Knjiga

Izbrani spisi

Noam Chomsky»

prevod: Iztok Osojnik

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 600

vezava: trda

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-596-9

redna cena: 42,50 €

modra cena: 40,37 €

vaš prihranek: 2,13 €

na zalogi

V tem zborniku objavljena besedila Noama Chomskega prinašajo prerez njegovega strokovno-znanstvenega, publicističnega in aktivističnega delovanja zadnjih 50 let. Izbor je skušal zajeti čim več področij, na katerih se je Chomsky uveljavil in postal svetovna avtoriteta: v njih premišljuje o lingvističnih, psiholoških, moralno-etičnih, svetovnonazorskih, medijsko-propagandnih in gospodarsko-političnih vprašanjih.
Daleč največ ostrine je v besedilih, s katerimi Chomsky biča uzakonjene nepravilnosti v delovanju ameriške uradne politike. S srhljivo natančnostjo razgalja etično vprašljivo delovanje moderne (ameriške pa tudi svetovne) politike v 20. in 21. stoletju. Zato je mnogim vplivnežem trn v peti, nam – ›tujcem‹ –, ki to početje od daleč in včasih tudi malo bolj od blizu že ves čas spremljamo, pa nadvse razumljivo pojasnjuje ozadja mnogih velikih svetovnih zgodb, od Koreje do Nikaragve, od Vietnama do Afganistana, od Kosova do Iraka; in seveda Izraela.
Knjiga, ki je ne bomo zapirali ravnodušni.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Vrsta napredujočih vojakov je deloma razbila majhno skupino okoli Dillingerja. Tisti od nas, ki smo ostali za vojaki, smo se spet zbrali in z govorom je začel dr. Spock. Skoraj v istem trenutku se je od nekod prikazala nova, tesno strnjena skupina vojakov s puškami v rokah in se počasi pomikala naprej. Posedli smo. Kot sem že omenil, se vse do tistega trenutka nisem imel namena pridružiti kakršnemukoli dejanju državljanske nepokorščine. Toda ko se je začel groteskni stroj počasi pomikati naprej – tem bolj grotesken, ker so bili njegovi deli razločno vidna človeška bitja –, je postalo jasno, da tej stvari ne moremo dovoliti, da bi nam ukazovala, kaj lahko počnemo. Takrat so me aretirali, mislim, da me vklenil zvezni maršal, najbrž zaradi oviranja vojakov (tehnični izraz za to je ›nezakonito vedênje‹). Dodati moram, da so bili videti vojaki, vsaj kolikor sem lahko sam opazil (ker niso bili zelo daleč), precej nesrečni zaradi vsega skupaj in so ukrepali, kot je bilo le mogoče previdno. Verjetno so jim ukazali (predvidevam, da je šlo za ukaz), da naj brcajo in s palicami tolčejo po nenasilnih, mirnih protestnikih, ki se niso hoteli umakniti. Zvezni maršali pa so bili (predvidljivo) povsem drugačni. Spominjali so me na policaje nekaj let pred tem v ječi v Jacksonu v Misisipiju, ki so se smejali, ko nam je star moški kazal okrvavljeno, doma narejeno obvezo na nogi in nam skušal opisati, kako so ga pretepli policaji. V Washingtonu so bili tisti, s katerimi so ravnali najhuje, mladi fantje in dekleta, še posebej fantje z dolgimi lasmi. Nič drugega ni, vsaj tako je bilo videti, v maršalih tako silovito prebudilo sadizma, kakor pogled na dolge lase. Toda kljub temu, čeprav sem bil priča nasilnim izpadom maršalov, je njihovo vedênje pretežno segalo od ravnodušnosti do cenene zlobe. Za kaki dve uri so nas za vsak primer stlačili v policijski kombi s tesno zaprtimi vrati in samo z ozkimi režami za zrak, gotovo zato, ker človek nikoli ne more biti dovolj previden s tako napadalnimi kriminalnimi tipi.

*
Pravzaprav je urednikom New York Timesa (27. junija 1982) na naslovni strani uspelo precej ljubko prikazati ›posebne odnose‹ med Izraelom in Združenimi državami Amerike. V treh stolpcih so drugo ob drugem najprej objavili poročilo Williama Farrella iz Bejruta, ki je popisal učinke zadnjega izraelskega bombardiranja: prenapolnjena pokopališča, zakopavanje v množična grobišča, v bolnišnicah so nujno potrebovali nove zaloge, v velikih smrdečih kupih nakopičene smeri, pod ruševinami razpadajoča trupla, zgradbe, ki so bile komaj kaj več kot razbite lupine, prenapolnjene hladilnice po mrtvašnicah, na hodnikih bolnišnic nagrmadena trupla, pomanjkanje zdravnikov, ki so se obupno trudili, da bi kaj storili za žrtve kasetnih in fosfornih bomb, Izrael, ki je Rdečemu križu preprečil preskrbo z medicinsko opremo, bombardiranje bolnišnic, kirurške operacije, ki jih je prekinjalo izraelsko obstreljevanje. In tako dalje. V drugem stolpcu so objavili poročilo Bernarda Nossiterja iz New Yorka o ameriški blokadi Združenih narodov, ki so skušali ustaviti klanje na osnovi trditve, da bi to omogočilo obstanek PLO kot »učinkovite politične sile«. Tretji stolpec pa je prinesel poročilo Adama Clymerja iz Philadelphie o tem, kako so udeleženci na vsedržavni konferenci demokratov odločno podprli izraelsko vojno v Libanonu. Tri poročila na naslovnici, drugo ob drugem, so ustrezno ponazorila značaj ›posebnih odnosov‹. To dokazuje tudi odsotnost uredniškega komentarja.
Ameriški liberalizem je bil vedno naklonjen Izraelu, toda leta 1967 je prišlo do opaznega pozitivnega premika v stališčih, ko so Izraelci prikazali svojo vojaško moč. Najvišji izraelski vojaški poveljniki so nedolgo zatem zelo jasno dali vedeti, da Izraelu ni grozila nobena resna vojaška nevarnost in da so zaupali v naglo zmago – prikazana grožnja izraelskemu obstoju je bila zgolj ›krinka‹. Toda omenjeno dejstvo so v Združenih državah Amerike potlačili in namesto njega ustvarili sliko, da se je izraelski David spopadel z arabskim Goljatom, kar je omogočilo liberalnim človekoljubom, da so z naklonjenostjo podprli vodilno vojaško silo na območju, ki je začela z uničujočo zmago nad sovražnikom ter nadaljevala z ustrahovanjem in zatiranjem vseh, ki so padli pod njen nadzor. Vodilni generali pa so pohiteli z razlago, da bi lahko Izrael, če bi bilo to potrebno, v enem tednu osvojil vse od Bagdada in Kartuma do Alžirije (Ariel Šaron).

*
Po enajstem septembru, v času, ko je svet solidarno in naklonjeno gledal na Združene države Amerike, se je predsednik Bush vprašal: »Zakaj nas sovražijo?« Vprašanje je bilo postavljeno na napačen način, saj se je komajda dotaknilo dejanskih problemov. Administraciji je v letu dni le uspelo odgovoriti: »Zaradi vas in vaših partnerjev, gospod Bush. In tega, kar ste storili. In če boste nadaljevali v isti smeri, se bosta strah in sovraštvo, ki ste ga povzročili, razširila tudi po državi, ki ste jo osramotili.« Težko je ovreči dokaze, da je v tem smislu Osama bin Laden dosegel zmago, o kateri ni mogel niti sanjati.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Poglejte tudi

na vrh strani

Kdo vlada svetu? »

Noam Chomsky »

Knjiga Kdo vlada svetu? v 23 ›slikah‹ prikaže zgodovinske korenine in aktualne posledice ameriškega intervencionizma povsod tam, kjer je politika v zadnjih dveh stoletjih prepoznavala strateške politične ali ekonomske prednosti, katerih Američani niso želeli prepuščati drugim – drugim (konkurenčnim) dejavnikom ali preprosto domačinom. Ker pa je svet nadvse raznobarven in je v njem težko totalitarno ohranjati eno sámo linijo hegemonije, ni treba veliko, da se iz začetne odločne in brezkompromisne obrambe ›tekovin‹ brutalnega kapitalizma rojevajo čudna protislovja. Lahko si ogledamo samo Bližnji vzhod, kjer je danes v zmešnjavi velikih vojn, groženj z jedrskim orožjem, nepreštevnih proksi in ad hoc vojn, celo nedoločenega števila držav in ad hoc samozvanih držav težko z zanesljivostjo reči, kdo je v katerem trenutku zaveznik ali nasprotnik kogarkoli drugega; sploh so pa ta razmerja fleksibilna, že davno ne več toliko odvisna od nacionalnih motivov (čeprav so tudi ti še vedno boleče živi: glej primer Palestina!) kot, zdi se, borzno-strateških projekcij svetovnih bogatašev.

več »