družboslovje

Knjiga Kdo vlada svetu? v 23 ›slikah‹ prikaže zgodovinske korenine in aktualne posledice ameriškega intervencionizma povsod tam, kjer je politika v zadnjih dveh stoletjih prepoznavala strateške politične ali ekonomske prednosti, katerih Američani niso želeli prepuščati drugim – drugim (konkurenčnim) dejavnikom ali preprosto domačinom. Ker pa je svet nadvse raznobarven in je v njem težko totalitarno ohranjati eno sámo linijo hegemonije, ni treba veliko, da se iz začetne odločne in brezkompromisne obrambe ›tekovin‹ brutalnega kapitalizma rojevajo čudna protislovja. Lahko si ogledamo samo Bližnji vzhod, kjer je danes v zmešnjavi velikih vojn, groženj z jedrskim orožjem, nepreštevnih proksi in ad hoc vojn, celo nedoločenega števila držav in ad hoc samozvanih držav težko z zanesljivostjo reči, kdo je v katerem trenutku zaveznik ali nasprotnik kogarkoli drugega; sploh so pa ta razmerja fleksibilna, že davno ne več toliko odvisna od nacionalnih motivov (čeprav so tudi ti še vedno boleče živi: glej primer Palestina!) kot, zdi se, borzno-strateških projekcij svetovnih bogatašev.

Knjiga na zanimiv in privlačen način razprostre tančico skrivnostnega srednjega veka. Delo teži k povezovanju in sintezi. Prinaša svež pogled na dobo in pregledno predstavi njene dosežke v slikarstvu, arhitekturi, glasbi in literaturi. Razloži, kako so v srednjem veku pojmovali področja, ki jih danes združuje pojem umetnosti, v kakšni hierarhiji so jih videli, in načenja vprašanje njihove povezanosti; pojave skuša dosledno razlagati v povezavi z zgodovinskimi okoliščinami. Razgleduje se tudi po srednjeveškem naravoslovju in filozofiji, s čimer teži k celovitemu prikazu duha časa. Na več mestih se dotika Slovencev oziroma njihovih prednikov v srednjem veku, posebej pa se jim posveti še v daljšem pripisu na koncu. Podoben pripis je posvečen sočasnim neevropskim civilizacijam, s čimer je evropski srednji vek postavljen v širši kontekst.

Knjiga Tito je nova biografija dosmrtnega predsednika druge Jugoslavije. Napisala sta jo hrvaška zgodovinarja – oče in sin – Slavko in Ivo Goldstein.
Po eni strani skušata z določene časovne razdalje pokazati legendarnega človeka v njegovih številnih podobah. Izogibata se čedalje pogostejši stereotipizaciji, ki mnoge avtorje podobnih besedil dandanes zapeljuje bodisi v idolatrijo, celó hagiografijo, bodisi v demonizacijo. Delo prikazuje Josipa Broza v različnih obdobjih njegovega življenja, hkrati pa sistematično demistificira Titov ›lik in zasluge‹. Kot vsak posameznik je imel tudi on številne odlike in napake, in hrvaška avtorja ne štedita z osvetljevanjem prav vseh. Cilj je torej verodostojna kronološka predstavitev obravnavane osebnosti od rojstva do smrti (in še nekaj dosedanjih desetletij po njej).

O zgodovini druge svetovne vojne na Slovenskem so največ pisali udeleženci, tako na partizanski kot tudi na njej nasprotni strani, vendar so predvsem polemizirali. Ta knjiga je drugačna, napisal je ni udeleženec vojne niti profesionalni zgodovinar, avtorja je zanimalo predvsem dogajanje v t. i. protirevolucionarnem oziroma protikomunističnem taboru. V knjigi sistematično predstavlja formacije, poveljniški kader in enote, ki so se v taki ali drugačni obliki uvrščale v protipartizanski tabor. Številni dokumenti, nekateri so objavljeni v celoti, ne ponazarjajo le notranje strukturiranosti, temveč tudi vsakdanje življenje legionarjev, vaških stražarjev, četnikov in domobrancev. Predvsem pa nam osebne zgodbe, ki so pogosto edino pričevanje o dogodkih, pomagajo podoživeti vojni čas v vsej krutosti.

Ko se z leti, ki minevajo po kakem dogodku, ljudje vse natančneje spominjajo okoliščin, kraja, časa, celo predhodnih »namigov«, da se bo zgodil zločin, in se vse iz leta v leto bolj čudovito ujema, smo lahko skoraj povsem prepričani, da je na delu človeška domišljija, če ne še kaj hujšega. Snovanje, sestavljanje, poslušanje in »oplemeniteno« širjenje zgodbic je pač v človeški naravi – tako kot tudi zavist, nagnjenost k obrekovanju in teorijam zarot ter sla po maščevanju. Prav zato je tako pomembno, da se sodišča pri svojem delu opirajo na dokaze in dejstva, ne pa na to, kar se komu zdi, kar je kdo slišal in kar bi kdo želel. Več kot presenečeni pa smo, ko celo sodišče sámo ljudskim govoricam, nedokazanim in nedokazljivim trditvam in laičnemu, z zamerami zabeljenemu mnenju dodeli težo sodno veljavnega dokaza – in na taki podlagi presodi: kriv!

Najbolj krizni trenutek v zgodovini Slovencev – čas druge svetovne vojne – je spletel mnogo tragičnih in presunljivih zgodb. Ena teh zgodb se nam v vsej svoji razsežnosti kaže šele zdaj, več kot sedemdeset let po vojni. Napisala jo je ameriška Slovenka, ki je zaradi težkih spominov in življenja v Ameriki opustila celo materni jezik in knjigo objavila v angleščini. To je Stasha Furlan Seaton, drugi otrok dr. Borisa Furlana, slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947.

Avgust 1914. Na rusko (vzhodno) fronto, borit se za Avstro-Ogrsko, za »svojega« cesarja, je krenilo tudi več kot sto tisoč mož iz Julijske krajine in s Tridentinskega. Bojevali so se v Galiciji, v Karpatih in na balkanskih bojiščih, in ko so se preživeli vrnili domov, je bila tam nova država, kraljevina Italija. Petindvajset tisoč se jih ni vrnilo, ležijo na več kot štiristo vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Izkušnjo preživelih je pod fašizmom prekril sramoten molk, ker so se borili na »napačni strani«, seznami padlih pod zastavo z dvoglavim orlom so se porazgubili ... »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?« se sto let po začetku prve svetovne vojne v knjigi Kot konji, ki spijo stoje (Come cavalli che dormono in piedi) sprašuje Paolo Rumiz. »Ni se smelo vedeti, da so se tisoči Italijanov častno bojevali za Avstrijo. [...] Najprej so bili preveč italijanski za Nemce, nato pa so postali preveč nemški za Italijane.«

Ko je bil Oliver Sacks star dvanajst let, mu je učitelj napovedal, da bo še daleč prišel, kadar ne bo šel predaleč. In res je bilo pogosto tako – njegova avtobiografija se začne energično, z mladostniško obsedenostjo z motorji in hitrostjo ter se nadaljuje v enako vznemirljivi maniri. Sacks piše o svojih izkušnjah mladega nevrologa, najprej v Kaliforniji v zgodnjih šestdesetih letih, ko se je boril z odvisnostjo od mamil, nato v zaprtem oddelku bolnišnice v New Yorku, kjer je odkril davno pozabljeno bolezen in se začel ukvarjati z najbolj nenavadnimi možganskimi okvarami. Iskreno in s humorjem pripoveduje o svojih strasteh, fizičnih in umskih, od dviganja uteži in plavanja do raziskovanja človeških možganov; o ljubezni do naravoslovnih ved, do literature in glasbe. Spregovori o materi, ki ni mogla sprejeti njegove spolne usmerjenosti, o 35 letih življenja brez spolnosti, o starših in svojih občutjih krivde, ker jih je zapustil, in bratu Michaelu, ki je imel shizofrenijo, pa tudi o mnogih umetnikih in znanstvenikih, ki so vplivali nanj – od Thoma Gunna do W. H. Audna.

Ščuka je obsežna biografska pripoved o italijanskem ekstravagantnem književniku, ognjevitem nacionalistu in predhodniku tako fašistov kot futuristov Gabrieleju d’Annunziu (1863–1938).
Knjiga je v grobem razdeljena na tri dele. Prvi, uvodni del je neke vrste skrajšan, pregledni povzetek d’Annunzijeve življenjske poti, vanj so zajete najpomembnejše postaje njegove literarne kariere in javno-političnega delovanja. Drugi del je obsežnejši in obravnava številne posamezne vidike d’Annunzijeve osebnosti. Nanizani so kronološko, vsak od njih pa kot svojevrsten žaromet osvetli človeka, poeta, gizdalina, zapeljivca, megalomana, hujskača, genija, sanjača … V ta omnibus podob na velika vrata vstopajo tudi brezštevilni sodobniki iz mnogih evropskih družb, vse od poznih simbolističnih časov 19. stoletja do vzdrhtavajočih totalitarizmov v tridesetih letih prejšnjega veka. Gabriele d’Annunzio je bil v mrežo evropske inteligence vpet kot avanturistični populist in tudi kot slavljeni pesnik totalitarnega režima.

Slovensko ozemlje je evropsko prometno vozlišče. Prav prek njega je po mnenju geografov – na vsej črti od južne Francije do Carigrada – pot iz sredozemskega bazena čez mogočen gorski obod Alp, Dinarskega in Balkanskega gorovja, ki ga obdaja na njegovi severni strani, najprikladnejša in najkrajša. Na slovenskem ozemlju se namreč Panonska nižina najbolj približa Sredozemlju, najvišji kraški prehodi med Ljubljano in Trstom na razdalji približno 30 kilometrov – to so Postojnska oziroma Jadranska, pa tudi Iliro-italska vrata – pa ne presegajo 600 metrov nadmorske višine. Zato je tod tradicionalno tekel promet iz zahodnega Balkana, Panonske nižine, Vzhodnih Alp in Češke proti Sredozemlju in v Italijo, na geoprometni in geopolitični pomen tega prostora pa opozarjata tudi jantarjeva pot, ki je povezovala obale Baltika s severnim Jadranom, in mit o Argonavtih – ti naj bi s Črnega morja zapluli po Donavi, Savi in Ljubljanici, pri Vrhniki naj bi ladjo razstavili, jo prek Krasa prenesli v Jadransko morje in se nato vrnili v Grčijo.