E-novice

Knjiga

Apologija altruizma

Ali kako preseči sebičnost. Misijonski zavod v Buenos Airesu, ob stoletnici rojstva Franca Sodje

Andrej Rot

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 135 × 220

strani: 216

vezava: mehka

izid: 26. 11. 2014

ISBN: 978-961-241-866-3

redna cena: 14,90 €

modra cena: 14,15 €

vaš prihranek: 0,75 €

na zalogi

Apologija altruizma opisuje čas, ko je Franc Sodja zapustil Evropo in delal v Torontu in Buenos Airesu, delno tudi na Koroškem. O njegovem delu pričajo predvsem njegovi nekdanji učenci v Misijonskem zavodu v Buenos Airesu. Sodja je zgledno vodil ta zavod pod Južnim križem poldrugo desetletje. Ustanove danes ni več, a živi na različne načine v številnih posameznikih.
Ko je avtor knjige Andrej Rot nekaj let pred stoto obletnico Sodjevega rojstva začel iskati anekdote iz njegovega življenja, pričevanja iz prve roke, je izhajal iz prepričanja, da bo teh izjav veliko in da bo iz njih lahko krojil podobo izjemnega in zglednega človeka. Človeka, ki je ponižno sprejemal danosti, dosledno živel v skladu s krščanstvom, pozival k izpolnjevanju krščanskega duha in poskušal v tem biti prvi. Jasno je, da zanj tekmovalnost ni bila pomembna. Bolj kot prvak je hotel biti skromen, ponižen, spoštljiv in vedno upoštevati druge. Tako načelo se danes zdi iluzorno, a prav tako neobičajno je bilo v njegovem obdobju. Zanj je bilo samoumevno, da morajo imeti prednost drugi. Predanost drugemu in zapostavljanje sebe sta bila rezultat prepričanja in nenehnega urjenja. Kot vzgojitelj, duhovnik, član družbe je prav tako zavestno uresničeval načelo diskretnosti. Izpovedoval pa je svoje pomanjkljivosti – napake in strahove, in ni mu bilo mar, če je s tem postal ranljiv.
Njegov lik bo vsekakor zgovornejši s prikazom odlomkov iz njegovega življenja, iz anekdotičnih skic in opisov ljudi, ki so se srečali z njim in jih je zaznamoval ali v njih pustil nepozaben spomin. Zato bo tudi bistveno pripovedno plat prevzemal Misijonski zavod v Argentini, s katerim je neizbrisno povezan več desetletij.

Preberite odlomek

na vrh strani

Semenišče ali semenarna nogometašev?

Starši in vzgojitelji razumejo stvarnost po svoje in v skladu s tem načrtujejo in uresničujejo, mladostniki pa po navadi želijo nekaj drugega. Ob začetku Misijonskega zavoda (imenovali so ga tudi semenišče) se je delitev izražala v napetosti med načrtovanim semeniščem, od koder naj bi prihajali duhovniški poklici, in željo mladostnikov, da bi se za žogo podili po travnikih in uresničili nogometni sen. Prav te travnate površine za žrebičke (potreros) so v Argentini imenovali semenarna (semillero). Iz nje med Slovenci ni vzklil noben profesionalni nogometaš, čeprav je v sedemdesetih dva kilometra proč svoj talent že kazal Maradona. Vseeno pa je bilo med slovenskimi otroki in mladostniki nekaj izjemnih talentov.
Jasno je, da so najstniki zagovarjali svoje želje in izražali pripombe. V prvi številki lista Misijonski zavod iz leta 1969 je Peter Rot zapisal, da »čutimo skrit namen, da bi nas nekoliko odvrnili od nogometa, v katerega smo zlasti starejši zaljubljeni«. V istem prispevku je še povedal, da je bil Sodjev namen, da bi se v košarki in odbojki tako izpopolnili, da bi mogli tekmovati tudi z dobrimi klubi v Buenos Airesu. Uspešno tekmovanje pa je bilo samo v nogometu. Peter je naslednje leto v rubriki Vesele in žalostne opisal zgodbo o nekem krvavečem nosu, toda pomembnejša so bila obstranska opažanja. Povedal je namreč, da so zaradi razmeroma majhnega števila dijakov zavodarji »težko sestavili dobro enajsterico, medtem ko so nogometaši župnijske srednje šole lahko izbirali med stotinami kandidatov«. A kljub tej razliki »smo do sedaj po osmih tekmah samo enkrat izgubili«.
Kako težka je bila naloga za Franca Sodjo, da bi dijaki vsaj malo pozabili na nogomet, zapiše tudi Franci Stanovnik v Kroniki septembrske številke 1969. Pri športnih tekmovanjih, 24. avgusta na prireditvi srednješolskega tečaja, so dijaki Slovenske vasi »osvojili pokal« v nogometu, pri teku »smo dobili drugo mesto, pri odbojki pa smo ostali na zadnjem mestu. Zato smo bili deležni nekaj besed gospoda prefekta, ki nas je več mesecev zaman spodbujal k treniranju odbojke. Seveda ne ravno zato, da bi prišli na prvo mesto, ampak bolj zato, da bi se nam igra priljubila in bi malo pozabili na nogomet.«
Prvih nekaj let Sodjeve dobe so zavodarji smeli samo enkrat tedensko na nogometno igrišče, čez nekaj let se je praksa izboljšala in so smeli igrati dvakrat tedensko. Jasno je, da Sodjeva zarotitev proti nogometu ni bila uspešna. Celo lik Petra Opeke, ki je počasi rasel kot ideal misijonarja, je bil povezan s športom. Tako je pisal Franc Buh v pismu, objavljenem v prvi številki zavodskega lista leta 1972: »Veste, da naša hiša napreduje v vseh smereh (mislim na hišo v Vaingaindranu): v širino in dolžino, višino, pa tudi v globino, saj nismo pozabili na klet. Naš hermano Pedro se poti in transpirira, da bi se človeku smilil, ko ga ne bi poznal in ne bi vedel, da to spada k njegovemu poslanstvu. Izven gradnje je ustanovil skavte, ki pojejo, pa tudi delajo. Kako igra nogomet, naj vam dokaže dejstvo, da ekipa, za katero igra, še ni izgubila niti ene tekme v glavnem mestu naše škofije v Farafangani. Ko se ob nedeljah zvečer vrnejo od tam, kamion tako trobenta, da če bi kdo tedaj že spal, bi se moral zbuditi.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.