Knjiga

Družba ničelnih mejnih stroškov

Internet stvari in ekonomija souporabe

Jeremy Rifkin»

prevod: Urška Pajer

naslovnica: Branka Smodiš

format: 160 × 235

strani: 400

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 21. 11. 2015

ISBN: 978-961-241-925-7

redna cena: 25,50 €

modra cena: 24,22 €

vaš prihranek: 1,28 €

na zalogi

Družba ničelnih mejnih stroškov je popis prihodnjega razvoja (zlasti zahodnega, industrijsko razvitega) sveta, v katerem s postopoma prihajajočim ›internetom stvari‹ prihaja doba skoraj brezplačnih dobrin in storitev, ki jo bo zaznamoval globalen vzpon kulture deljenja in souporabe – ter neizogiben zaton kapitalizma kot samoumevne družbene ureditve.
To ni prva knjiga, ki obravnava razkroj kapitalizma, je pa v svetu krivično rastoče družbene neenakosti zaradi razmaha neoliberalnih ideoloških skrajnosti ena redkih, ki ponuja vrsto možnih in realnih poti, po katerih bi se družbe po vsem svetu lahko razvijale. Avtor prepoznava v internetu tisto gibalo, ki je najprej na razne načine povezalo ljudi celotnega planeta, nato pa se lotilo tudi ekonomskih mehanizmov, ki jim pretežno sledi moderno človeštvo. Internet, še posebej internet stvari, botruje sodobni tehnologiji, ki omogoča čedalje cenejšo proizvodnjo in neusmiljeno zbija mejne stroške množične industrije na ›skoraj nič‹.
To je škandalozna novica za ideologe nesramnega bogatenja peščice na račun množic in hkrati imeniten obet za nove, ›milenijske‹ rodove, ki so že od malih nog odraščali z internetom, z logiko vsesplošne povezanosti in dostopnosti – generacije, ki pravkar počasi vstopajo v odraslost in ki bodo že v bližnji prihodnosti krojile usodo sveta. Ko bo dosežena kritična masa ljudi, ki bodo raje (so)uporabniki kot lastniki dobrin in storitev, ki bodo svojo prihodnost kovali pretežno z znanjem in podatki, predvsem pa s pametno izrabo obnovljivih virov energije (namesto nepovratnega izčrpavanja fosilnih energentov), bo odzvonilo tudi logiki masovne, okoljsko nezdržne produkcije in proizvajanja ›zaposlenih revežev‹.
Knjiga Družba ničelnih mejnih stroškov včasih zares spominja na znanstveno fantastiko, zlasti če pomislimo na brutalnost aktualnega življenja, v katerem boj za ekonomsko preživetje še vedno neprizanesljivo stiska za vrat vse in vsakogar (in je popolna slika ›sveta verzija 3.0‹ še svetlobna leta oddaljena utopija), vendar so mnogi elementi Rifkinove vizije že danes del našega vsakdana: če omenimo le razcvet pametnih naprav in uveljavljanje pametnih sistemov, izobraževanje na daljavo, 3D-tisk, kulturo souporabe ipd. Ta izredno bogata in informativna knjiga je torej pravi kažipot na razpotju iz nepravične družbe kapitalizma v boljšo prihodnost za vse ljudi in njihovo okolje.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Če je zasebna lastnina ključna značilnost kapitalističnega sistema, je lastništvo avtomobila njegovo utelešenje. V mnogih predelih sveta več ljudi poseduje avtomobil kot pa hišo in avtomobil je pogosto najdragocenejši del zasebne lastnine. Nakup avtomobila je dolgo veljal kot obred prehoda v svet lastniških razmerij.
Že sam izraz avtomobil podaja klasično ekonomsko idejo, da človeško naravo poganja želja po avtonomiji in mobilnosti, pri čemer si vsaka oseba želi biti vladar svojega sveta. Američani idejo svobode že dolgo povezujejo z avtonomnostjo in mobilnostjo. Nikjer drugje ni občutek avtonomije izrazitejši kakor za volanom zaprtega vozila – je podaljšek človekove fizične moči. Človek, ki je avtonomen, je gospodar svoje usode, je samozadosten in neodvisen – je torej svoboden. Zasebni avtomobil odraža človekovo željo, da se izolira, da sam poskrbi za svoje potrebe, da je neoviran. Svobodo enačimo z neovirano mobilnostjo. Možnost potovanja brez omejitev je postala intimno povezana z občutkom fizične svobode. Vsak mlad človek moje generacije je izkusil vznemirjenje take svobode, ko je prvič sedel za volan lastnega avtomobila in zapeljal na cesto. V kapitalistični dobi smo začeli opredeljevati svobodo v negativnem smislu, kot pravico do izključevanja. Avtomobil je postal simbol konvencionalne ideje o svobodi.
Internetna generacija pa o svobodi ne razmišlja v negativnem smislu – kot o pravici do izključevanja drugih –, temveč v pozitivnem smislu povezovanja z drugimi. Zanje je svoboda možnost optimiziranja življenja, ta pa se uresničuje z raznolikostjo doživetij in najširših navez v različnih skupnostih. Merilo za svobodo je dostopnost do drugih v mrežah, ne pa lastništvo zasebnega imetja na trgih. Čim bolj so odnosi poglobljeni in vključevalni, tem več svobode čuti človek. Dostop do drugih v socialnih prostorih, kot sta Facebook in Twitter, daje njihovemu življenju smisel. Svoboda pomeni za internetno generacijo možnost, da brez omejitev sodelujejo z drugimi, sebi enakimi.
Če dvomite v generacijski premik pri razmišljanju o naravi svobode – iz sveta pravic do lastništva in izključevanja v svet pravic do dostopa in vključenosti –, razmislite o naslednji statistiki. V nedavni raziskavi voznikov, starih od 18 do 24 let, jih je 46 odstotkov povedalo, da imajo raje internetni dostop kakor lasten avto. Enako zgovorno je dejstvo je, da »je leta 2008 imelo vozniško dovoljenje 46,3 odstotka potencialnih voznikov, starih 19 let ali manj, leta 1998 pa 64,4 odstotka«. Ko so 3000 potrošnikov milenijske generacije, rojene v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja, vprašali, katere od 31 blagovnih znamk imajo najraje, se med prvih deset ni uvrstil noben avtomobil, ampak večinoma le internetna podjetja, kot je Google.
Generacija mladih je spremenila odnos do avtomobila in ima raje dostop kot lastništvo. Souporaba avtomobilov je priljubljena med milenijci po vsem svetu. Čedalje večje število mladih se vključuje v souporabniške klube, pri čemer plačajo nizko članarino, v zameno pa dobijo dostop do avtomobila, kadar ga potrebujejo. Ob včlanitvi dobijo pametno kartico, ki jim omogoča dostop do vozil, posejanih po raznih parkiriščih v mestih. Člani rezervirajo avto vnaprej po spletu ali z aplikacijo na pametnem telefonu. Nekateri upravljavci, kot sta Zipcar in I-Go v Chicagu, so zasebni, veliko več pa jih deluje v okviru neprofitne organizacije, na primer PhillyCarShare v Philadelphii, City CarShare v San Franciscu in HourCar v Minneapolisu.
Leta 2012 je bilo v ZDA v souporabniške storitve vključenih 800.000 ljudi. Globalno si avtomobile deli 1,7 milijona ljudi v 27 državah. Nedavna študija družbe Frost & Sullivan napoveduje več kot 200 tovrstnih operaterjev po vsej Evropski uniji do leta 2020, njihov vozni park pa naj bi se povečal z 21.000 na 240.000 vozil. Članstvo naj bi se v manj kot sedmih letih povečalo s 700.000 na 15 milijonov, prihodki pa naj bi dosegli 2,6 milijarde evrov. Prihodek naj bi še hitreje rasel v Severni Ameriki, kjer naj bi že do leta 2016 presegel 3 milijarde dolarjev.
Ko se souporabniške mreže širijo, število zasebnih avtomobilov med članstvom pada. Študija enajstih vodilnih podjetij s tega področja je ugotovila, da je 80 odstotkov članov, udeleženih v raziskavi, ob vključitvi v mrežo prodalo svoj avto. Od tistih gospodinjstev, ki še vedno imajo svoj avtomobil, je število vozil po vključitvi v klub padlo z 0,47 avtomobila na 0,24 vozila na gospodinjstvo.
Souporaba avtomobila ne zmanjša le števila avtomobilov na cesti, temveč tudi ogljikove izpuste. Leta 2009 se je z vsakim souporabniškim vozilom vozni park zmanjšal za 15 zasebnih avtomobilov. Poleg tega so se člani vozili 31 odstotkov manj, kot bi se, če bi imeli svoj avtomobil. Te spremembe pri uporabi vozil so zmanjšale izpuste ogljikovega dioksida v ZDA za 482.170 ton.
Souporaba avtomobila ima tudi pomembne navzkrižne učinke. Po izsledkih študije iz leta 2011 ljudje navadno spremenijo svoje mobilne navade, potem ko si začnejo deliti avtomobil, več kolesarijo, hodijo in uporabljajo javni prevoz. V zadnjih petih letih se je zlasti razširila souporaba koles, deloma zahvaljujoč tehnološkim iznajdbam, kot so pametne kartice, avtomati z zasloni na dotik za preprosto preverjanje in posredovanje koles ter spremljanje z GPS-om, kar kolesarju omogoča, da kolesarjenje poveže z uporabo avtomobila in javnega prevoza. Pri mlajši generaciji je izredno priljubljena najnovejša inovacija – električna kolesa na sončni pogon. Leta 2012 je v Severni Ameriki delovalo 19 programov za souporabo koles z več kot 215.000 uporabniki. Globalno obratuje več kot 100 takih dejavnosti s 139.300 kolesi.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015