Knjiga

Cvetje v jeseni

Dramatizacija Mirana Herzoga v poljanskem narečju

Ivan Tavčar, Miran Herzog, Andrej Šubic (ur.)

spremna beseda: Andrej Šubic

naslovnica: Nives Lunder

ilustracije: Maja Šubic

format: 130 × 215

strani: 224

vezava: mehka, zavihi

izid: 18. 8. 2017 (2. natis 17. 11.)

ISBN: 978-961-287-052-2

redna cena: 15,00 €

modra cena: 15,00 €

na zalogi

Ivan Tavčar se je rodil 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko, in čeprav je rojstni kraj zapustil zelo mlad, je ostal z njim povezan vse življenje. Domači kraj ter poljanski rojaki s svojo posebno, pojočo, mehko govorico so navdihnili tudi skoraj vse njegove zgodbe; ena najlepših je povest Cvetje v jeseni, ljubezenska zgodba o Janezu in Meti, ki je izšla leta 1917.

Preprosti ljudje so to zgodbo že zgodaj priredili za živo uprizarjanje. Ker je nastala in se dogajala v Poljanski dolini, so jo najprej uprizorili na poljanskem odru. O prvih uprizoritvah pod kozolci in na gostilniških dvoriščih krožijo samo legende, v njih so nastopali bližnji potomci junakov iz povesti. Spomini na kasnejše uprizoritve po vojni pa so že bolj živi, ohranjenih je nekaj pisnih in slikovnih dokumentov pa tudi časopisnih člankov o gostovanju Poljancev v Mestnem gledališču ljubljanskem; znana so tudi imena nastopajočih. Zadnjo uprizoritev Cvetja v jeseni v Poljanah je režiral Miran Herzog. Premieri maja 1991 so sledile številne reprize v Poljanah in na gostovanjih – med drugim v Puštalskem gradu, v Števerjanu v Italiji, v letnem gledališču Studenec itd. Predstava je bila posneta za Televizijo Slovenija. Odrske uprizoritve v poljanskem narečju so na neki način popravile »krivico«, ki jo je tej zgodbi naredil film Matjaža Klopčiča leta 1973, sicer eden najlepših in najbolj priljubljenih slovenskih filmov, kar jih je bilo posnetih po literarni predlogi. Igralci namreč namesto mehkega in pojočega poljanskega govorijo trdo, Cvetju popolnoma tuje zgornjegorenjsko narečje (tako kot so se naučili slednjega, bi se prav lahko tudi narečja Tavčarjeve zgodbe).

Knjižica, ki izhaja ob 100. obletnici nastanka Cvetja, poleg dramatizacije v poljanskem narečju vsebuje tudi celotno izvirno Tavčarjevo besedilo, ilustracije akademske slikarke Maje Šubic, ki odražajo njeno izjemno poznavanje in raziskovanje Tavčarjeve zgodbe pa tudi globoko povezanost s temi kraji in ljudmi, ter spremno besedilo urednika Andreja Šubica, igralca in odličnega poznavalca poljanske gledališke ustvarjalnosti, ki je poskrbel tudi za zapis v poljanskem narečju, kakor ga tod govorijo še danes.

V sodelovanju s KD dr. Ivan Tavčar, Poljane nad Škofjo Loko.

Preberite odlomek

na vrh strani

Skalar: [Zamaknjen gleda v sliko Blegoša. Liep je naš Bliegaš. Na varh je u sienc, po bregovah ga pa suonce obsieva! Liep je. [Pogleda Janeza. Čej biu pa člouk šestnajst liet nuot, se ga kar na muore nagliedat.

Luca: Za vse ževlejne j biu obsuojen na Gradiška!

Skalar: Lemuoj, šestnajst liet! Pa neben dan niesm vidu ne Kopriunka, ne Mladga pa ne Starga varha. Posušu sn se ket kopriva, ej, huda j bla. Vič, tamle za ruobam je bel! Na uosk stoz mej srieču, sekiera je uzignu pa h men je rinu. Kej pa bel mokar od dežja, muj pa spodarsn, pa sta un pa sekiera zletiela kodol po skalah. Kuokar je Buoh u nebiesih, jest se ga z rokuo niesm dotoknu; vič, tok je umaru Kalar!

Janez: Kok, de sa te obsodil?

Skalar: Negou brat je priču. Skrit za garmovjam je tou vidt, kok sn Kalarja pograbu pa ga potisnu čez ruob! Krevica mje nariedu, šestnajst liet mje ukradu!

Luca: Tekuoj sn vekala, tekuoj sn vekala, ke sam moža odpelal. Sosiedje me še pogliedal niesa, pa čeb na bel Presiečnka, b bla konc uziela od lakat. Ta drujg me tok niesa uziel na diel! Duobar liet ze tem je umarla Špielca, od stradajna! Tekuoj sn vekala. Lemuoj, zdej sn te spoznala! Brada t rase, pas vondar Kosmu! Zutri j umarla, poviem ti, od stradajna! Na sviet je bla kuomi tri lieta. Pa nekier niesem mougla dobit dilc, deb ja spravla, ket se za človieka spoduob. Zvečier, ke sej luna parkazala za Gora, sn ja naložila u košk. [Svetlobna sprememba prenese Luco v preteklost, v ozadju je dobila košek s Špelco, okrasi jo s cvetočimi češnjevimi vejicami. Tak pogreb, pa nadoužn otrok, ke ni nebenmu neč hudga nariedu! O Jezus! O Jezus! O Jezus! [Tretji vzklik pomeni s svetlobno spremembo vrnitev v sedanjost, medtem ji nekdo odvzame voziček, Luca pa se obrne k Janezu. O, brez pogriebcu pa moja Špielca ni ostala. Ke sn ja pod Malnsk varh parpelala do taparuga ovinka u gmajn, pogliedam na travnk pod sebuoj, pat ja tam dol parmaha an arjou, kosmat zejčk. Pred mene skuoč na puot. Prou neč se ni bau mojga martuga otroka. Sried puota siede, prou čudn maha z ušiesam, pa z noga mane soja kuštrava glava. Oči briše, sn misnna. Pol pa zgine kie med buke u gmajna, pa poviem ti, še trikat je ževau prekrižala puot, zmieri je obsediela pa brisala guopčk. No, vič, Buoh je poslou tega pogriebca, ke ni bel ledi! O Jezus, kej sn jest prestala tista nuoč.

Skalar: Mene sa pa u Gradišk jemiel ...

Luca: Fant je pa mougu slušt, ke ga dama preževiet niesm mougla. Zapošena sn bla ket tičk pozim. Lieta sa šla …

Skalar: Pol je šla pa h cesarju ...

Janez: Na Dunij?

Luca: Kje, kier je cesar! Duohtar u Luok mje use lep napisu u posiebn pism pa prosu vse kristjane, dem nej greja na ruoke, ke niemšk na znam.

Janez: No, tuo sem pa kar dobar zdi, saj adn!

Skalar: Neč ni računu.

Luca: Še nieki za na puot mje dau.

Skalar: Hvala Boh, še sa dobri ledje na sviet!

Luca: No, paršla sn na Dunij, jeskala cesarja, vidla ga niesm, prošna sam pa uziel. Pa moža sam spustl, zdej ga pa mam. Oblieka sn mu kopila, de sej naprau, ket vič. A ni čiedn?

Skalar: Čiedn niesm, ke oblieka vesi na men ket na pluot!

Janez: Ja, čiedn je, sevie dej čiedn!

Luca: Dama pa ni kej skuhat. Ni ušena, ni muoke, nebene reči. Ta parva nuoč bo mougu s praznm želuodcam u puojstla. [Ogleduje Janeza od nog do glave. A kej prida zaslušš?

Janez: Nieki že.

Luca: Tuok, de lohk ževiš?

Janez: Prou lohk! [Nekaj časa so vsi tiho, nakar se Janez odloči in seže v žep, vsi trije govorijo istočasno. De bota lohk kopila živeža na Malnskm varh.

Luca: Posuodu b nama kej …

Skalar: Par lubm Boh, ne šeinkat.

Janez: Posuodm, de bota lohk še kofe kopila, ke brez nega vama nau shajat. [Medtem ko Luca in Skalar spravljata denar in se zahvaljujeta Janezu, se na obzorju prikaže gruča vaščanov, moških, žensk in otrok. Vsi oboroženi s cepci, gnojnimi vilami, cepini, sekirami, grabljami, količi. Nevarni molk.

Ženska: Moriuc na smie u vas!

Glasovi: Ne, na smie! Nečema ubijaucu! Nazaj u Gradiška!

Kalar: Žiu nau paršu u vas!

Skalar: Mol, Luca!

Moški: Čej un pod zemla, nej grie za nem!

Skalar: Mol, Luca! U imienu očieta in sina …

Luca: Ke je za nas karvav bičan biu, ke je za nas s tarnam kruonan biu, ke je za nas križan biu …

Glasovi: Čez ruob sga potisnu! Ubijauc! Moriuc! Žiu na prideš u vas! Nazaj!

Luca: Ke je za nas križan biu, ke je za nas s tarnam kruonan biu, ke je za nas karvau puot potiu, ke je za nas karvau bičan biu … [Janez pretresen nad dogodkom pietetno sname klobuk, množica se razhaja, Luca in Skalar izgineta v ozadju, molitev zamre, zaslišimo vodo, ki teče v korito. Janez umije roki, pije, umije obraz in se tako osvežen umiri in sprosti.

[DRAMATIZACIJA]

***

Mož je pokazal z roko na Blegoš: »Lep je! Na vrhu je v senci, po bregovih pa ga sonce obseva!«
In res je takrat nad goro plaval velik oblak, ki je jemal vaše sončne žarke, tako da je bil vrh teman. Lep je,« – k meni je obrnil izmučeni svoj obraz – »in če je človek šestnajst let bil notri, se ga komaj nagleda.«
Zagledal se je v goro. Pričelo se mi je svitati, kdo bi bil ta človek. Dolgi zapor mu je bil razoral lice in izpadli so mu bili tudi lasje na glavi. Ni ga bilo lahko spoznati.
Nekdaj je naše gorovje le o tem govorilo, kako sta se kočar Skalar in gruntar Kalar trgala zaradi majhne njivice, ki je bila last beračeva, po kateri pa je hotel bogatin vlačiti posekani les iz svojega gozda, ki je ležal ravno nad omenjeno njivico. Kalar, ki je bil z vso vasjo v sorodu, je imel torej vso vas na svoji strani. Imel je pa na svoji strani še različne odvetnike, ki so mu denarnico puščali, da je pravda več stala, nego sta bila njivica in gozd skupaj vredna. Skalar je vsled tega imel proti sebi vso vas in mnogo odvetnikov, ali vzlic temu je končno zmagal v pravdi.
Lahko si mislite, kako sovraštvo je nastalo med Kalarjem in Skalarjem. Bogatin je besnel in bil je – kakor pravimo – vedno pripravljen, revnemu kočarju »s sekirico dobro jutro voščiti«. Temno sem se spomnil, kako se je govorilo, da sta se v nekem robovju na Blegošu srečala, se spopadla in da se je pri tem Kalar do smrti ponesrečil. Potem je bila dolga razprava in – če sem se prav spominjal – je bil Skalar za vse življenje obsojen v Gradiško.
Pri teh spominih sem spoznal Šimna Skalarja, s katerim sva v otroških letih ovce skupaj pasla, kateri je pa bil videti sedaj za najmanj trideset let starejši od mene.
Zopet je ječal: »Lemoj, šestnajst let! In noben dan nisem videl ne Koprivnika ne Mladega vrha in ne Starega vrha. Posušil sem se kot kopriva – ej, huda je bila!«
Ko je nekaj časa molčal, je iztegnil koščeno roko ter pokazal na kraj, kjer se je iz zelenega bukovja kazal bel rob na bregu, katerega obrača Blegoš proti Jelovemu brdu.
»Vid‘š, tam za robom je bilo! Na ozki stezi me je srečal, sekiro je vzdignil in k meni je rinil. Ker pa je bilo deževalo, se mu je spodrsnilo. Truplo in sekira sta pala po skalovju navzdol in, kakor je Bog v nebesih: jaz se ga z roko nisem dotaknil! Vid‘š, tako je Kalar umrl!«
Vprašam: »Kako, da so te obsodili?«
»Njegov brat je pričal. Skrit za grmovjem, je hotel videti, kako sem Kalarja pograbil in ga potisnil čez rob. Krivico mi je delal in šestnajst let mi je ukradel!«
Do sedaj Šimnova žena Luca ni bila spregovorila. Prejkone je bila v dvomih, ali naj me tika ali vika. – Pri nas so tiste dni imeli samo oženjeni pravico, da so jih vikali; če si vikal neoženjenega, štel ti je to v zlo. Žalibog je tudi ta lepa navada v pogorju ponehala, in kmalu doživimo, da se bodo dekleta iz različnih far med seboj vikala!
Pa Luca se predolgo časa vendarle ni mogla krotiti. Imela je jokajoč, stepen glas, kakor ga ima zajec, če si ga slabo zadel. Povzdignila je ta glas.
»Toliko sem vekala,« je zastokala, in njene oči so v resnici bile podobne studencu, kadar zgubi vodo v poletju, »toliko sem vekala, ko so mi moža odpeljali. Sosedje me niso pogledali in, če bi Presečnika ne bilo, vzela bi bila konec od lakote. Drugi me tako ni vzel na delo! Dobro leto potem je umrla Špelica – od stradanja! Toliko sem vekala!«
Pri nas ljudje ne jokajo, pri nas vse »veka«, tako otrok v zibeli kakor žalujoči pri pogrebu. Zatorej je tudi Luca »vekala«, ko so ji moža vzeli in ko je umrlo otroče.
Pa tudi brez vekanja bi bil človek tej ženski verjel, da je veliko trpela pod božjim soncem. V teku tega trpljenja se je je oprijela bolezen, da je s suhim svojim obrazom migala neprestano sem in tja, kakor petelin na vrhu cerkvene strehe, kadar je dvojna sapa v zraku. Ta uboga glava je brez odloga kakor nihalo premikala se od leve na desno in od desne na levo, prav kakor da bi hotela sproti zanikavati, kar je govorila z jokajočim in stepenim svojim glasom. Vse to je napravljalo vtis smešnosti, ali ravno ta smešnost je nehote povišavala – če si nosil kaj človeškega srca v sebi – vtis žalosti, katera je bila materi Luci v toliki meri prisojena.
»Tako je tudi Špelica umrla! Pa še tružice mi niso hoteli napraviti v vasi! Morilci in ubijalci nismo imeli nobene pravice!«
Radoveden sem postal.
»Lemojte« – pa se je takoj popravila – »lemoj, zdaj sem te spoznala! Brada ti rase, pa si vendar Kosmov! — Zjutraj je umrla, in povem ti, od stradanja! Na svetu je komaj tri leta bila. Pa nikjer nisem mogla dobiti desk, da bi jo bila spravila, kot se spodobi človeku. Zvečer, ko se je luna prikazala za Goro, sem jo naložila v košek, s katerim smo travo vozili, če smo imeli kravo pri hiši. Takrat je sadje cvetelo. Naložila in odpeljala sem jo ponoči. Nekaj jablanovih vejic sem položila k nji, da je šla v cvetju od doma.«
Sedaj si predstavljajte to revo, ko je svojega mrtvega otroka v pozni noči vozila po slabih gorskih potih! Vam, mestne gospe, kdo naj verjame, da sploh veste, kaj je trpljenje na svetu? Povedati ne morem, kako mi je bilo tisto noč. Tak pogreb, in nedolžen otrok, ki nikomur nič hudega storil ni! O Jezus! O Jezus!«
Nekaj časa je vzdihovala, nakar je še dostavila:
»Ali brez pogrebcev moja Špelica ni ostala. Ko jo pod Malenskim vrhom pripeljem do prvega ovinka v gozdu, pogledam na tratino pod seboj, pa ti jo primaha tam doli rjav in kosmat zajček. Kak streljaj od mene skoči na pot. Prav nič se ni bal mojega mrtvega otroka. Sredi pota se usede, prav čudno maha z ušesi in si mane z nožico kuštravo glavo. Oči si briše, sem si mislila. Na vse to izgine v bukovje, a povem ti, še trikrat je žival prekrižala pot; vselej je obsedela in si brisala gobček. In vidiš, Bog je poslal tega pogrebca, ker ni bilo ljudi! O Jezus, jaz sem kaj prestala tisto noč!«
Še mnogo sta mi potožila, ali Luca je potem vodila prvo besedo.
»Otroka sem pokopala, moža so imeli v Gradiški, fantiček pa je moral v službo, ker ga doma preživiti nisem mogla. Bila sem zapuščena kot zapuščena ptica pozimi. Leta so tekla, nato pa sem šla k cesarju.«
Vprašam: »Na Dunaj?«
»Tje, kjer je cesar. Dohtar« – tu je v moje veliko zadoščenje imenovala našega prijatelja Karla – »mi je vse lepo napisal in v posebnem listu je prosil vse kristjane, naj mi gredo na roko, ker ne govorim nemškega jezika. Nič mi ni računal in še nekaj za pot mi je dal. Hvala Bogu, da so še dobri ljudje na svetu!«
Na dolgo in široko mi je pripovedovala, kako se je vozila na Dunaj, kako je ondi cesarja iskala, kako so ji vzeli prošnjo, da cesarja ni videla, da pa ji je ta vendarle pomilostil moža.
»Zdaj, zdaj imam moža,« je končala. »Obleko sem mu kupila, da se je napravil, kakor vidiš,« ponosno je migala z glavo. »Ali ni čeden?« Čeden sicer ni bil, ker je nova obleka visela na njem kakor na plotu, a pritrdil sem, da je čeden.
Tiho je dodala: »Doma pa mu nimam kaj skuhati. Ni pšena, ni moke in drugega nič. Prvo noč bo moral v posteljo brez večerje.«
Obmolknila je ter me kimaje gledala od nog do glave. Nato je vprašala:
»Ali kaj prida zaslužiš?«
Videl sem, da je s strahom pričakovala mojega odgovora.
»Nekaj že.«
»Toliko, da lahko živiš?«
»Prav lahko!«
Sedaj je trepetala vsaka črta na upadlem obrazu, dokler ni polagoma iztisnila iz sebe, da bi jima kaj posodil in, pri ljubem Bogu! ne podaril. Kmalu smo bili edini, da jima posodim, da si bosta imela s čim kupiti živeža na Malenskem vrhu in da si potem tudi kravo kupita, brez katere jima ni bilo izhajati.
Res smo nato pri Posevčniku na Malenskem vrhu nakupili moke in drugih potrebščin. Trgovec pa nam je pridal vrečico, katero smo napolnili in katero je potem ves srečen nosil Skalarjev Šimen.
Pri odhodu je Posevčnik omenjal, da je vsa vas v ognju in da bi morda ne kazalo, da bi se danes domov vračala.
Pa smo jo le odrinili proti Jelovemu brdu, kjer je bilo splošno mnenje, da »morilec« ne sme v vas.
Približali smo se prvim hišam.
Čuli smo vpitje in opazili smo, da so ljudje vihteli kole in vile. Razlegal se je krik: »Živ ne bo prišel v vas! Če je oni pod zemljo, naj gre ta za njim!« V prvi vrsti je divjal Kalar, ki je v rokah nosil zakrivljene gnojne vile. Tudi nekaj žensk je kričalo vmes, in še celo otročaji so tiščali količe v slabotnih rokah.
Ta dva sta obstala in od groze sta skoraj okamenela. »Moli, Luca!« je zaječal Šimen. Krčevito je tiščal vrečico k sebi, snel črni svoj slamniček z glave, z desnico pa pričel delati velike križe čez potno svoje čelo.
Zadonela je veličastna molitev o Kristovem trpljenju, in stepeni in jokajoči glas kimajoče Luce je presegal vpitje množice. – Kakor veste, nisem bil nikdar posebno vnet za molitev, ali ta prilika me je preobvladala in razoglav sem korakal za onima, ki sta v silnih stiskah iskala pomoči pri Njem, ki je nekdaj trpel za solzni naš svet. Že smo dospeli do sovražne tolpe. Za Blegošem je sonce zatonilo in senca je legala po krajini. Kakor jok je bilo čuti Luce skrhani glas: »ki je za nas krvavo bičan bil, ki je za nas s trnjem kronan bil, ki je za nas križan bil.«

[POVEST]

Multimedija

na vrh strani