol ...«
»Čakaj; Parfjon, kaj boš zdaj, kaj bi rad?«
»Ti me skrbiš, saj se ves treseš. Noč bova prebila tu, skupaj. Postelje razen one ni druge, mislil sem, da bi vzel blazine z obeh blazinjakov, potem pa bi tule zraven, za zastorčkom, postlal tebi in meni, da bova skupaj. Kajti če bojo prišli noter, bojo začeli vohati okoli ali iskati, njo bojo takoj zagledali in jo odnesli. Zato naj zdaj leži tukaj, zraven naju, poleg mene in tebe ...«
»Ja, ja!« je gorečno pritrdil knez.
»Se pravi, ne smeva priznati in pustiti, da bi jo odnesli.«
»N-nikakor ne!« je sklenil knez. »Nne-ne-ne!«
»Tako sem tudi jaz mislil, da ne, fant moj, nikakor nikomur pustiti! To noč bova prebila tiho. Danes sem šel iz hiše le za eno uro, zjutraj, drugače sem bil ves čas pri njej. Potem pa sem zvečer šel pote. Bojim se tudi, ker je zadušljivo, da bo zasmrdelo. Vohaš kaj ali nič?«
»Morda voham, ne vem. Zjutraj bo gotovo začelo smrdeti.«
»Pokril sem jo s povoščenim platnom, dobrim, ameriškim platnom, povrh pa še rjuhe, in še štiri stekleničke odprtega strupa sem razpostavil naokoli, še zmeraj stojijo tam.«
»Kje tam ... v Moskvi?«
»Zato ker smrdi, bratec. Vidiš, kako leži ... Zjutraj, ko se zdani, jo poglej. Daj no, a še vstati ne moreš?« je s preplašenim čudenjem vprašal Rogožin, ko je videl, da se knez tako trese, da ne more niti vstati.
»Noge me ne držijo,« je zamrmral knez, »to je od strahu, saj vem ... Strah bo minil in jaz bom vstal ...«
»Čakaj, takoj nama bom postlal posteljo, potem se boš ulegel ... in jaz poleg tebe ... in bova poslušala ... kajti jaz, fant, še ne vem ... jaz, fant, zdaj še ne vem vsega, zato ti govorim vnaprej, da bi že zdaj vse vedel ...«
Medtem ko je mrmral te nejasne besede, je postiljal postelji. Bilo je jasno, da si je ti dve postelji morda sam pri sebi že zjutraj izmislil. Minulo noč je ležal sam na blazinjaku. A na blazinjaku nista mogla ležati dva drug ob drugem, on pa je hotel postlati obema skupaj, zato je zdaj z velikim naporom, čez vso sobo, čisto do vhoda za zastorček, privlekel različno velike blazine z obeh blazinjakov. Postelja je bila nekako pripravljena; stopil je h knezu, ga nežno in vznemirjeno prijel za roko, dvignil in popeljal do postelje; a pokazalo se je, da knez lahko hodi tudi sam; se pravi, da ga je »strah minil«; pa vendar se je še naprej tresel.
»Veš kaj, bratec,« je namah začel Rogožin, ko je kneza polegel na levo, boljšo blazino, sam pa se je stegnil na desni strani, ne da bi se slekel, in si dal obe roki pod glavo, »danes je vroče in seve smrdi ... Bojim se odpreti okna; mama ima lonce z rožami, veliko rož, čudovit vonj imajo; mislil sem, da bi jih prinesel sem, a bi Pafnutjevna lahko kaj uganila, ker je tako radovedna.«
»Radovedna, ja,« je pritrdil knez.
»A naj kupim, a naj jo vso obložim s cvetjem in šopki? Mislim, da bo takole v rožah žalostno, prijateljček!«
»Poslušaj ...« je vprašal knez, kot bi bil v zadregi, kot bi tuhtal, kaj naj pravzaprav vpraša, in potem tisto takoj pozabil, »poslušaj, povej mi: S čim si jo? Z nožem? S tistim?«
»S tistim.«
»Čakaj! Parfjon, rad bi te vprašal ... veliko te bom spraševal, o vsem ... a najprej mi povej, takoj, da bom vedel: A si jo hotel ubiti pred mojo poroko, pred svatbo, v cerkveni veži, z nožem? A si jo, a je nisi?«
»Ne vem, če sem jo ...« je suho odvrnil Rogožin, kot bi se kar malce začudil vprašanju in ga ne bi čisto razumel.
»Nisi nikoli vzel noža s sabo v Pavlovsk?«
»Nikoli. Glede tega noža ti lahko povem tole, Lev Nikolajevič,« je dodal po premolku, »danes zjutraj sem ga vzel iz zaklenjenega zaboja, kajti zgodilo se je zjutraj, ob štirih. Ves čas je ležal založen v knjigi ... In ... in čudno se mi zdi tudi ..., nož se je zasadil cel poldrug palec ... ali celo dva ... pod levo dojko ... krvi pa je priteklo komaj pol jedilne žličke na srajco; nič več ...«
»To, to, to,« se je namah dvignil strašansko vznemirjeni knez, »to, to vem, bral sem o tem ... temu se reče notranji izliv krvi ... Zgodi se, da ne priteče niti kaplja. To je bil sunek naravnost v srce ...«
»Čakaj, slišiš?« mu je namah naglo segel v besedo Rogožin in se preplašen usedel na posteljnini. »Slišiš?«
»Ne!« je prav tako hitro in preplašeno odgovoril knez ter zrl v Rogožina.
»Hodi! Slišiš? V veži ...«
Oba sta začela poslušati.
»Slišim,« je prepričano zašepetal knez.
»Hodi?«
»Hodi.«
»Naj zaprem vrata ali ne?«
»Zapri ...«
Zaprla sta vrata, potem pa oba spet legla. Dolgo sta molčala.
»Aha, ja!« je namah zašepetal knez z enako vznemirjenim in hitrim šepetom, kot bi spet ujel misel in se je zdaj grozno bal, da bi jo izgubil, kar skočil je pokonci na postelji. »Ja ... hotel sem ... te karte, karte ...! Pravijo, da si z njo igral karte?«
»Sem,« je dejal Rogožin po kratkem molčanju.
»Kje so ... karte?«
»Tukaj ...« je spregovoril Rogožin po malce daljšem premolku, »tukajle ...«
Iz žepa je izvlekel rabljen, v papir zavit sveženj, in ga pomolil knezu. Ta ga je vzel, vendar nekako v zagati. Nov, tesnoben in obupen občutek mu je stisnil srce; namah se je ovedel, da ta trenutek, in že dolgo, ne govori tistega, kar bi moral govoriti, in ne dela tistega, kar bi moral delati, in da te karte, ki jih drži v rokah in se jih je tako razveselil, zdaj ne bojo nič več, nič več pomagale. Vstal je in plosknil z rokami. Rogožin je ležal nepremično, kot da ne bi ne videl in ne slišal njegovega ploska; a oči so mu živo žarele v temi in bile na stežaj odprte in nepremične. Knez se je usedel na stol in ga začel prestrašeno gledati. Minilo je pol ure; namah je Rogožin glasno in odsekano kriknil in se zakrohotal, kot bi pozabil, da mora šepetati:
»Oficirja, oficirja ... se spomniš, kako je tistega oficirja, na koncertu, ošvrknila, se spomniš, ha, ha, ha! Kadet ... kadet ... je kar planil ...«
Knez je skočil s stola, ponovno ves preplašen. Ko je Rogožin utihnil (utihnil pa je kar namah), se je knez tiho sklonil k njemu, se usedel zraven njega, z močno razbijajočim srcem in težko sapo, in ga začel opazovati. Rogožin je odvrnil glavo od njega, kakor da je pozabil nanj. Knez ga je gledal in čakal; čas je mineval, začelo se je daniti. Rogožin je poredkoma in kar namah jel včasih mrmrati, glasno, odsekano in nepovezano; začenjal je krikati in se smejati; knez je takrat stegnil proti njemu svojo drgetajočo roko in se previdno dotikal njegove glave, njegovih las, božal ga je po laseh, božal ga je po licih ... nič drugega ni mogel narediti! Sam se je spet začel tresti, namah so mu spet nekako odpovedale noge. Nekakšen čisto nov občutek je stiskal njegovo srce z nedopovedljivo tesnobo. Medtem se je čisto zdanilo; nazadnje je legel na blazino, kot bi bil čisto izmučen in obupan, in pritisnil svoj obraz na bledi in nepremični obraz Rogožina; solze so mu tekle iz oči na Rogožinova lica, a mogoče tedaj ni več čutil svojih lastnih solz in ni več vedel nič o njih ...
Vsekakor so takrat, ko so se čez mnogo ur odprla vrata in so vstopili ljudje, ti ljudje našli morilca popolnoma omotičnega in vročičnega. Knez je nepremično sedel poleg njega na postelji in, vsakič, ko je bolnik zastokal ali zabledel, skušal tiho pogladiti s tresočo se roko njegove lase in lica, kot bi ga božal ali tolažil. Vendar se ni več zavedal, kaj so ga spraševali, ni prepoznal ljudi, ki so prišli noter in ga obkrožali. In če bi tedaj iz Švice prišel sam Schneider in bi pogledal nekdanjega gojenca in pacienta, bi se spomnil tistega stanja, v katerem je bil knez prvo leto svojega zdravljenja v Švici, in bi odmahnil z roko in rekel kot tedaj: »Idiot!«

© Modrijan založba, d. o. o., 2013