Knjiga

Sram

Če povem, bom umrl

Boris Cyrulnik»

prevod: Alenka Zgonik

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 176

vezava: mehka, zavihi

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-673-7

redna cena: 19,90 €

modra cena: 18,90 €

vaš prihranek: 1,00 €

na zalogi

»Če si želite izvedeti, zakaj nisem nič povedal, samo raziščite, kaj me je prisililo k molku.« Sramujoči si želi spregovoriti, vendar ne more odpreti ust, tako zelo se boji vašega pogleda. Molči ne le iz strahu pred vašim pogledom, temveč tudi zaradi občutka krivde, da bi še vas pahnil v svojo nesrečo, če bi spregovoril. Zato namesto o sebi pripoveduje pretresljivo zgodbo o nekom drugem.
Vsakogar izmed nas je že bilo kdaj sram, pa če je trajalo dve uri ali dvajset let. Vendar sram, ta zastrupljevalec življenja, ni usoda, ki bi se ji ne mogli iztrgati, pravi Boris Cyrulnik v svoji globoki in ganljivi analizi sramu, zgrajeni na temelju najnovejših dognanj nevroznanosti in psihologije.
Knjiga Sram nam bo pomagala premagati občutke krivde in si znova pridobiti smelost in občutek svobode.

Knjiga je izdana v okviru Programa za pomoč pri izdaji Valentin Vodnik in je prejela podporo Francoskega inštituta v Sloveniji – Francoskega inštituta Charles Nodier v Ljubljani ter Institut français.

Preberite odlomek

na vrh strani

V tistem času na Pont des Arts ni bilo veliko ljudi. Sprehajali so se in se potihoma pogovarjali.
»Tu stanujem,« mi je dejal Soufir in mi pokazal hišo, malo umaknjeno od Palais de l'Institut. »Moj oče je zelo bogat. Hotel je, da študiram v Parizu, pa mi je kupil umetniški atelje na nabrežju Conti ... Sram me je.«
Nikoli si ne bi mislil, da se je mogoče sramovati tega, da stanuješ na tako imenitnem kraju. Skozi zastekljene stene so se videle strehe Inštituta in Louvra ter Sena, do fakultete za medicino, kjer sva študirala, je bilo le nekaj sto korakov.
Jaz pa sem stanoval na ulici Rochechouart, med Pigallom in Barbèsom, v sobici brez vode in kurjave, ki je morala imeti manj kot deset kvadratnih metrov. Bil sem skorajda ponosen, ker sem jo prebarval v rdečo in modro barvo po Picassovi sliki Jacqueline s prekrižanima rokama. Ni me bilo sram ivja na stenah in ledu na šipah – simbolizirala sta preizkušnjo in dokazovala, da znam premagati mraz in revščino. Sramoval sem se ogromne luknje v mednožju tako ponošenih hlač, da bi zagotovo izzvale prezir študentov, če bi jo mogli videti.
S Soufirjem sva bila prijatelja. Ponosno sva se pogovarjala o tistem, kar sva lahko delila. Pripovedoval mi je o lepotah Maroka, naredil silen vtis name z opisi sprejemov v svoji družini in me spravljal v začudenje, ko mi je razlagal mešanico občudovanja in strahu, ki ga je čutil do očeta. Razločno pa sem čutil, da z vsemi temi lepimi zgodbami prikriva boleči del svojega družinskega življenja.
Nekega večera mi je predlagal, da bi nadaljevala pogovor v majhni restavraciji najine četrti. Vztrajal sem, da plačam polovico računa, zaradi česar si skoraj ves teden nisem mogel kupiti bonov za univerzitetno restavracijo. Bilo bi me sram, če mu ne bi bil enak. Hotel sem bil videti enako premožen kot on. Če bi bil plačal on, bi njegovo darilo čutil kot njegovo nadvlado, skorajda kot svoje ponižanje.
Preostanek tedna, ko nisem mogel v univerzitetno restavracijo, me je spominjal na čas po vojni, ko so me dali v otroško zavetišče. Takrat smo se javljali za neprijetno pospravljanje miz samo zato, da smo nabrali dodatno pest drobtin. A ta spomin ni v meni zbudil nikakršnega občutka ponižanja. Ravno nasprotno: čutil sem kar nekakšen nejasen ponos, da sem to doživel, kakor ivje na stenah in led na šipah v ulici Rochechouart. A o tem s Soufirjem nisem spregovoril. Preveč sem se bal, da bi v njem zbudil čudenje ali usmiljenje (kakor bi ga z zguljenim mednožjem hlač). Isto dejstvo torej lahko izzove mešani občutek sramu in ponosa! Pest drobtin, ki sem jih pobral, ko sem brisal mizo, v moji duši ni zbudila sramu. Obšel me je celo občutek zmage, pobrani ostanki drobtin so bili zame dobra majhna kupčija. A kdo v zunanjem svetu, svetu izmenjavanja besed, bi imel razumevanje za to?
Imam nas celo na sumu, nas, sramujočo se tovarišijo, da smo bili kar malce zaničljivi. Veste, kdo je zbujal naše zaničevanje? Alain! Zmeraj zadovoljen sam s seboj. Njegovo večno zadovoljstvo nas je dražilo. Med seboj smo menili, da je srečen zaradi svoje nesposobnosti, da bi se zavedel življenjskih težav (kar naj bi pomenilo, da je strup sramu, ki se je prikradel v naša notranja življenja, sad jasnega zavedanja). Kako to razložiti? Pod pogledom drugega smo se počutili ponižane, ker smo imeli luknjo v hlačah ali ker je oče ravnal z nami kot z otrokom, ko nam je podaril preveč imenitno stanovanje, a smo se vseeno počutili bolj človeški od Alaina. Trdili smo, da ga varuje nezavedanje. Nismo občudovali moči, ki mu jo je vlival preprost pogled na svet. Z zadovoljnim nasmehom nam je razlagal, da na medicini ne smeš ponavljati niti enega letnika, kajti ta spodrsljaj pomeni izgubo dohodkov, ko bomo delali v zasebnih ordinacijah. Zato je izbiral slabo organizirane staže, za katere ni bilo treba hoditi v bolnišnico. Tako je vsako jutro pridobil nekaj ur za študij. Preračunal je, da so priprave za natečaje in branje revij izguba časa, bolj se splača posvetiti zgolj nujno potrebnemu, da opraviš izpite. Zdel se nam je neumen, ko nam je razlagal, da je za povprečno oceno na izpitih dovolj preleteti sode strani v knjigah, na lihih pa izbrati ključne besede. Preziranja vreden se nam je zdel, ko nam je povedal, da namerava oženiti bogato dekle, da bo imel med študijem avto, počitniško hišo in gmotno pomoč.
Nikoli ni ponavljal letnika, zelo mlad je diplomiral, nikoli se ni sramoval. Ločil se je, ona je naredila samomor. Nikoli ni imel občutka krivde.
Mi, sramujoči se, smo prezirali tipa brez sramu, ker smo mislili, da moč in bedasto srečo črpa iz pomanjkanja vsakršne morale. Mi bi na njegovem mestu umrli od sramu. Mogoče smo bili celo ponosni, misleč, da ta smrt od sramu dokazuje našo moralnost. Mi pač nismo pošasti niti stroji za služenje denarja. Strup sramu v nas je dokazoval našo sposobnost, da trpimo pod pogledom drugega, ker temu pogledu pripisujemo velik pomen, z njim dokazujemo svojo moralnost.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012