družboslovje

Psihoterapija boga (Psychothérapie de Dieu, 2017) je znanstveno podprta razlaga tolažilne vloge vere v boga. Pojasnjuje, kako religija strukturira pogled na svet, kako rešuje ljudi, kako organizira skoraj vse kulture in povzroča strahotno trpljenje, kadar se verski sistemi sprevržejo v versko vojno ali fanatizem. Cyrulnik se sprašuje, kaj se dogaja v glavah in srcih vernikov – kako se vera ugnezdi v otroško dušo. Glede na novejše znanstvene ugotovitve dejstvo, da človek veruje, spremeni delovanje njegovih možganov. Bog, namišljen ali ne, odgovarja na globoko človekovo potrebo: verniki ga čutijo kot dejstvo, dajejo mu različne oblike in poudarke. Ker ima vsakdo določeno predstavo o svetu, smo potemtakem vsi verniki, pravi.

Kdo sem? Kaj pomeni svoboda? Kaj je lepota? Kako obvladujemo čustva in strasti? Kakšno vlogo imajo v medčloveških odnosih maščevalnost, zavist, prevzetnost? V življenju neprestano vznikajo številna temeljna vprašanja, ki jim iščemo odgovore v mislih in pogovorih, radi se tudi zatopimo v literaturo ali filozofijo, od koder črpamo modrosti starejših časov. V knjigi Kdo ti je povedal, da si nag, Adam? sta svojo radovednost in živahno misel združila pisatelj in filozof, v pripovednih zakladnicah preteklosti sta pobrskala za zgodbami in jih prenesla v naš čas.

Knjiga V kavarni eksistencialistov z naslovom vabi v kavarno Flore v Parizu, eno od najznamenitejših središč, v katerih so se zlasti v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja srečevali avtorji, umetniki vseh vrst, pesniki in pisatelji – skratka, vodilna sodobna francoska inteligenca in prominenca. Med temi sta imela posebno mesto Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir, ›kralj in kraljica eksistencializma‹. Sredi svetovnozgodovinskega vrvenja so se ti mladi intelektualci navduševali nad idejami nemške fenomenologije in si ukrojili povsem svojo filozofijo resničnega, izkušenjskega življenja: filozofijo ljubezni in strasti, svobode in biti, prijateljstva in revolucionarnega žara, mareličnih koktajlov in skodelic kave.

O tej najbolj totalitaristični, najbolj zaprti, najbolj mračnjaški državi in največji teptalki človekovih pravic na svetu, kot jo imenuje politolog Bogomil Ferfila, smo že veliko brali in slišali, vendar o življenju njenih prebivalcev nimamo prave – kaj prave, nikakršne predstave. Medijska poročila o Severni Koreji govorijo o zatiralskem političnem režimu, ki počne nore, krute, nepredstavljive reči, a kaj vse to pomeni za posameznika, ne vemo, to je za nas drug svet, v katerega se ne znamo in niti ne poskušamo vživeti. Tako kot večina Severnih Korejcev za svojimi nepredušno zaprtimi mejami, brez možnosti kakršnegakoli stika z zunanjim svetom, sploh nima predstave, kako drugačno je lahko življenje …
Osebna zgodba pa je nekaj drugega. Potegne te vase, v njej začutiš živega človeka, njegov svet postane tudi tvoj svet – to je moč literature.

Roman Kirn, politolog in diplomat (1952), je začel svojo poklicno pot na zunanjem ministrstvu nekdanje Jugoslavije v Beogradu in na veleposlaništvu v Burmi, končal pa jo je kot slovenski veleposlanik v ZDA in na Nizozemskem. Življenje diplomata, ki vključuje tako delo na domačem zunanjem ministrstvu kot v tujini, je razgibano in raznoliko – še toliko bolj, če se obenem odvijajo prelomni zgodovinski dogodki. V času slovenskih prizadevanj za osamosvojitev je Roman Kirn sodeloval pri nastajanju samostojnega zunanjega ministrstva, pri pridobivanju mednarodnega priznanja Slovenije in pri oblikovanju njene zunanje politike. Bil je namestnik veleposlanika v Pragi in pozneje veleposlanik v najpomembnejših mednarodnih organizacijah, v OVSE na Dunaju in OZN v New Yorku. Vodil je tudi projekt ustanovitve ITF (Mednarodne ustanove – Fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min).

Novinar in politolog Bojan Brezigar (Trst, 1948) se z vprašanji manjšin v Evropi ukvarja že več kot štiri desetletja. Pretežno s slovensko manjšino v Italiji, kateri pripada, ob zavesti, da je jezikovna in kulturna raznolikost eden temeljev Evrope, zapisan v njeni načelni definiciji enotnosti v raznolikosti. Ker pa je večina evropskih držav še vedno centralistična ter zanemarja kulturno in jezikovno raznolikost, imajo ljudje, ki se s temi vprašanji ukvarjajo, veliko dela. Brezigar je bil mnogo let aktiven v evropskih manjšinskih organizacijah. Sodeloval je z Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom, Svetom Evrope in Visokim komisariatom OVSE za narodne manjšine. Obiskal je domala vse manjšine zahodnoevropskih držav, o njih poročal in aktivno participiral v pogajanjih. Za marsikateri evropski manjšinski narod je Bojan Brezigar referenčna osebnost, tudi za Katalonce, s katerimi že dolgo sodeluje.

Šest dni v Kataloniji je knjiga o šestih dneh, ki so zaznamovali katalonsko jesen 2017.

Knjiga Pod krinko je avtorjevo poročilo o njegovem delovanju tik pred drugo svetovno vojno in v vojnem času. Vladimir Vauhnik (1896–1955) je bil slovenski častnik, jugoslovanski vojaški ataše in obveščevalec. Med prvo svetovno vojno je bil pripadnik 17. pehotnega polka avstro-ogrske vojske in Maistrov borec. Po vojni je kot stotnik vstopil v vojsko Kraljevine SHS. Šolal se je na vojaški akademiji v Beogradu, nadaljeval pa v Parizu, kjer na École supérieure de guerre študiral skupaj s Charlesom de Gaullom in Dražem Mihailovićem. Ob profesuri na beograjski vojaški akademiji je napredoval tudi kot častnik in leta 1937 je s činom polkovnika odšel v Berlin kot vojaški ataše Kraljevine Jugoslavije.

Pripoved Pod krinko se začne v letu 1938, ko je bil Vauhnik priča pripravam nacističnega imperija za pokoritev Evrope.

Zadnjih sto let slovenske zgodovine zamejujeta dva mejnika: Majniška deklaracija z zahtevo po združitvi Južnih Slovanov znotraj avstro-ogrske monarhije (1917) in končno določanje mej Slovenije z razsodbo arbitražnega sodišča (2017). Eden najbolj ključnih dogodkov tega obdobja pa je bila osamosvojitev, ki je temeljila na pravici naroda do samoodločbe.
Dr. Dimitrij Rupel, politik, profesor in pisatelj, je aktivno sodeloval tako pri osamosvajanju Slovenije kot pri njenem vključevanju v evropske in evroatlantske povezave. Pregled slovenske zgodovine dopolnjuje z osebnimi pričevanji, ki dodatno osvetljujejo zgodovinsko dogajanje.

Knjiga Kdo vlada svetu? v 23 ›slikah‹ prikaže zgodovinske korenine in aktualne posledice ameriškega intervencionizma povsod tam, kjer je politika v zadnjih dveh stoletjih prepoznavala strateške politične ali ekonomske prednosti, katerih Američani niso želeli prepuščati drugim – drugim (konkurenčnim) dejavnikom ali preprosto domačinom. Ker pa je svet nadvse raznobarven in je v njem težko totalitarno ohranjati eno sámo linijo hegemonije, ni treba veliko, da se iz začetne odločne in brezkompromisne obrambe ›tekovin‹ brutalnega kapitalizma rojevajo čudna protislovja. Lahko si ogledamo samo Bližnji vzhod, kjer je danes v zmešnjavi velikih vojn, groženj z jedrskim orožjem, nepreštevnih proksi in ad hoc vojn, celo nedoločenega števila držav in ad hoc samozvanih držav težko z zanesljivostjo reči, kdo je v katerem trenutku zaveznik ali nasprotnik kogarkoli drugega; sploh so pa ta razmerja fleksibilna, že davno ne več toliko odvisna od nacionalnih motivov (čeprav so tudi ti še vedno boleče živi: glej primer Palestina!) kot, zdi se, borzno-strateških projekcij svetovnih bogatašev.

Druga svetovna vojna je bila po vseh merilih največji vojaški spopad v zgodovini. Vanjo je bilo vpletenih kar 96 odstotkov takratnega prebivalstva in 61 držav, vojaške operacije so zajele 40 držav na več kot petini zemeljske površine. Bila je najstrašnejša vojna tudi glede na število mrtvih.
Slovenci, eden manjših narodov v Evropi, smo drugo svetovno vojno doživeli v vseh njenih razsežnostih. Za številčno majhen narod je bila to velika preizkušnja in po vseh merilih vélika vojna. Bila je morda najbolj krizni trenutek v vsej narodovi zgodovini. Napadalci oziroma okupatorji so slovenskemu narodu vzeli svobodo in mu namenili izničenje, zato se je, če je hotel obstati, moral upreti.