Angleški dopisnik Bernard Newman je svojo knjigo Titova Jugoslavija (1952) začel s šalo o nekom, ki naj bi se mu v tistih časih smejali vsi Jugoslovani. Kmalu po koncu vojne je namreč zavpil: »Dol s Stalinom!« in bil zaprt leta dolgo. Ko je prestal kazen, je bil odločen, da ne bo ponovil iste napake. Pa je zavpil: »Naj živi Stalin!« in bil takoj zaprt za naslednja štiri leta.
Mi, ki smo bili rojeni v letih po drugi svetovni vojni, smo se naučili še nadaljevanja šale. Nesrečnik si je ob zaporniški košti ves čas želel, da bi se vsaj enkrat lahko posladkal. In ko je prišel drugič iz zapora, ga je ena njegovih prvih poti vodila v slaščičarno, kjer si je naročil baklavo. A ko ga je natakar vprašal, ali želi grško ali turško, se je prestrašen premislil in ni naročil nič. Za vsak primer, da ne bi bilo spet kaj narobe.

Kateri je najstarejši še stoječi javni spomenik v Ljubljani? Kakšne namene je imel Primož Trubar: ustvariti slovenski narod ali ponemčiti slovensko ljudstvo? Je bil Jurij Vega španski plemič? Je Ljubljana slovensko narodno središče zaradi geografije ali zaradi politike? Kako je mogoče, da slovensko mesto ne prenese pogleda na največjo umetnino, nastalo izpod rok slovenskega umetnika?
Na ta in še mnoga druga vprašanja opozarja pa tudi odgovarja knjiga Mesto brez spomina. Poglavje za poglavjem prehajamo obdobja slovenske zgodovine in jih opazujemo skozi lečo kulture, politike, gospodarstva, ljudske in »aristokratske« miselnosti. Obenem spoznavamo, kako zelo pomembno je v narodovem spominu tisto, kar aktualni nazori postavljajo v ospredje, pa tudi ono, kar ob tem neizogibno tone v pozabo.