E-novice

Knjiga

Kdo vlada svetu?

Noam Chomsky»

prevod: Maja Novak

naslovnica: Branka Smodiš

format: 160 × 235

strani: 288

vezava: mehka, zavihi

izid: 4. 10. 2017

ISBN: 978-961-287-022-5

redna cena: 24,90 €

modra cena: 24,90 €

na zalogi

Knjiga Kdo vlada svetu? v 23 ›slikah‹ prikaže zgodovinske korenine in aktualne posledice ameriškega intervencionizma povsod tam, kjer je politika v zadnjih dveh stoletjih prepoznavala strateške politične ali ekonomske prednosti, katerih Američani niso želeli prepuščati drugim – drugim (konkurenčnim) dejavnikom ali preprosto domačinom. Ker pa je svet nadvse raznobarven in je v njem težko totalitarno ohranjati eno sámo linijo hegemonije, ni treba veliko, da se iz začetne odločne in brezkompromisne obrambe ›tekovin‹ brutalnega kapitalizma rojevajo čudna protislovja. Lahko si ogledamo samo Bližnji vzhod, kjer je danes v zmešnjavi velikih vojn, groženj z jedrskim orožjem, nepreštevnih proksi in ad hoc vojn, celo nedoločenega števila držav in ad hoc samozvanih držav težko z zanesljivostjo reči, kdo je v katerem trenutku zaveznik ali nasprotnik kogarkoli drugega; sploh so pa ta razmerja fleksibilna, že davno ne več toliko odvisna od nacionalnih motivov (čeprav so tudi ti še vedno boleče živi: glej primer Palestina!) kot, zdi se, borzno-strateških projekcij svetovnih bogatašev.
Vprašanje ›kdo vlada svetu‹ je tako v precejšnji meri naslovljeno tudi na intelektualno, humanistično, racionalno ›elito‹ globalne javnosti. Navsezadnje so ›dobro misleče množice‹ tiste, ki v demokratičnih družbah podeljujejo politični mandat ponorelim sociopatom in megalomanom, ki si umišljajo, da prav oni vladajo svetu; če mu že ne morejo povsem, si ga pa vsaj lastijo. A nič več kot to. Pravi ›lastniki‹ bi morali biti namreč tudi dobri gospodarji. Če bi bili globalni hegemoni taki, denimo ne bi izstopali iz podnebnih paktov in zapuščali potomcem uničenega okolja.
Nič manj kot vse to so enakovredne teme aktualnih družbenih esejev, ki jih je Noam Chomsky zbral okoli vprašanja: Kdo vlada svetu?

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Zgodovinski dokumenti vsebujejo zgovorna pričevanja o resničnih motivih državne politike. Zgodba je bogata s podrobnostmi in zapletena, a v njej prevladuje nekaj vztrajno ponavljajočih se tem. Ena od njih je bila jasno izražena na konferenci zahodne poloble, ki so jo Združene države Amerike februarja 1945 sklicale v Mehiki in kjer je Washington predstavil Ekonomsko listino Amerik; ta naj bi odpravila gospodarski nacionalizem ›v vseh njegovih oblikah‹. Listina je vsebovala pomembno izjemo: ekonomski nacionalizem si smejo privoščiti Združene države Amerike, kjer je gospodarstvo zelo odvisno od obsežnih državnih posegov.
Odprava ekonomskega nacionalizma za druge je bila v ostrem nasprotju s takratnimi latinskoameriškimi stališči, ki so jih uradniki ameriškega zunanjega ministrstva opisali kot »filozofijo novega nacionalizma, ki sprejema politiko, katere namen sta širša porazdelitev narodnega bogastva in dvig življenjske ravni ljudskih množic«. Ameriški politični analitiki so dodali: »Prebivalci Latinske Amerike so prepričani, da bi od naravnih bogastev posamezne države morali imeti korist zlasti njeni državljani.«
Seveda tako ne gre. Washingtonu je bilo jasno, da bi tovrstno korist morali imeti ameriški vlagatelji, Latinska Amerika pa naj ostane v vlogi služkinje. Tako Trumanova kot Eisenhowerjeva administracija sta dali jasno vedeti, da v njej ne sme priti do ›pretiranega industrijskega razvoja‹, ki bi bil morda v nasprotju z ameriškimi interesi. Tako naj bi Brazilija smela izdelovati nekakovostno jeklo, s katerim se ameriške korporacije niso hotele ubadati, a bilo bi ›pretirano‹, ko bi želela tekmovati z ameriškimi podjetji.
Podobne teme odmevajo skozi vse obdobje po drugi svetovni vojni. Globalni sistem, ki naj bi mu vladale Združene države Amerike, so po besedah internih dokumentov ogrožali ›radikalni in nacionalistični režimi‹, ki so se odzivali na zahteve prebivalstva po neodvisnem razvoju. Zaskrbljenost zaradi tega je botrovala strmoglavljenju parlamentarnih režimov v Iranu in Gvatemali v letih 1953 in 1954 pa tudi v številnih drugih državah. Glede Irana je Združene države Amerike najbolj skrbel morebiten vpliv njegove neodvisnosti na Egipt, kjer je zaradi britanskih kolonialnih praks takrat vrelo. Poleg tega, da je nova demokracija v Gvatemali zagrešila zločin opolnomočenja kmečke večine in ogrožala lastnino podjetja United Fruit Company – že to je bilo dovolj hudo –, se je Washington bal delavskih nemirov in mobilizacije ljudskih množic v sosednjih državah, kjer so s podporo ZDA vladali diktatorji.
V obeh primerih se posledice ameriške politike poznajo vse do danes. Po letu 1953 ni bilo dne, ko Združene države Amerike ne bi trpinčile iranskega ljudstva. Gvatemala je še vedno ena od najhujših mučilnic na svetu; Maji še vedno bežijo pred posledicami malone genocidnih kampanj vladne vojske v gvatemalskem hribovju, ki so jih podpirali predsednik Ronald Reagan in njegovi najvišji funkcionarji. Gvatemalski direktor organizacije Oxfam, po poklicu zdravnik, je leta 2014 poročal: »V državi prihaja do dramatičnega poslabšanja političnega, socialnega in ekonomskega položaja. Število napadov na zagovornike [človekovih pravic] se je v lanskem letu povečalo za tristo odstotkov. Obstajajo jasni dokazi o dobro organizirani strategiji zasebnega sektorja in vojske; oba sta vzela vlado za talca, da bi ohranila status quo in državi vsilila ekonomski model pridobivanja osnovnih surovin, pri tem pa zaradi potreb rudarske industrije ter plantaž afriških palm in sladkornega trsa na dramatičen način preganjata avtohtone prebivalce z njihove zemlje. Za nameček je oblast kriminalizirala družbena gibanja, ki varujejo njihovo zemljo in pravice, mnogi njihovi voditelji so v zaporu in mnoge druge so pobili.«
O vsem tem v Združenih državah Amerike ne vedo ničesar, zamolčan je celo nadvse očitni razlog za to.
V petdesetih letih sta predsednik Eisenhower in državni sekretar John Foster Dulles nedvoumno pojasnila, s kakšno dilemo se soočajo Združene države Amerike. Potožila sta, da imajo komunisti nezasluženo prednost: lahko se »neposredno obračajo na ljudske množice« in »prevzemajo nadzor nad množičnimi gibanji, česar sami ne zmoremo. Komunisti nagovarjajo revne, revni pa so si od nekdaj želeli ropati bogate.«
V težavah smo. Združene države Amerike s svojo doktrino, po kateri naj bi bogati ropali revne, slednjih nekako ne morejo in ne morejo pridobiti na svojo stran.

*

V vzhodni Evropi se na meji med Natom in Rusijo kažejo zametki krize. In to niso malenkosti. V svoji poučni, premišljeno napisani akademski študiji o tej regiji je Richard Sakwa – še kako prepričljivo – zapisal, da »je bila rusko-gruzijska vojna avgusta 2008 v resnici prva od ›vojn, ki naj bi preprečile širitev Nata‹; druga je bila ukrajinska kriza leta 2014. Negotovo je, ali bi človeštvo lahko preživelo tretjo.«
Zahod o širitvi Nata meni, da je nenevarna. Nič kaj presenetljivo ni, da Rusija podobno kot večina globalnega Juga meni drugače, s tem pa se strinjajo tudi nekateri ugledni glasovi na Zahodu. George Kennan je že zgodaj svaril, da je širitev Nata ›tragična napaka‹, pridružil pa se mu je tudi neki visoki ameriški državnik, ki je v odprtem pismu Beli hiši širitev opisal kot »politično napako zgodovinskih razsežnosti«.
Korenine sedanje krize so v letu 1991, ko se je končala hladna vojna in je razpadla Sovjetska zveza. Takrat sta obstajala dva pogleda na novi sistem varnosti in politične ekonomije Evrazije. Po Sakwovih besedah je eden od teh predvideval nastanek »›širše Evrope‹, v osrčju katere bi bil EU, vendar bi bila čedalje tesneje povezana z evroatlantsko varnostno in politično skupnostjo; po drugi strani je bila navzoča ideja ›večje Evrope‹, vizija kontinentalne Evrope, ki bi segala od Lizbone do Vladivostoka in imela več središč, vključno z Brusljem, Moskvo in Ankaro, ter skupne cilje pri preseganju delitev, ki tradicionalno pestijo celino«.
Med glavnimi pobudniki ›večje Evrope‹, koncepta, katerega evropske korenine so segale tudi do golizma in drugih iniciativ, je bil sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. A ko je Rusija v devetdesetih letih klonila pod uničujočimi učinki tržnih reform, je njegova vizija zbledela; ponovno je oživela, ko je Rusija stopila na pot okrevanja in začela iskati svoj prostor na svetovnem odru pod vodstvom Vladimirja Putina, ki je s svojim sodelavcem Dimitrijem Medvedjevom večkrat »pozval h geopolitični unifikaciji celotne ›večje Evrope‹ od Lizbone do Vladivostoka, s katero bi ustvarili pristno ›strateško partnerstvo‹«.
Vse tovrstne pobude »so naletele na vljudno omalovaževanje«, piše Sakwa, saj so nanje gledali kot na »komaj kaj več kot prikrit poskus vzpostavitve ›večje Rusije‹« in poskus, da bi ›zabili klin‹ med Severno Ameriko in Zahodno Evropo. Ti strahovi so izvirali iz časov zgodnje hladne vojne, da bi namreč Evropa postala ›tretja sila‹, neodvisna tako od velikih kot od manjših velesil, pri čemer bi se skušala tesneje povezati s slednjimi (kot je bilo razvidno iz ›vzhodne politike‹ Willyja Brandta in drugih iniciativ).
Zahod se je na zlom Sovjetske zveze odzval s triumfalno škodoželjnostjo. Slavili so ga kot ›konec zgodovine‹, poslednjo zmago zahodne kapitalistične demokracije, malone tako, kot da bi Rusiji ukazali, naj spet postane to, kar je bila pred prvo svetovno vojno – tako rekoč ekonomska kolonija Zahoda.
Širitev Nata se je začela pri priči, in sicer v nasprotju z ustnimi zagotovili Gorbačovu, da se Natove sile ne bodo ›niti za palec‹ premaknile proti vzhodu, danimi po privolitvi sovjetskega voditelja v članstvo združene Nemčije v Natu – v luči zgodovine je bila to osupljiva popustljivost. Pri tem je bil govor le o nekdanji Vzhodni Nemčiji, Nemški demokratični republiki. O možnosti, da bi se NATO širil celo prek meja združene Nemčije, se z Gorbačovom nihče ni pogovarjal niti na štiri oči.
Toda NATO je kmalu segel čez te meje, vse do ruskih. Splošno poslanstvo Nata je bilo uradno prekvalificirano v zaščito ›ključne infrastrukture‹ globalnega energetskega sistema, pomorskih poti in naftovodov, kar je Natu omogočilo globalno delovanje. Še več: zdaj ko je Zahod usodno redefiniral danes splošno veljavno doktrino ›odgovornosti za zaščito‹, ki se močno razlikuje od uradne različice Združenih narodov, NATO lahko deluje kot intervencijska sila pod vodstvom Združenih držav Amerike.
Rusija sme biti upravičeno zaskrbljena zlasti zaradi načrtovane širitve Nata v Ukrajino. Ti načrti so bili jasno artikulirani na vrhunskem srečanju Nata v Bukarešti aprila 2008, ko je bilo Gruziji in Ukrajini obljubljeno članstvo v tej organizaciji. Na sestanku je bilo nedvoumno rečeno: »NATO pozdravlja ukrajinske in gruzijske evroatlantske težnje po članstvu v Natu. Danes smo se sporazumeli, da bosta ti državi postali članici Nata.« Po ›oranžni revoluciji‹ in zmagi prozahodnih kandidatov na ukrajinskih volitvah leta 2004 se je v Ukrajino podvizal predstavnik ameriškega zunanjega ministrstva Daniel Fried in »poudaril, da Združene države Amerike podpirajo ukrajinske težnje po članstvu v Natu in evroatlantskih povezavah«, je razkril WikiLeaks.
Rusov ni težko razumeti. Vzroke za njihovo vznemirjenost je v članku, objavljenem v vodilni ameriški oblastem naklonjeni reviji Foreign affairs orisal akademik in strokovnjak za mednarodne odnose John Mearsheimer: »Korenine sedanje [ukrajinske] krize je mogoče najti v širitvi Nata in odločenosti Washingtona, da bo iztrgal Ukrajino iz moskovske orbite ter jo priključil Zahodu.« V tem ravnanju pa Putin vidi »neposredno ogrožanje temeljnih ruskih interesov«.
»Kdo bi mu lahko zameril?« se sprašuje Mearsheimer in opozarja, da »Washingtonu moskovska stališča že lahko niso všeč, vendar bi moral razumeti logiko za njimi«. To ne bi smelo biti težko. Navsezadnje vsi vemo, da »se Združene države Amerike ne bodo sprijaznile s tem, da bi tuje velesile nameščale svojo vojsko kjerkoli na zahodni polobli, zlasti ne na njihovih mejah«. V resnici je ameriško stališče še odločnejše. Združene države Amerike se ne bodo sprijaznile z ›uspešnim nasprotovanjem‹. Nad državico, ki bi ›uspešno nasprotovala‹ Združenim državam Amerike, bi se zgrnile ›vse grozote sveta‹, vključno z uničujočim embargom – kot se je zgodilo Kubi. Ni se nam treba spraševati, kako bi se odzvale Združene države Amerike, če bi se katera od latinskoameriških držav pridružila Varšavskemu paktu ali če bi to nameravali storiti tudi Mehika in Kanada. Najmanjši razmislek o prvem poskusu takega koraka bi ›skrajno premišljeno zatrle‹, če posežemo po žargonu Cie.
Tako kot pri Kitajski nam tudi na Putinove poteze in motive ni treba gledati z naklonjenostjo, da bi razumeli njihovo logiko in dojeli pomen razumevanja te logike, namesto da jo obsojamo. Tako kot pri Kitajski je v igri marsikaj, vključno z – dobesedno – vprašanjem preživetja.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017

Poglejte tudi

na vrh strani

Izbrani spisi »

Noam Chomsky »

V tem zborniku objavljena besedila Noama Chomskega prinašajo prerez njegovega strokovno-znanstvenega, publicističnega in aktivističnega delovanja zadnjih 50 let. Izbor je skušal zajeti čim več področij, na katerih se je Chomsky uveljavil in postal svetovna avtoriteta: v njih premišljuje o lingvističnih, psiholoških, moralno-etičnih, svetovnonazorskih, medijsko-propagandnih in gospodarsko-političnih vprašanjih.
Daleč največ ostrine je v besedilih, s katerimi Chomsky biča uzakonjene nepravilnosti v delovanju ameriške uradne politike. S srhljivo natančnostjo razgalja etično vprašljivo delovanje moderne (ameriške pa tudi svetovne) politike v 20. in 21. stoletju.

več »