Knjiga

Nekaj divjih rož

Alexandre Bergamini»

prevod: Katja Zakrajšek

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 128

vezava: mehka, zavihi

izid: 7. 4. 2017

ISBN: 978-961-287-006-5

redna cena: 14,90 €

modra cena: 14,90 €

na zalogi

Knjiga Nekaj divjih rož je pripoved o iskanju in sestavljanju drobcev polpretekle zgodovine. Spodbudila jo je dokumentarna fotografija dveh preživelih iz koncentracijskega taborišča, ki je Bergaminiju prišla v roke med obiskom v Berlinu. Dva mladeniča, pravkar rešena iz taborišča – vsak še nosi pol taboriščne uniforme – stojita sredi razrušenega mesta. Pisatelja presune nasmeh preživelih sredi uničenja in prešine ga, da sta videti kot par. Z njima se nenadoma čuti čudno povezanega in odloči se, da bo raziskal njuno zgodbo. Tako začne brskati po muzejih in arhivih in si ju poskuša osvetliti z dokumentarnim in spominskim gradivom, od holokavsta nad judi do preganjanja homoseksualcev v tretjem rajhu. Napaberkuje nekaj raztresenih fragmentov, a na vprašanja, ki se mu zastavljajo, najde le malo odgovorov, zato poskusi z njima navezati stik. Da bi osvetlil in dojel plati zgodovine, ki se mu izmikajo, se sestane tudi s hčerko poveljnika taborišča Westerbork, kjer sta bila internirana.
Osebne izkušnje ljudi, ki so holokavst doživeli na lastni koži, neuspehi in frustracije pri rekonstruiranju zgodovinskih dogodkov, nezanesljivost in nezadovoljivost dokumentarnih sledov ter ugašanje živega spomina – vse to je sestavni del Bergaminijeve pripovedi in refleksije. Ob tem pa načenja tudi zapleteno problematiko odnosa danes živečih – preživelih na vseh straneh, še bolj pa naslednjih generacij – do te zgodovine in do pečata, ki ga je pustila na sedanjem času.

Delo je izšlo s podporo Programov pomoči pri izdaji knjig, ki jih izvaja Francoski inštitut.

Preberite odlomek

na vrh strani

Dogovoril sem se za srečanje z Ursulo Gemmeker, prvo hčerko poveljnika taborišča Westerbork.

V Scheveningen pridem s tramvajem. Nad pomolom veter in sonce in nizozemsko nebo. Stara konstrukcija iz zarjavelega železa in jekla reže Severno morje; med stebri, kjer se lomijo valovi, deska mladina. Iz sobe majhnega hotela iz petdesetih let imam pogled na plažo. Odprem okno, popijem čaj, preberem zadnje besede Etty Hillesum. »V meni žubori globok izvir. V njem pa živi Bog.« »Pri poniževanju sta nujno udeleženi dve strani. Tista, ki ponižuje, in tista, ki jo hočejo ponižati – ki se pusti poniževati. Kadar tega zadnjega ni, torej, če je pasivna stran imuna za ponižanje, se bodo sramotitve razblinile, izpuhtele bodo v zrak.«

Ursula je rojena leta 1939, 76 let ji je, lahko bi mi bila mati. Sestaneva se v restavraciji v Scheveningnu. Živi v haaškem predmestju. Vede se uradno, nekoliko togo, malce nerodno. Na Nizozemskem je že šestinpetdeset let, vrnila se je po očetovih sledeh, potem je srečala Nizozemca, se poročila in ni imela otrok. Pred tremi leti je ovdovela; staršev nima več. Izgubila je stik z družino, s sestrama v Düsseldorfu.
»Pa vi,« reče, »kdo ste?«
Njen glas, hoja, pogled se zdijo mladi, nezreli: naivna deklica v telesu postarane ženske.
»Ko sem bila mlada, sem bila za tisti čas velika ženska, krepka, čeprav se nisem ukvarjala s športom,« reče. »Šport, zdrav duh v zdravem telesu, to me je preveč spominjalo na nacizem.«
Pomislim na deportirance, ki so umrli od lakote, na svojo mater, na otroke vojne, ki jih je doletela nedohranjenost.
Njen hrbet je nenavadno ukrivljen. Prešine me misel, da je nemara grbasta.
»Rodila sem se v nesrečnem zakonu aprila 1936 ... Med vojno, med svojim šestim in osmim letom, sem živela z družino, v taborišču Westerbork. Moji starši so se kar naprej prerekali, oče se je hotel ločiti. Z materjo in sestrama smo še pred osvoboditvijo zapustile taborišče in se vrnile v Düsseldorf.«
Žalostno se nasmehne. Natakar pride po naročilo.
»Nihče ni hotel govoriti o tem, kar se je zgodilo. Povsod si slišal: ›dovolj neprijetnosti, dovolj gorja ...‹ Doma nismo govorili o tem ... Še vedela nisem, da je nekoč po vsej Evropi obstajala judovska skupnost ... Edini jud, za katerega sem vedela, je bil Jezus ... Kar se je zgodilo, sem izvedela od babice po materini strani ... Tako sem izvedela, kdo je bil moj oče ... Prej je bil moj očka, vojak, poveljnik, ponosna sem bila nanj ...«
Ursula z žličko meša kavo.
»Judje prenašajo bolezni, za njimi je treba vedno vse razkužiti, tako je govorila moja mati, umazani so in bolni, treba se jih je izogibati. Pravila je, da moj oče predobro skrbi zanje, da prebije preveč časa z njimi in premalo z nami. Bila je ljubosumna ... Imela ga je rada. Nikoli se ni hotela ločiti, niti potem ne, ko so ga izpustili iz zapora.«
Ursula zamahne z dolgimi, suhimi rokami, da bi odgnala oso, ki nama pleše okrog glav. Mislim, da je osa on, Gemmeker.
»V bistvu mi je bilo od nekdaj jasno, kdo je moj oče, in ko so ga aretirali, sem vedela, da sem imela prav ... Dober oče nam je bil, toda to, kar je počel, je bilo ovito v skrivnost. Spomnim se, da smo imeli v taborišču gugalnico in prijaznega psička, ki je bil vedno očetu za petami. Spominjam se jetnikov za bodečo žico, a vojaki so jih napodili, kadar smo otroci smeli na vrt, ki ga je mati zasadila s cvetjem. Nekoč sem neki ženski dala cvetlico z našega vrta, odtrgala sem jo in ji jo podala skozi bodečo žico. Nisem vedela, da je judinja in jetnica. Ženska se mi je nasmehnila. Mati me je dva dni kaznovala, po vsej hiši je tulila, da bom umrla od nalezljive bolezni, mi razkuževala usta, roke, lase, vse telo, oblačila, usnjene čevlje, igračke. Vsa hiša je smrdela po razkužilu. Ne vem, zakaj sem to naredila. Otroška gesta, človeška gesta ... Preostanek časa, kadar jo niso obsedali ›higienski problemi zaradi prisotnosti judov‹, si je moja mati delala maske iz jogurta in kumaric in po ure dolgo poležavala z njimi na obrazu ...«
Ursula z žličko meša po prazni skodelici in me pogleda v oči.
»Ko so ga obsodili na ječo, mi je bilo dvanajst let. Vrnila sem se, ker sem hotela razumeti, zakaj so mu sodili in česa so ga obtožili. Očeta sem končno srečala, ko so ga leta 1951 izpustili iz zapora, bilo mi je šestnajst let, živela sem pri babici v Nemčiji, v Düsseldorfu. Rekel je, da je bilo vse skupaj napaka, da so ga po krivem obsodili kot vojnega zločinca. Potem se je zaprl vase in spremenil temo pogovora.«
»Mislite, da so ga po krivem obsodili?«
»... Ne, ne mislim tega. V zaporu bi moral ostati dlje časa, kajne?«
»Zaporno kazen so mu skrajšali, ›ker si je po najboljših močeh prizadeval, da z deportiranimi judi ne bi surovo ravnali‹, in zaradi ›lepega vedenja‹. Preživeli judovski interniranci iz Westerborka so pričali njemu v prid.«
»To pomeni, da ni bil tako krut, kajne? Moja starša nista bila zakonca Koch iz Buchenwalda ...«
»Ni treba biti pošast, da zagrešiš pošastna dejanja ... Mogoče so proces zmanipulirali kolaboranti, ki so še vedno sedeli v nizozemski vladi. Ali sploh kakšen judovski deportiranec, ki mu je šel na roko in je sodeloval pri deportacijah. Stockholmski sindrom žrtev, ki so odnesle celo kožo. In želja Nizozemske, da bi ›obrnila nov list‹, kot povsod v Evropi.«

Opazujeva galebe, ki kljuvajo po ostankih pomfrija, ki so jih odvrgli turisti.
»Kako pa je bilo z vašim očetom, ko so ga izpustili iz zapora? Kako je živel v Düsseldorfu?«
»Videla sem ga kakšno leto po tistem, ko so ga izpustili ... Nisem ga hotela več videti, potem pa sem popustila, ker me je toliko vabil. Še vedno je bil moj oče, ljubeč in nežen do mene. Izogibal se je vsemu, kar je napeljevalo na tisti čas, štela je samo sedanjost. Videval se je z mojima sestrama, ki ga tako rekoč nista poznali, ne govorimo več veliko, ničesar ne vesta in tudi nočeta ničesar vedeti ... Delal je kot tajnik na občinskem svetu v Düsseldorfu in zraven še v neki tovarni orožja. Bil je diskreten. Delal je do upokojitve, potem si je malo privoščil življenje, do petinsedemdesetega leta, do leta 1982, ko je umrl na lastnem vrtu, zadela ga je srčna kap.«
»Lepa smrt. Kako si je privoščil življenje?«
»Prosim?«
»Rekli ste, da si je ›malo privoščil življenje‹, kaj je počel?«
»Rad je vrtnaril, hodil v opero, na predstave, koncerte, kulturen človek je bil. Vendar je hotel ostati diskreten. Spomnim se, kako sva nekoč skupaj praznovala novo leto in šla poslušat Beethovnovo Deveto simfonijo. To mu je veliko pomenilo, bil je star, uho pa je imel še vedno ostro in prefinjeno. Lepo skupno doživetje. Zadnje.«
»Zahajati na novoletne koncerte, na predstave ni ravno višek diskretnosti. In leta 1959 je privolil v nastop na televiziji, da bi pojasnil svoje ravnanje, in vedno je javno zanikal svojo odgovornost.«
Ursula molči. Zdi se, da prikimava.
»O svojem očetu nočem vedeti vsega. Vse verjamem, kar pravijo o njem, vendar ne morem živeti s tem.«

»Zdaj ko je umrl, kako zdaj doživljate, da ste hči vojnega kriminalca?«
»O tem nikoli ne govorim. Prevzela sem možev priimek. Najini prijatelji ne vejo ničesar. Nisva imela otrok ... Poskusila sva, vendar jih nisem mogla imeti. Mislim, da jih nisem hotela imeti, strah me je bilo … strah, da bi na svet spravila pošast. Tolaži me, da je mrtev ... Vas smem vprašati nekaj osebnega? ... Ste jud?«
»Mislite, da bi bilo judovskemu otroku, ki mu je vaš oče deportiral starše, tako lahko stopiti v stik z vami?«
Ursula nenadoma zahlipa kot majhna deklica: saj tudi je. Položim dlan na njeno. Otrok se duši pod pezo bolečine, neizrečenih besed. Vidim jo le kot nekoga, ki je zaprt, zabarikadiran, zaskočen v past zgodovine, ki mu ne pripada. Rečem ji, da je imel otrok pravico ljubiti očeta, da je bila otrok, da ni vedela. Še enkrat zahlipa, posmrkne, se usekne.
»Ne morem vas potolažiti, ker ste imeli takšnega očeta, tega ne more nihče. Ne, nisem jud, sem pisatelj, homoseksualec, seropozitiven. In zato bi nosil črno ali rožnato zvezdo ali pa bi me po hitrem postopku umorili.«
»Tako je,« sramežljivo reče in se usekuje.
Plašno se nasmehneva. Obriše si nos.
»Škoda,« reče.
»Škoda?«
»Škoda, da niste jud, lahko bi bila prijatelja.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2017